Jedro

ZTuj-2 ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pravici do nujnega zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe tujcu, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je skladno s ZSV odločanje o pravicah, ki so določene v ZSVarPre in ZUPJS, v pristojnosti centrov za socialno delo. Ti namreč odločajo o navedenih pravicah glede državljanov Republike Slovenije, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v primeru tujca, ki ima dovoljeno za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker ZSV ni posebej določal, kdo je pristojen za odločanje o vtoževanih pravicah v primeru tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, je prvostopenjsko sodišče ob uporabi 3. člena ZS navedeno pravno praznino pravilno zapolnilo. V primeru pravne praznine mora sodišče uporabiti zakonska določila, ki urejajo druge podobne primere. Zato so pritožbene navedbe o nepristojnosti centra za socialno delo neutemeljene.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko (I. točka izreka) in odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 4. 4. 2013 in prvostopno odločbo št. ... z dne 27. 2. 2012 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo odločanje (II. točka izreka).

Ugotovilo je, da je tožena stranka zaradi dejstva, da tožnica oziroma njeni družinski člani v RS nimajo stalnega bivališča, menila, da ni izpolnjen temeljni pogoj za priznanje pravice do denarne pomoči, pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. V predsodnem postopku niso bili presojeni pogoji glede izpolnjevanja cenzusa, ki upravičencem omogoča priznanje uveljavljanih pravic zaradi pomanjkanja temeljne predpostavke. Prvostopenjsko sodišče šteje, da o pravicah določenih v drugem odstavku 75. člena Zakona o tujcih (Ur. l. RS, št. 50/2011 s spremembami, ZTuj-2) odloča krajevno pristojni center za socialno delo. To izhaja tudi iz teleološke razlage spornih določil. 2. Zoper sodbo (II. točko odločitve) se pritožuje tožena stranka. Šteje, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker ni pravilno upoštevalo določbe drugega odstavka 75. člena ZTuj-2. Sporno je vprašanje, kaj pomeni termin „center“ v drugem odstavku 75. člena ZTuj-2. Toženka meni, da zakonska določila glede tega niso v ničemer nejasna ali nedoločena, saj je termin „center“ opredeljen v drugem odstavku 24. člena ZTuj-2, ki med drugim določa, da „garant tudi jamči, da bo kril morebitne stroške nastanitve tujca v centru za tujce (v nadaljnjem besedilu: center) ali v azilnem domu ter morebitne stroške odstranitve tujca iz države“. Zakon tako opredeljuje, da v besedilu tega zakona termin „center“ pomeni „center za tujce“. Gre za pravno definicijo, ki spada med obvezna interpretacijska pravila: če zakon definira nek pojem, ni dovoljeno tega pojma razlagati drugače, ampak je potrebno slediti pravni definiciji. Tako ne pride v poštev teleološka razlaga, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, niti kakšna druga metoda razlage in se tudi ni mogoče sklicevati na novelo ZTuj-2A, ki se je začela uporabljati s 1. 1. 2015, s katero je bil spremenjen drugi odstavek 51. člena ZTuj-2, ki sedaj določa, da sredstva za izplačilo denarne pomoči zagotavlja in izplačuje center za socialno delo, na območju katerega tujec prebiva. To zgolj pomeni, da je bil do spremembe te določbe za dodeljevanje in izplačilo denarne pomoči pristojen center za tujce, po navedeni spremembi pa je bila ta pristojnost prenesena na centre za socialno delo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s prvim odstavkom 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji, ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 4. 4. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnice zoper odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 27. 2. 2012. S slednjo je bilo odločeno, da tožnica oziroma družina tožnice ni upravičena do denarne socialne pomoči, do pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in do pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, iz razloga, ker tožnica in njeni družinski člani niso državljani Republike Slovenije oziroma nimajo v Republiki Sloveniji stalnega prebivališča. 6. Iz dejanskega stanja ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je tožnica z družino dne 27. 10. 2011 pridobila dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi določbe drugega odstavka 51. člena ZTuj-2. 7. V času odločanja organa prve stopnje je ZTuj-2 v drugem odstavku 51. člena določal, da tujec, ki mu je izdano dovoljenje za začasno prebivanje in nima sredstev za preživljanje, ima pravico do nujnega zdravstvenega varstva v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo in zdravstveno zavarovanje, in osnovno oskrbo, enako kot tujci, katerim je v Republiki Sloveniji dovoljeno zadrževanje.

8. Že iz navedenega dejanskega stanja in citirane pravne podlage izhaja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno odpravilo odločbi toženih strank.

9. Pritožba meni, da center za socialno delo ni tisti organ, ki bi bil pristojen odločati o prej navedenih pravicah, temveč bi moral o navedenih pravicah odločati center za tujce.

10. V takem primeru tožba pravilno navaja, da bi moral nepristojni organ zadevo odstopiti v reševanje pristojnemu organu.

11. Pritožbene navedbe o nepristojnosti centra za socialno delo so napačne.

12. V predmetni zadevi ne gre za vprašanje, kateri center je tisti, ki zagotavlja sredstva za izplačilo denarne pomoči, saj se sredstva v obeh primerih (ali gre za CT ali za CSD) krijejo iz državnega proračuna. Bistveno je vprašanje, kdo o zadevi odloča, torej v katero pristojnost spada odločanje o pravici do nujnega zdravstvenega varstva in osnovne oskrbe tujcu, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji.

13. Glede tega ZTuj-2 ne določa organa pristojnega za odločanje. Prvostopenjsko sodišče pravilno razloguje, da po ZSV spada odločanje glede pravic, ki so določene v ZSVarPre in ZUPJS v pristojnosti CSD. Po citiranih zakonih CSD odloča o navedenih pravicah glede državljanov Republike Slovenije, ki imajo stalne prebivališče v Republiki Sloveniji oziroma v primeru tujca, ki ima dovoljeno za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

14. Upoštevajoč navedeno in ker zakon ni posebej določal, kdo je pristojen za odločanje o vtoževanih pravicah v primeru tujca, ki mu je dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, je prvostopenjsko sodišče ob uporabi 3. člena ZS navedeno pravno praznino pravilno zapolnilo. V primeru pravne praznine mora sodišče uporabiti zakonska določila, ki urejajo druge podobne primere. Tudi zakonodajalec je navedeno pravno praznino glede pristojnosti odločanja s 1. 1. 2015 rešil na način, da je v primerih kot je ta, pristojnost reševanja v sferi CSD.

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.