Jedro

Nedovoljena revizija po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ugovor litispendence).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo izpraznitev trisobnega stanovanja s podstrešjem v Izoli in njegovo izročitev tožeči stranki v roku 90 dni. Istočasno pa je bilo tožeči stranki naloženo, da mora s toženo stranko skleniti kupoprodajno pogodbo za štirisobno stanovanje na naslovu Izola ... s plačilom kupnine v enkratnem znesku v 60 dneh s 60 % popustom, zaradi česar kupnina znaša 1,238.993,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.12.1997 do plačila. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo z navedbo revizijskih razlogov po določbi 370. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku - 1999) ter predlaga spremembo izpodbijane odločitve z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na izpraznitev stanovanja ter zavrženjem tožbe, kolikor je odločeno o sklenitvi kupoprodajne pogodbe za nadomestno stanovanje. Sklicuje se na odprto pravdo po njeni tožbi proti tožeči stranki, v kateri uveljavlja odkup svojega dosedanjega stanovanja, podrejeno pa nakup drugega primernega stanovanja. Gre torej za dve tožbi z identično dejansko in pravno podlago. Tožeča stranka bi morala v pravdi, ki teče po tožbi tožene stranke pred Okrajnim sodiščem v Piranu, ponuditi stanovanje v Izoli, kot primerno stanovanje, vendar pa je vložila to tožbo in samo sebe zavezala, da sklene pogodbo za nakup tega stanovanja. Podano je izigrivanje stanovanjskega zakona in procesnih pravic. Tako ni utemeljen le ugovor litispendence, temveč gre za posledice v skladu z določbo 129. člena SZ. Tožeča stranka za to tožbo nima pravovarstvenega interesa. Sicer pa so razlogi v izpodbijani sodbi v nasprotju s podatki spisa in nerazumljivi.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijski očitek, da je izpodbijana sodba nerazumljiva in v nasprotju s podatki spisa (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ni utemeljen. V okviru revizijske trditvene podlage je v tej smeri navedeno le to, da podatki priloženega spisa Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. P 287/97, niso bili upoštevani v celoti: tam uveljavljeni tožbeni zahtevek tožene stranke naj bi namreč primarno postavljal obvezo tožeči stranki, naj toženi stranki odproda sedanje stanovanje, obveznost prodaje drugega stanovanja pa le podrejeno. Vendar to ne drži. Izpodbijana sodba je iz podatkov priloženega spisa mogla ugotoviti le to, da tožena stranka uveljavlja proti tožeči stranki le zahtevek na prodajo drugega primernega stanovanja; zatrjevanega primarnega dela tožbenega zahtevka v tožbi torej ni. Katere pa naj bi bile druge protispisnosti in nerazumljivosti v izpodbijani sodbi, pa revizija ne pove.

V ostalem naj bi procesne nepravilnosti bile podane v neupoštevanju litispendenčnega ugovora. Zahtevka iz predmetne pravde in pravde, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Piranu pod opr. št. P 287/97, naj bi bila identična, zaradi česar bi bilo treba tožbo tožeče stranke, ki je vložena kasneje, zavreči (tretji odstavek 189. člena ZPP). Vendar tudi ta del revizije ni utemeljen. Ne glede na pravilnost razlogov izpodbijane sodbe, da zahtevka iz obeh pravd nista identična, zaradi česar ne gre za primer, da bi se o istem zahtevku začela nova pravda med istima strankama, pa po določbi 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP revizije niti ni mogoče vložiti iz razlogov 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (morebitna odločitev o zahtevku, o katerem že teče pravda).

Po razlagi v izpodbijani sodbi je v tej pravdi tožeči stranki naloženo več od tega, kar je proti njej s tožbo tožene stranke vtoževano. Gotovo je res, da ji je naloženo nekaj drugega in zaradi konkretnosti lahko tudi nekaj več. Prav to pa je zadosten argument za sklepanje, ki nasprotuje revizijski tezi, da je tožeča stranka izigrala določbe SZ in svoje procesne pravice. Samo zato, ker je ob predhodno vloženi tožbi tožene stranke na odkup drugega primernega stanovanja, tožeča stranka proti toženi stranki vložila tožbo na izpraznitev sedanjega stanovanja, ker je to predvideno za rušenje in na odkup drugega (konkretiziranega) primernega stanovanja, ji za takšno tožbo ni mogoče odreči pravovarstvenega interesa. Utemeljitev zahtevka na izpraznitev ima logično pravno (procesno) posledico tudi po določbi drugega odstavka 129. člena SZ.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo.

Odločitve o izpraznitvi stanovanja tožena stranka revizijsko obrazloženo niti ne izpodbija. Zavračenje tožbenega zahtevka je v okviru revizijske trditvene podlage predvsem procesne narave z očitkom pomanjkanja pravovarstvenega interesa. Pri tem pa tožena stranka ne upošteva, da je - kot razloguje izpodbijana sodba - že sama izbrala odkup drugega primernega stanovanja, kar ji je tožeča stranka ponudila. Ob tako uveljavljeni izbiri je tožeča stranka drugih obveznosti prosta, njena zahtevana izpraznitev sedaj zasedenega stanovanja pa po določbi 58. člena SZ utemeljena. Problem primernosti (5. člen SZ) v odkup ponujenega stanovanja in pogojev odkupa (predvsem višine in zapadlosti kupnine) pa se revizijsko niti ne izpodbija.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP.