Jedro

V ugovorni razlog – da so stroški stečajnega postopka v zvezi s prodajo umetniških slik ocenjeni previsoko, za primer, kot je obravnavani (ki se torej nanaša na zahtevo za izplačilo denarnega zneska, doseženega s prodajo premoženja, na katerem ima upnik izločitveno pravico, zmanjšan za stroške v zvezi s to prodajo) zagotovo sodi tudi primer, da so stečajni stroški v zvezi s tem delom stečajne mase ocenjeni previsoko.

Sklepa o končanju stečajnega postopka ni dovoljeno izdati, ne da bi bila izvedena vsa dejanja, ki jih je bilo treba opraviti in jih je upravitelj lahko opravil glede na razpoložljivo stečajno maso, zato bi v primeru, da upniku ne bi bilo dopuščeno uveljavljati tudi tega razloga proti sklepu o končanju postopka, odvzeli pravico do pravnega sredstva, kar bi bilo v nasprotju s 25. členom Ustave Republike Slovenije. Zato taka razlaga 379. člena ZFPPIPP, po kateri glede na taksativno naštetje ugovornih razlogov v 4. odstavku 379. člena ZFPPIPP ni dopusten tudi ugovor, da upravitelj ni izvedel vseh dejanj, ki jih je bilo treba opraviti v stečajnem postopku po ZFPPIPP, ni ustavno skladna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru upnika z dne 30. 8. 2012 ugodi ter se sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom z dne 22. 8. 2012 razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo upnika z dne 30. 8. 2012 zoper sklep o končanju postopka brez razdelitve upnikom zavrnilo, pri čemer je to pritožbo štelo za ugovor v smislu 379. člena ZFPPIPP. Pri tem je navedlo, da upnik ne uveljavlja nobenega od dovoljenih ugovornih razlogov, poleg tega pa upnik tudi ni zahteval izplačila denarnega zneska, doseženega s prodajo, kot je to določeno v 5. odstavku 299. člena ZFPPIPP, iz končnega poročila pa jasno izhaja, da v stečajnem postopku ni bilo nobene možnosti poplačila upnikov, zato za nadaljevanje stečajnega postopka ni pravne podlage.

2. Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da je v 4. odstavku 379. člena ZFPPIPP očitna pravna praznina, razlogovanje sodišča prve stopnje pa bi upniku vzelo pravico do pritožbe. Sodišče postopka ne bi smelo končati, dokler ne bi s posebnim sklepom odločilo o prijavljeni izločitveni pravici upnika in o zahtevi za plačilo denarnega zneska, doseženega s prodajo tega premoženja, tako pa sploh ne bi prišli do razpravljanja o obstoju ugovornih razlogov. V pravdnem postopku v zvezi z izločitveno pravico je namreč višje sodišče odločilo, da je dolžnik upniku dolžan plačati 1.353,00 EUR, zmanjšanih za stroške prodaje, povrniti pa mu je dolžan tudi stroške. Kljub zahtevam upnika pa se stečajno sodišče in upraviteljica nista želela izreči o prijavljeni izločitveni pravici, zato je moral upnik to doseči s tožbo. Plačilo v stečajnem postopku je izločitveni upnik zahteval že s prijavo terjatve. Upnik tudi ni navadni upnik, temveč izločitveni upnik, ki mu mora ne glede na to, ali stečajna masa zadostuje za vse stroške postopka, plačati razliko med prejeto kupnino in stroški, ki se nanašajo zgolj na prodajo teh stvari.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je sodišče izdalo na ugovor zoper sklep o končanju postopka brez razdelitve upnikom. V sklepu o končanju postopka pa je navedlo, da višina stečajne mase ni zadoščala niti za plačilo stroškov stečajnega postopka in da tudi ni nobene možnosti za poplačilo upnikov, vključno s pritožnikom. Nasprotno pa pritožnik uveljavlja, da ima zaradi izločitvene pravice poseben status, ko bi mu morala biti izplačana kupnina za umetniške slike, na katerih je imel izločitveno pravico, zmanjšana za stroške prodaje. S tem pa uveljavlja, da stroški v zvezi s prodajo stvari, ki so bile predmet izločitvene pravice, niso pravilno ugotovljeni oziroma sploh niso ugotovljeni, zaradi česar ni podlage, da bi se stečajni postopek končal, ne da bi bil opravljen izračun teh stroškov in nato njemu plačana razlika.

5. Ugovor zoper sklep o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom je med drugim mogoče vložiti iz razloga, da so stroški stečajnega postopka ocenjeni previsoko (1. točka 4. odstavka 379. člena ZFPPIPP). Pritožnik pa je tako v ugovoru zoper sklep o končanju postopka (ki ga je naslovil kot pritožbo) kot tudi v obravnavani pritožbi uveljavljal, da bi mu razlika morala biti izplačana, pri čemer bi se kot stroški lahko upoštevali le stroški prodaje umetniških slik, ne pa vsi stroški stečajnega postopka. S tem pa uveljavlja ravno ta ugovorni razlog – da so stroški stečajnega postopka v zvezi s prodajo umetniških slik ocenjeni previsoko. V ta ugovorni razlog za primer, kot je obravnavani (ki se torej nanaša na zahtevo za izplačilo denarnega zneska, doseženega s prodajo premoženja, na katerem ima upnik izločitveno pravico, zmanjšan za stroške v zvezi s to prodajo) zagotovo sodi tudi primer, da so stečajni stroški v zvezi s tem delom stečajne mase ocenjeni previsoko. Zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upnik v ugovoru ni uveljavljal nobenega od ugovornih razlogov iz 4. odstavka 379. člena ZFPPIPP.

6. Ob tem pa se višje sodišče strinja s pritožnikom, da je tudi v primeru končanja stečajnega postopka brez razdelitve upnikom potrebno, da upravitelj izvede vsa dejanja, ki jih je bilo treba opraviti v stečajnem postopku v skladu s tem zakonom, pa jih je lahko in moral opraviti kljub temu, da je stečajna masa neznatne vrednosti ali, da ne zadošča niti za stroške stečajnega postopka. Razlogi za ugovor proti sklepu o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom so sicer našteti v 4. odstavku 379. člena ZFPPIPP. Ker pa sklepa o končanju stečajnega postopka ni dovoljeno izdati, ne da bi bila izvedena vsa dejanja, ki jih je bilo treba opraviti in jih je upravitelj lahko opravil glede na razpoložljivo stečajno maso, bi v primeru, da upniku ne bi bilo dopuščeno uveljavljati tudi tega razloga proti sklepu o končanju postopka, odvzeli pravico do pravnega sredstva, kar bi bilo v nasprotju s 25. členom Ustave Republike Slovenije. Zato taka razlaga 379. člena ZFPPIPP, po kateri glede na taksativno naštetje ugovornih razlogov v 4. odstavku 379. člena ZFPPIPP ni dopusten tudi ugovor, da upravitelj ni izvedel vseh dejanj, ki jih je bilo treba opraviti v stečajnem postopku po ZFPPIPP, ni ustavno skladna.

7. Kot drugi nosilni razlog izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da pritožnik ni zahteval, da se mu izplača denarni znesek, dosežen s prodajo, kot to določa 5. odstavek 299. člena ZFPPIPP, kar po obrazložitvi izpodbijanega sklepa izhaja iz spisa in izjave upraviteljice. Višje sodišče ugotavlja, da so te navedbe protispisne. V tem stečajnem postopku je namreč upnik 22. 11. 2010 vložil vlogo, ki jo je Okrožno sodišče v Ljubljani prejelo 23. 11. 2010 in to prijavo označilo kot št. 7/II (s prijavo 7/I je upnik prijavil terjatev in ločitveno pravico). V tej vlogi je pritožnik na umetniških delih uveljavljal izločitveno pravico; za primer, da bi bila umetniška dela prodana, pa je zahteval, da se mu plača denarni znesek, dosežen s prodajo tega premoženja, zmanjšan za stroške v zvezi s to prodajo. To pa je ravno taka zahteva, kot jo določa 5. odstavek 299. člena ZFPPIPP. Pritožnik ima tako prav, ko trdi, da je postavil potrebno zahtevo. Pri tem višje sodišče še poudarja, da je ta prijava stara že skoraj dve leti, upraviteljica jo je prejela 3. 12. 2010, pa je ni preizkusila in se o njej ni izjasnila niti v (dodatnem) osnovnem seznamu preizkušenih terjatev. Dejstvo, da je o tem tekla pravda, ni razlog, da se upraviteljici sploh ne bi bilo treba izjasniti o tej prijavi. Kot neresnična se zato pokaže tudi izjava upraviteljice z dne 19.9.2012, da pritožnica do tega dneva ni zahtevala izplačila denarnega zneska, doseženega s prodajo slik, zmanjšanega za stroške v zvezi s to prodajo. Nenazadnje je upnik to zahteval tudi s tožbo, s katero je uspel, tako da ima pravnomočno sodno odločbo, v kateri je to naloženo stečajnemu dolžniku. Če pa je upraviteljica menila s tem, da ni bilo izjave, naj se izpolni pravnomočna sodba, ki je to naložila, pa višje sodišče pojasnjuje, da tak poziv nikoli ni potreben. Plačilo je bilo namreč naloženo s sodbo, sodbe pa je treba predvsem prostovoljno izvršiti, brez kakega posebnega poziva upnika.

8. Višje sodišče tako zaključuje, da nobeden od nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa ni podan.

9. Iz končnega poročila stečajne upraviteljice izhaja, da umetniške slike, ki so bile predmet prijavljene izločitvene pravice pritožnika, niso bile edino premoženje stečajnega dolžnika, saj je stečajna upraviteljica navedla, da je unovčena stečajna masa znašala 18.769,47 eurov, od tega od prodaje premičnin 11.710,38 eurov, od izterjave terjatev pa 3.619,20 eurov. Kupnina za umetniška dela je znašala 1.353,00 eurov, kar pomeni, da je v celotni unovčeni stečajni masi znašala le 7,2 % unovčene stečajne mase. Zato nikakor ni moč vseh stroškov unovčenja vse stečajne mase poračunati iz kupnine, dosežene za umetniška dela. Iz 5. odstavka 299. člena ZFPPIPP pa tudi jasno izhaja, da je izločitveni upnik v primeru prodaje premoženja, ki je predmet izločitvene pravice, upravičen do denarnega zneska, doseženega s prodajo tega premoženja, zmanjšanega za stroške v zvezi s prodajo (kamor zagotovo ne sodijo nobeni drugi stroški stečajnega postopka, ki niso v zvezi s prodajo, kot je to na primer nadomestilo upravitelju za izdelavo otvoritvenega poročila in drugo). Tako je bilo odločeno tudi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 596/2012 z dne 4. julija 2012, ko je odločilo v sporu med pritožnikom kot tožečo stranko in stečajnim dolžnikom kot toženo stranko. Odločilo je, da mora stečajni dolžnik plačati pritožniku 1.353,00 eurov, pridobljenih s prodajo desetih umetniških del, zmanjšano za stroške prodaje teh 10 del. Z zneskom te kupnine bi (tudi zaradi pravočasne prijave izločitvene pravice in podrejeno prijavljene terjatve za izplačilo kupnine, zmanjšane za stroške prodaje) stečajna upraviteljica morala oblikovati ločeno stečajno maso, iz nje pa bi smela poravnati le stroške prodaje umetniških del. Glede na to, da je upnik zahtevo za plačilo postavil že 22. 11. 2010, vabilo k dajanju zavezujočih ponudb za nakup premičnin, med drugim tudi spornih umetniških del pa je bilo objavljeno 2. 12. 2010, pri čemer je bil rok za oddajo ponudb en mesec po objavi (r. št. 41 spisa), je jasno, da je stečajna upraviteljica že v času prejema kupnine vedela za pritožnikovo zahtevo za plačilo, zato je imela ne le možnost, temveč tudi dolžnost rezervirati potrebna sredstva za plačilo upniku. Višje sodišče sicer dopušča možnost, da so bili stroški prodaje višji od dosežene kupnine, česar sicer ni trdila niti stečajna upraviteljica. Vendar pa je za kaj takega potreben natančen izračun in specifikacija stroškov te prodaje, česar v spisu višje sodišče ni zasledilo, čeprav je bila to dolžnost stečajne upraviteljice in je pritožnik to vztrajno zahteval, pa se ni zgodilo. Zato tudi ni bilo podlage, da bi sodišče prve stopnje smelo upraviteljico razrešiti. Končno poročilo upraviteljice z dne 21. 8. 2012 (r. št. 116 spisa) res vsebuje izjavo, da je opravila vsa dejanja, ki jih je bilo potrebno opraviti v stečajnem postopku po ZFPPIPP, kot to določa tudi 4. točka 2. odstavka 375. člena ZFPPIPP. Vendar pa taka izjava sama po sebi, če ni resnična, ne more biti podlaga za razrešitev upravitelja v skladu z 2. točko 1. odstavka 376. člena ZFPPIPP (tudi za končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom se smiselno uporablja to določilo glede na 3. odstavek 378. člena ZFPPIPP). Višje sodišče pri tem pripominja, da plačilo izločitvenemu upniku v skladu s 5. odstavkom 299. člena ZFPPIPP ne pomeni razdelitve upnikom, tudi v primeru končanja stečajnega postopka brez razdelitve upnikom pa je treba odločiti o taki zahtevi, pri čemer mora seveda stečajni upravitelj najprej pripraviti obračun in podati ustrezen predlog, o katerem sodišče nato odloči. 10. Višje sodišče je zato pritožbi upnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V nadaljevanju postopka bo zato morala stečajna upraviteljica narediti obračun stroškov prodaje umetniških del in obračunati, koliko znaša znesek kupnine, do katerega je upnik – pritožnik upravičen po odštetju teh stroškov ter nato predložiti sodišču predlog za izplačilo ali pa za zavrnitev plačila, če bodo stroški te prodaje znašali več kot pa kupnina, sodišče prve stopnje pa bo nato o tem izdalo ustrezen sklep. Šele ko bo o tem pravnomočno odločeno, bo možno končanje postopka, saj bo šele v tem primeru tudi upraviteljica lahko sodišču predložila predpisano končno poročilo v skladu z 2. odstavkom 375. člena ZFPPIPP, ki bo vsebovalo tudi resnično izjavo, da je izvedla vsa dejanja, ki jih je bilo treba opraviti v stečajnem postopku v skladu z ZFPPIPP. Višje sodišče pri tem še opozarja, da iz (končnega) poročila upraviteljice z dne 21. 8. 2012 izhaja tudi, da ima na razpolago še 151,21 eurov stečajne mase, tako da ne drži, da je vso stečajno maso porabila za stroške stečajnega postopka. Nenazadnje pa višje sodišče za primer, da stečajna upraviteljica nima na razpolago dovolj sredstev, da bi pritožniku izplačala to, do česar je upravičen, opozarja še na 1. odstavek 102. člena ZFPPIPP.