Jedro

V predhodnih postopkih sta bili tožbi zavrženi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v prejšnjih postopkih sodišče o tožbenem zahtevku ni meritorno (vsebinsko) odločilo, zato ne gre za „res iudicata.“ OZ med pogoji za pobot ne določa likvidnosti terjatve. Pri izvenpravdnem pobotu tožena stranka uveljavlja ugovor ugasle terjatve, kar je podobno, kot bi navajala, da je tožbeno terjatev že plačala. Sodišče se odgovoru na to trditev ne more izogniti, saj gre za vprašanje ali tožbena terjatev (še) obstaja ali ne. Če gre za sporno terjatev, jo je torej treba dokazati. Če gre za nečisto terjatev je najprej treba doseči njeno likvidnost. Šele če višine terjatve ni mogoče ugotoviti, pobotanje ni možno. Tožena stranka lahko z ugovorom ugasle pravice zaradi izvenpravdnega pobota uspe, če zatrjuje in dokaže obstoj, višino in dospelost pobotne terjatve ter dejstvo, da je podala pobotno izjavo.

Sodišče ni vezano na ugotovitve v drugih postopkih, saj so te posledica presoje trditev in izvedenih dokazov v dotičnem postopku. Odločati mora na podlagi trditev strank in dokazov podanih v obravnavanem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi: - v I. točki izreka za znesek v višini 4.642,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za izvršilne stroške postopka v višini 156,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2016 dalje do plačila ter -v III. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v I. točki izreka delno potrdi, tako da Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 119283/2016 z dne 21. 11. 2016 v 1. odstavku izreka ostane v veljavi za znesek 5.985,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2016 dalje do plačila.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 119283/2016 z dne 21. 11. 2016 v celoti vzdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka, v 3. odstavku izreka pa za izvršilne stroške v višini 156,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Tretji odstavek izreka sklepa o izvršbi je razveljavilo za znesek izvršilnih stroškov v višini 30,00 EUR s pripadki (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.852,10 EUR.

2. Proti I. in III. točki izreka izpodbijane sodbe je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil pravdnega postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in hkrati odloči, da se sklep o izvršbi VL 119283/2016 z dne 21. 11. 2016 v celoti razveljavi. Zahtevala je povrnitev vseh stroškov postopka.

3. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožbeno sodišče je o pritožbi odločalo na podlagi noveliranega ZPP-E, ker je bila odločba, s katero je bil postopek pred sodiščem prve stopnje končan, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E (Uradni list RS št. 10/17), ki se je začel uporabljati 14. septembra 2017).

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. V obravnavani zadevi sta pravdni stranki poslovno sodelovali, in sicer je tožena stranka pri tožeči kupovala kemikalije. Vtoževane terjatve izhajajo iz dveh sklopov. Prvi sklop se nanaša na račune za prodane kemikalije v skupni vrednosti 4.642,53 EUR, 1 drugi pa na račun št. 3207068971 v višini 5.985,32 EUR. Tožena stranka računov iz prvega sklopa ni plačala. Trdila je, da jih je pobotala s svojimi terjatvami iz naslova škode. Račun iz drugega sklopa pa je tožeča stranka izstavila za poplačilo škode iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti, ker tožena stranka ni izpolnila obveznosti in niti ni vrnila dogovorjenega (originalno zaprtega kontejnerja s 1100 kg bakrovega koncentrata).

7. Tožena stranka je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno presodilo, da v obravnavanem primeru ne gre za „res iudicata“ ter da se ni opredelilo do njenih obširnih navedb o tem, da ravnanj tožene stranke v predhodnih postopkih ni mogoče šteti kot umik tožbe po 188. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 V predhodnih postopkih (IX Pg 2269/2016 in II pg 2197/2016)3 sta bili tožbi zavrženi. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da v prejšnjih postopkih sodišče o tožbenem zahtevku ni meritorno (vsebinsko) odločilo, zato ne gre za „res iudicata“ (7. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Tožena stranka je v pritožbi nadalje trdila, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o zaključku, da tožena stranka ni ustrezno zatrjevala in dokazala pobota ter da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka za ugotovitev utemeljenosti pobota.

9. Pritožba je v tem delu utemeljena. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje uveljavljala ugovor ugasle terjatve zaradi izvenpravdnega pobota.4 Na podlagi določila 311. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ)5 lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Pobot nastane, ko stečejo pogoji zanj in ena stranka to izjavi drugi (312. člen OZ).

10. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno materialnopravno stališče, da pobotne terjatve iz naslova škode zaradi škarta in porabe kemikalij, ki naj bi bila predmet izvenpravdnega pobota (v nadaljevanju: pobotna terjatev),6 ni mogoče pobotati, ker je sporna in zato ni likvidna. OZ med pogoji za pobot ne določa likvidnosti terjatve. Pri izvenpravdnem pobotu tožena stranka uveljavlja ugovor ugasle terjatve, kar je podobno, kot bi navajala, da je tožbeno terjatev že plačala. Sodišče se odgovoru na to trditev ne more izogniti, saj gre za vprašanje ali tožbena terjatev (še) obstaja ali ne. Če gre za sporno terjatev, jo je torej treba dokazati. Če gre za nečisto terjatev je najprej treba doseči njeno likvidnost. Šele če višine terjatve ni mogoče ugotoviti, pobotanje ni možno. Tožena stranka lahko z ugovorom ugasle pravice zaradi izvenpravdnega pobota uspe, če zatrjuje in dokaže obstoj, višino in dospelost pobotne terjatve ter dejstvo, da je podala pobotno izjavo.7

11. Glede na pojasnjeno bi sodišče prve stopnje moralo presojati, ali je tožena stranka podala ustrezno pobotno izjavo in če bi ugotovilo, da je to podala tudi, ali je zatrjevala in dokazala obstoj, višino in dospelost pobotne terjatve. Torej, ali je za zatrjevano škodo v skladu z določilom 239. člena OZ zatrjevala in dokazala: (1) kršitev pogodbene obveznosti, ki ima objektivne znake protipravnega stanja, (2) da vzrok za kršitev izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala izpolnitev opraviti, (3) obstoj in višino škode zaradi kršitve.8 Tega sodišče prve stopnje ni storilo, zato so ostala pravno odločilna dejstva v zvezi s pobotno izjavo in obstojem, višino in zapadlostjo pobotne terjatve neugotovljena.

12. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti pomanjkljivosti neugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo posledica zmotne uporabe materialnega prava. To pa zato, ker se sodišče prve stopnje ni v ničemer opredelilo do pravno odločilnih dejstev glede pobotne izjave in pobotne terjatve ter do v zvezi s tem predloženih dokazov. Tako bi šele pritožbeno sodišče prvič presojalo ustreznost trditev in izvajalo dokaze glede obstoja in pravilnosti pobotne izjave ter obstoja, višine in zapadlosti pobotne terjatve, kar ne bi pomenilo le dopolnitve dokaznega postopka (355. člen ZPP), pač pa njegovo celotno izvedbo. Ker bi tako šele pritožbeno sodišče prvič presojalo utemeljenost ugovora ugasle terjatve zaradi izvenpravdnega pobota, bi to lahko pomenilo poseg v strankino ustavno pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, URS) in s tem rušilo načelo dvostopenjskega sojenja (predvsem glede ugotavljanja celotnega dejanskega stanja).

13. V zadnjem delu pritožbe tožena stranka očita sodišču prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede utemeljenosti računa št. 3207068971 za znesek v višini 5.985,32 EUR. Sodišče prve stopnje naj pri odločitvi ne bi upoštevalo vseh odločilnih dejstev, zmotno naj bi ugotovilo, da tožena stranka testiranja ni opravila in da je med strankama obstajal dogovor, da tožena stranka vrne tožeči stranki originalno zaprt kontejner s 1100 kg bakrovega koncentrata.

14. Pritožba v tem delu ni utemeljena.

15. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta se dogovorili, da bo tožeča stranka v svoji kadi z brezplačno dostavljenim bakrovim koncentratom ( ki je bil v originalno zaprtem kontejnerju) vzpostavila nov elektrolit (bakrov koncentrat z dodatki) in v njem opravila testiranje.

16. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka testiranja ni opravila. Izpovedbe priče R. in zakonitega zastopnika tožene stranke, v smeri, da je bilo testiranje opravljeno, je ocenilo za neprepričljive, kar tožena stranka v pritožbi graja. Pritožbeno sodišče s presojo sodišča prve stopnje v tem delu v celoti soglaša. Čeprav sta priča R. in zakoniti zastopnik tožene stranke izjavila, da je bilo testiranje z brezplačno dobavljenimi kemikalijami opravljeno, so njune navedbe o tem kdaj in kako je bilo testiranje opravljeno delno neskladne,9 predvsem pa nelogične in neživljenjske. Oba sta izjavila, da so več mesecev med proizvodnim procesom vzporedno testirali v dveh kopelih ter je bil količina škarta bistveno večja pri kopeli, ki je vsebovala dodatke tožeče stranke (30 do 40 odstotkov proti 5 odstotkom pri konkurenci). Glede na navedeno je povsem nelogično, da bi tožena stranka med proizvodnim procesom več mesecev vztrajala pri testiranju in trpela škodo. Prav tako ni logično, da tožena stranka ne bi predložila pisnih dokazil o opravljenih testiranjih in njihovih rezultatih (elektronskih sporočil in poročila), če bi z njimi razpolagala, kot je to zatrjeval zakoniti zastopnik tožene stranke. Tožena stranka v pritožbi ne pojasni zakaj meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno razumelo izjave zakonitega zastopnika tožene stranke. To ne izhaja niti iz povzetka izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke v pritožbi. Sodišče prve stopnje je povsem logično sledilo izpovedbi g. P., da je bil ob njegovem obisku pri toženi stranki 24. 5. 2016 kontejner s kemikalijami še vedno originalno zaprt in da tožena stranka testiranja ni izvedla.10

17. Tožeča stranka je nadalje trdila, da sta se pravdni stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožeči stranki vrnila originalno zaprt kontejner s 1100 kg bakrovega koncentrata. O dogovoru za vračilo neuporabljenih kemikalij, je tudi po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo izpovedala priča P. Na izrecno vprašanje je povedal, da so se z g. Š. dogovorili, da neuporabljene kemikalije v kontejnerju in neodprtih ročkah tožena stranka vrne tožeči stranki (list. št. 74). Navedena vsebina dogovora o vračilu izhaja tudi iz zapisnika, ki ga je za namen seznanitve pristojnih pri tožeči stranki v zvezi z obiskom pri toženi stranki (dogovor in druge relevantne okoliščine) sestavil predstavnik tožeče stranke g. P. (priloga A42). Ker zapisnik predstavlja interno listino tožeče stranke, tožena stranka z očitki, da je tožeča stranka z njo pred tem postopkom ni seznanila in da pri njeni sestavi ni sodelovala, ne more uspeti. Ker sta se pravdni stranki o vračilu kemikalij dogovorili ustno, je zmotno prepričanje tožene stranke, da bi morala tožeča stranka za uspeh v pravdi predložiti druge pisne dokumente o tem, kaj sta se stranki dogovarjali. Pritožbeno sodišče je vsebino listine presodilo na seji na podlagi pooblastila iz tretje alineje 358. člena ZPP.11

18. Ker tožena stranka tožeči stranki ni vrnila originalno zaprtega kontejnerja s 1100 kg bakrovega koncentrata, ni izpolnila svoje dogovorjene obveznosti. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v skladu z določilom 239. člena OZ povrniti nastalo škodo v višini vrednosti originalno zaprtega kontejnerja s 1100 kg bakrovega koncentrata, pravilna. Tožeča stranka je vrednost kemikalij ocenila na 5.985,32 EUR. Tožena stranka višini škode med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala. Pritožbeno sodišče na tem mestu v zvezi s pritožbenimi navedbami glede višine škode še pripominja, da izjava zakonitega zastopnika tožene stranke na zaslišanju o tem, da je cena koncentrata na trgu nižja in znaša cca 560,00 EUR ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage v zvezi z grajanjem višine izstavljenega računa. Zato je pravilna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede višine škode.

19. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, sodišče ni vezano na ugotovitve v drugih postopkih, saj so te posledica presoje trditev in izvedenih dokazov v dotičnem postopku. Odločati mora na podlagi trditev strank in dokazov podanih v obravnavanem postopku (7. in 212. člen ZPP). Če pravdna stranka predlaga dokaz z vpogledom v drugi sodni spis, mora konkretno navesti, v katere listine naj sodišče vpogleda in kaj se s takšnim vpogledom dokazuje. Tožena stranka tega ni navedla. Iz navedb tožene stranke na naroku z dne 20. 11. 2017 pritožbenemu sodišču niti ni jasno, kaj naj bi tožeča stranka potrdila v drugem postopku in v čem naj bi bilo to v nasprotju s trditvami tožeče stranke v tem postopku. Pritožbeno sodišče še pripominja, da v „drugem postopku“ sodišče ni zaslišalo nobene priče, niti zakonitih zastopnikov pravdnih strank, ker stranki svojih dokaznih predlogov nista ustrezno substancirali. Zato tudi ni možno razpravljati o drugačnih izpovedbah strank in neverodostojnosti prič.

20. Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih očitkov v zvezi z modalitetami testiranja, ne bo opredelilo. Glede na ugotovitev, da testiranja ni bilo, tožena stranka v tem postopku s temi navedbami ne more uspeti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Glede na zgoraj navedene razloge je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka razveljavilo za znesek v višini 4.642,53 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka, tako da Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 119283/2016 z dne 21. 11. 2016 ostane v 1. odstavku v veljavi za znesek 5.985,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 6. 2016 dalje do plačila (353. člen ZPP).

22. Odločitev o pravdnih in izvršilnih stroških je odvisna od uspeha v glavni stvari. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi proti I. točki izreka izpodbijane sodbe, v delu ki se nanaša na izvršilne stroške postopka v višini 156,00 EUR s pripadki in proti III. točki izreka izpodbijane sodbe ugodilo in izpodbijano sodbo v tem obsegu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen in 4. točka 365. člena ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških je skladna s četrtim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločitev.

24. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava o ugovoru ugasle terjatve zaradi izvenpravdnega pobota ponovno odločiti.

1 Ti računi so: račun št. 3207057424 z dne 31. 8. 2015 za še odprto terjatev v višini 515,39 EUR, račun št. 3207059510 z dne 30. 10. 2015 za še odprto terjatev v višini 288,42 EUR, račun št. 3207061644 z dne 22. 12. 2015 za znesek v višini 347,94 EUR, račun št. 3207062847 z dne 29. 1. 2016 v višini 2.213,79 EUR, št. račun 3207064038 z dne 29. 2. 2016 v višini 864,50 EUR in račun št. 3207064039 z dne 29. 2. 2016 v višini 252,87 EUR 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Predhodna postopka sta se začela z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine in sta se po obrazloženem ugovoru dolžnika (tožene stranke) nadaljevala v pravdnem postopku. 4 Iz trditev tožene stranke med postopkom pred sodiščem prve stopnje ne izhaja, da bi podala ugovor pobota (da bi uveljavljala procesni pobot). 5 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 6 Terjatev se nanaša na škodo, ki je posledica stroškov škarta in porabe kemikalij. 7 Primerjaj sklepa VSRS III Ips 109/2003 z dne 28. 12. 2004 in II Ips 125/2004 z dne 23. 6. 2005. 8 Glej Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2003, 2. knjiga, stran 207-208. 9 Priča R. je navedla, da je bilo testiranje opravljeno v roku enega meseca, nato je svojo izjavo spremenila, da je bilo to septembra ali oktobra. Zakoniti zastopnik tožene stranke je trdil, da so bila testiranja opravljena med proizvodnjo v mesecih maj, april, marec, februar leta 2016. 10 Ker je tožeča stranka trdila, da tožena stranka testiranja ni izvedla, gre s stališča tožeče stranke pri dokazovanju opravljenega testiranja za dokazovanje negativnih dejstev, ki so izven njene sfere, zato je bilo trditveno in dokazno breme o opravljenih testiranjih na toženi stranki. 11 Prvi odstavek 347. člena ZPP; prim. J. Zobec v L. Ude (ur.) in A. Galič (ur.), Pravdni postopek - zakon s komentarjem, Uradni list RS, Ljubljana 2009, tretja knjiga, str. 381 in 471.