Jedro

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni pravno sredstvo, ki bi bilo v rokah pravdne stranke, tudi stroški, ki so nastali stranki s tem, ko je dala pobudo državnemu tožilstvu, niso pravdni stroški stranke, ki bi jih lahko terjala od druge stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti še naknadno priglašene stroške postopka v skupnem znesku 17.400,00 SIT v roku 15 dni pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od dneva zamude dalje do plačila. Sodišče tožeči stranki ni priznalo priglašenih odvetniških stroškov za sestavo pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ki jo je vložilo Državno tožilstvo Republike Slovenije v predmetni pravdni zadevi, ker je zavzelo stališče, da to izredno pravno sredstvo ni v dispoziciji pravdnih strank, zaradi česar tudi ni moč naložiti povračila pravdnih stroškov, ki s tem pravnim sredstvom nastanejo. Proti sklepu sodišča prve stopnje je vložila tožeča stranka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V obrazložitvi pojasnjuje kronologijo zadeve. Zatrjuje, da je bila vložitev pobude državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nujna, saj sta bili po mnenju tožeče stranke odločitvi tako prvostopenjskega kot drugostopenjskega sodišča zmotni, kar je potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je sklepa sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Tožeča stranka v konkretnem primeru ni imela na izbiro drugega pravnega sredstva zoper odločitev sodišča. V zvezi s pobudo državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti so ji nastali stroški, ki so bili nedvomno potrebni, saj je tožeča stranka na podlagi vložene pobude dosegla, da je državno tožilstvo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti in da je vrhovno sodišče razveljavilo sklepa sodišča prve in druge stopnje. Tožeča stranka ne zahteva povračila pravdnih stroškov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, ampak za sestavo pobude državnemu tožilstvu, na podlagi katere je to tudi vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Sestava te pobude pa je bila nujna, saj stranka ni imela drugega pravnega sredstva in nenazadnje se je izkazala tudi za utemeljeno, saj je državno tožilstvo pobudo akceptiralo in na podlagi le-te vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ji je vrohovno sodišče ugodilo. Gre za stroške tožeče stranke, ki so nastali med postopkom, ti stroški so bili tudi potrebni. Zato meni, da je upravičena do odvetniških stroškov, da gre torej nagrada odvetniku za njegovo delo, to je za sestavo pobude, za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Za sestavo te pobude je moral pooblaščenec tožeče stranke najprej v celoti pregledati predmetni pravdni spis, se sestati in pogovoriti s stranko na njenem sedežu, proučiti sodno prakso in literaturo in nato sestaviti vlogo. Druga tarifna številka 34 Odvetniške tarife (OT) jasno določa, da se opravila, ki niso vpisana v Odvetniški tarifi vrednotijo s primerjavo podobnih opravil, ki so ovrednotena v Odvetniški tarifi. V konkretni zadevi bi zato sodišče moralo stroške pooblaščenca tožeče stranke, ki jih je priglasil za sestavo pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ovrednotiti tako, kot se vrednoti sestavo izrednega pravnega sredstva. Če se upošteva njegov porabljeni čas za to opravilo, je zahtevek 450 točk po OT bil utemeljen. Tožeča stranka zato predlaga, da se pritožbi ugodi in stroškovni sklep spremeni tako, da se ji prizna tudi priglašene stroške za sestavo pobude z dne 05.10.2001, povišano za 20% DDV, oziroma da se sklep o stroških razveljavi in vrne zadeva v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Pritožba ni utemeljena. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga vloži Državno tožilstvo Republike Slovenije. Gre za izredno pravno sredstvo, ki ni v dispoziciji pravdnih strank. Nesprejemljive so zato pritožbene navedbe, da je tožeča stranka dosegla s svojo pobudo vložitev zahteve za varstvo zakonitost. Čeprav je res, da najpogosteje pride pobuda, da se vloži to izredno pravno sredstvo od stranke, ki zasleduje svoj neposredni interes v postopku, pa zahteva za varstvo zakonitosti ni pravno sredstvo, ki bi bilo v njenih rokah. Državno tožilstvo na pobudo stranke reagira ali pa tudi ne, lahko reagira tudi tako, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti v škodo stranke, ki je dala pobudo. Namen tega izrednega pravnega sredstva je, da se doseže zakonita odločba. V zadnjem času se z njim zagotavlja tudi usklajevanje sodne prakse v zadevah, v katerih ni revizije. Varovanje neposrednega interesa stranke je pri tem samo postransko. Ker ne gre za pravno sredstvo, ki bi bilo kakorkoli v rokah pravdne stranke, tudi stroški, ki so nastali stranki s tem, ko je dala pobudo državnemu tožilstvu niso pravdni stroški stranke, ki bi jih lahko terjala od druge stranke. Odločitev o vložitvi zahteve za varsvo zakonitosti je na državnem organu, v katerega pristojnost sodi to pooblastilo in ki ga tudi sestavi. Stroški stranke za pobudo, da naj državno tožilstvo ukrepa proti konkretni odločbi, zato niso potrebni stroški v smislu 155. člena ZPP, da bi jih morala ena stranka povrniti drugi stranki v pravdi. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.odst. 365.čl. ZPP).