Jedro

Ker je zahteva za izločitev sodnika podana po izdaji izpodbijanega sklepa, je prepozna in zato neupoštevna.

V zapuščinskem postopku prihaja materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) še posebej do izraza. Zapuščinski postopek se vodi po uradni dolžnosti (164. člen ZD), zato se v njem prepletata načelo oficialnosti in preiskovalno načelo.

Ko dedič poda zahtevo iz 13. člena ZD, je sodišče dolžno izvesti vsa potrebna dejanja, da se ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo teh določb ZD.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, katero premoženje obsega zapuščina (1. točka). Za dediče je razglasilo vdovca A. A., sina B. B. in hčerko C. C., ki dedujejo zapuščino vsak do 1/3 (2. točka). Zahtevek dedinje za povečanje dednega deleža je zavrnilo (3. točka). Zemljiški knjigi je odredilo zemljiškoknjižne vpise pri posameznih nepremičninah zapustnice (4. točka).

2. Zoper sklep se pritožuje dedinja C. C., ki v laični pritožbi navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, pri čemer jih posebej ne opredeli. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v nov postopek. Preklicuje izjavo o odstopu delnic zapustnice svojemu bratu. Smiselno predlaga izločitev sodnika zaradi pristranskosti. Vloga sodedičev ji ni bila vročena in nanjo ni mogla odgovoriti. Prvo sodišče je nedopustno razdelilo premoženje na sodediče po deležih, kar že pomeni delitev, to pa ni predmet zapuščinskega sklepa. Sodišče ni obrazložilo svojih izračunavanj, da bi bilo mogoče preizkusiti njegove trditve. Pogrebni stroški so napihnjeni. Vrednost zapuščine je podcenjena. Ne drži, da sodišče pridobi po uradni dolžnosti samo listine, ki se nanašajo na zapustnika. Sodišče pridobi tudi listine, ki jih predlaga stranka, sama pa je to tudi predlagala. V izpodbijanem sklepu so stvari, ki jih je izločala, sodediča pa sta se s tem strinjala. Gre za napako njej v škodo. Brez konkretne osnove so navedbe sodišča, da bo lahko prodala dediščino, ki je še ni in se ne ve, koliko je sploh vredna. Teh navedb sodišča ni mogoče preizkusiti. Zaradi obnašanja svojca je bila po smrti zapustnice vsa leta prikrajšana na dostojnem domu. Če bi ji svojci pomagali, stiske za povečanje dednega deleža ne bi bilo. Sodišče bi lahko razpolagalo s splošno znanimi vedenji tudi glede dohodka in pridobitnih zmožnosti za starejše invalide. Dejstvo je, da so njihovi dohodki nizki, doplačila v zdravstvu pa predstavljajo višje izdatke. Sodišče bi moralo ugotoviti, da resnično potrebuje povečanje deleža po 13. členu Zakona o dedovanju (ZD). Oče in brat zaradi povečanja njenega deleža ne bi zašla v nobeno pomanjkanje. Ima nizko invalidsko nadomestilo in ne dobiva nobenih izrednih denarnih pomoči. Iz dediščine v zadevi D 150/2019 se ji ne obeta nič vrednejšega. O dediščini tudi ni mogoče govoriti, saj ni jasno, če sploh bo. Potrebuje dom za stalno prebivanje. Za invalida, ki nima stabilnega zdravja, je selitev veliko breme. Ima povečane izdatke z doplačilom korekcijskih očal kot ortopedskega pripomočka ter za doplačila v zobozdravstvu. Njena pridobitna sposobnost je zelo omejena, saj velika konkurenčnost delovne sile „odriva“ invalide od možnosti zaslužka, da bi lahko pokrivali z dohodkom vse nujne življenjske izdatke, ki so povečani zaradi okrnjenega zdravja napram zdravim osebam. Invalid ne more plačevati stroškov bivanja v stanovanjskem bloku. Izračuni sodišča niso konkretizirani in jih ni mogoče preizkusiti.

3. Dedič B. B. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dedinja v pritožbi smiselno podaja zahtevo za izločitev sodnika, ki je izdal izpodbijani sklep, na podlagi 6. točke 70. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker je zahteva podana po izdaji izpodbijanega sklepa, je prepozna in zato neupoštevna (drugi odstavek 72. člena ZPP). O zahtevi za izločitev je sicer pristojna odločati predsednica prvega sodišča. 6. Na podlagi pravnomočnega delnega sklepa o dedovanju z dne 21. 11. 2016 je dedič B. B. dedoval delnice zapustnice v celoti, pri čemer mu je dedinja v skladu z medsebojnim dogovorom odstopila svoj dedni delež na tem delu zapuščine. Dedinja v pritožbi preklicuje izjavo o odstopu, česar v okviru tega postopka ni mogoče obravnavati. Če dedinja meni, da je odpadla podlaga njunega dogovora, ki naj bi zato prenehal veljati, je mogoče zahtevati le vrnitev danega, to pa v pravdnem postopku.

7. Navedba, da ji ni bila vročena vloga sodedičev, je nekonkretizirana in zato neupoštevna, saj dedinja ne pojasni, za katero vlogo naj bi šlo. Neupoštevno je tudi pritožničino oporekanje oceni čiste vrednosti zapuščine ter priglašenih pogrebnih stroškov, saj te ocene v ničemer ne vplivajo na njeno dedno pravico, ampak le na višino sodne takse, njenega plačila pa je dedinja oproščena. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je prvo sodišče z izpodbijanim sklepom razdelilo zapuščino, saj je določilo (ugotovilo) le dedne deleže dedičev. Nekonkretiziran in zato neupošteven je tudi pritožbeni očitek, da je prvo sodišče kot zapuščino upoštevalo tudi stvari, ki jih je dedinja izločala in sta se sodediča s tem strinjala, saj pritožba ne pojasni, za katere stvari naj bi šlo.

8. Dedinja se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za povečanje njenega dednega deleža nasproti sodedičema na podlagi drugega in tretjega odstavka 13. člena ZD. Prvo sodišče je ugotovilo, da dedinja prejema (invalidsko) pokojnino v višini 287,04 EUR, da ni predložila drugih dokazil o tem, da nima potrebnih sredstev za preživljanje in da bo po D. D. dedovala premoženje. To po presoji prvega sodišča kaže, da ima dedinja dovolj sredstev za primerno življenje in je zato zavrnilo njeno zahtevo. Te odločitve ni mogoče preizkusiti, saj ni mogoče ugotoviti, ali je pravilna. Sklep v tem delu nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razen tega je v tem delu dejansko stanje tudi nepopolno ugotovljeno.

9. Prvo sodišče ne pojasni, katero premoženje naj bi dedinja dedovala po D. D. in kakšno vrednost naj bi to premoženje imelo, razen tega pa tudi samo ugotavlja, da sklep o dedovanju D 150/2019 z dne 22. 6. 2021 še ni pravnomočen. Iz vpisnikov pritožbenega in prvega sodišča tudi izhaja, da je bil ta sklep o dedovanju razveljavljen ter da zapuščinski postopek po D. D. še vedno ni končan. Tega premoženja dedinja zato (še) nima. Katera dokazila, da nima potrebnih sredstev za življenje, bi morala dedinja predložiti, prvo sodišče ne pojasni. Višina invalidske pokojnine dedinje ni tolikšna, da bi omogočala kritje osnovnih življenjskih potreb posameznika, pri čemer je dedinja zatrjevala, da nima potrebnih sredstev za življenje. Ob tem se dedinja sklicuje tudi na svojo invalidnost oziroma, da ima zaradi zdravstvenih težav višje življenjske stroške, ter da je brezdomka. Dedinja potrditvah sodedičev prejema denarno socialno pomoč (to izhaja tudi iz odločbe Bpp 700/2021 – list. št. 199), česar prvo sodišče ni ugotavljalo (tudi njene višine ne); prav tako ni ugotavljalo, ali dedinja prejema oz. je prejemala denarno socialno pomoč le določen čas, ali ji je bila dodeljena trajna denarna socialna pomoč.

10. V zapuščinskem postopku prihaja materialno procesno vodstvo (285. člen ZPP) še posebej do izraza. Zapuščinski postopek se vodi po uradni dolžnosti (164. člen ZD), zato se v njem prepletata načelo oficialnosti in preiskovalno načelo (prvi odstavek 167. člena ZD). Zapuščinsko sodišče mora ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čim prej ugotovijo in zavarujejo (prvi odstavek 165. člena ZD).

11. Dedinja je v laičnih vlogah uveljavljala zahtevo za povečanje dednega deleža po 13. členu ZD. Njene vloge so bile pomanjkljive, saj ni navedla vseh pomembnih dejstev ter ponudila dokazov. Ko dedič poda zahtevo iz 13. člena ZD, je sodišče dolžno izvesti vsa potrebna dejanja, da se ugotovi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo teh določb ZD. Glede na vloženo zahtevo, bi moralo prvo sodišče opozoriti dedinjo na pomanjkljivosti v njenih vlogah ter da bo težko uveljavljala svoje pravice brez strokovne pomoči, razen tega pa bi jo lahko tudi samo pozvalo, da poda konkretizirana dodatna pojasnila o posameznih relevantnih okoliščinah ter predloži ustrezna dokazila oziroma predlaga ustrezne dokaze, pri tem pa bi sodišče moralo dedinji dati potrebna navodila za dopolnitev njenih navedb. Zlasti bi dedinja morala izkazati tudi svoje življenjske potrebe in s tem povezane stroške, saj brez teh ugotovitev ni mogoča celovita presoja okoliščin v pomenu petega odstavka 13. člena ZD. Pritožba še trdi, da je dedinja predlagala pridobitev listin, vendar pa ne pojasni, za katere listine naj bi šlo.

12. Glede na storjeno kršitev določb postopka je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Prvo sodišče bo moralo dopolniti postopek in odpraviti navedene pomanjkljivosti. Ugotoviti je treba vsa odločilna dejstva z vidika presoje v pomenu določb 13. člena ZD, po izvedbi potrebnih dokazov. Pritožbeno sodišče ni moglo samo odpraviti kršitve ter dopolnjevati postopka, ker bi z ugotavljanjem dejstev na pritožbeni stopnji prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (354. člen ZPP). Vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek tudi ne bo huje kršilo pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.