Jedro

Presoja okoliščin glede dodelitve otrok.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Potem, ko je sodišče v tem postopku že izdalo delno sodbo, s katero je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, je z izpodbijano sodbo odločilo še o dodelitvi otrok v varstvo in vzgojo materi. V skladu s to odločitvijo je določilo še stike med tožnikom in obema otrokoma. Tožniku je tudi naložilo plačilo mesečne preživnine v višini 150,00 EUR za vsakega otroka. Drugačen in nasprotni tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Nazadnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške tega pravdnega postopka.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožba navaja, da mora sodišče upoštevati predvsem interes in koristi otrok. Po njegovem stališču sodišče prve stopnje v konkretni zadevi tega ni storilo. Tako navaja, da ni v njuno korist, da se morata dnevno zaradi oddaljenosti voziti v vrtec in šolo ter izgubljati čas pri prečkanju državne meje. Otroka sta tako najmanj uro in pol časa dnevno v avtomobilu. Škodi jima tudi to, da bosta živela v drugi državi in v drugem jezikovnem okolju ter v družinski skupnosti s tujcem. Sodišče je prezrlo, da so bivanjske razmere pri tožniku boljše kot pri toženki. Zmotna je tudi razlaga sodišča, da sta se otroka prilagodila za življenje na Hrvaškem. Sodišče bi moralo v zvezi z vsemi relevantnimi vprašanji opraviti poizvedbe v zavodih, ki jih otroka obiskujeta. Tega ni storilo in tudi ni zaslišalo stare mame obeh otrok. Sodišče tudi ni opravilo poizvedb o cestnih prekrških, ki naj bi jih zagrešila toženka. To je pomembno v zvezi z rizikom prometne nezgode, ki sta ji izpostavljena oba otroka.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V tem pritožbenem postopku je sporno le to, kateremu izmed staršev naj se dodelita mld. otroka. Ostala vprašanja je sodišče preizkusilo le z vidika razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti. Obstoja teh razlogov pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Sodišče je v dokaznem postopku obravnavalo za to odločitev relevantna dejstva. Ta dejstva so: primernost obeh staršev za varstvo in vzgojo, odnos obeh otrok do enega in drugega starša, primernost bivalnega okolja. Poleg tega pa sta posebni okoliščini, ki sta se pokazali v tej zadevi, še: oddaljenost bivališča otrok od šole oz. vrtca, v povezavi z dejstvom, da je materino bivališče v drugi državi ter dejavnik tretje osebe (materinega novega moža) v življenju obeh otrok.

Metoda sodišča prve stopnje pri obravnavi navedenih vprašanj je bila ustrezna. Sodišče je dejstva ugotavljalo z zaslišanjem obeh strank, angažiralo je CSD, ki je opravil razgovor z njima, z obema otrokoma ter se prepričal tudi o širših družinskih razmerah pri pritožniku. Zaradi reševanja strokovnih (psiholoških) vprašanj glede primernosti enega in drugega starša za vzgojo otrok je sodišče angažiralo tudi izvedenko.

Strokovno podprta dokazna ocena je, da sta za varstvo in vzgojo obeh otrok v obravnavani zadevi primerna oba starša. Ne le zaradi svojih starševskih odlik, marveč tudi zaradi odnosa, ki ga oba otroka gojita do obeh staršev. Če bi med njima ne bilo poudarjeno konfliktnega odnosa, bi bili podani pogoji celo za skupno starševstvo.

V takšnem položaju odločitev nikakor ne more biti enoznačna. Povedano drugače: odločitev je težka. Težavnost pa je tu posledica tega, da je odločitev sploh treba sprejeti in k sreči ne posledica tega, da bi bilo treba izbirati med dvema slabima možnostima. Vendar: idealne družinske skupnosti več ni, zato je odločitev nazadnje treba sprejeti. Sodišče prve stopnje je to nalogo opravilo. Pri tem mu ni mogoče očitati, da bi kakšno pravno relevantno okoliščino prezrlo ali zanemarilo.

Bivalne razmere pri obeh starših so primerne. Morebitna razlika med bivalnim položajem pri enem ali drugem staršu zato ni mogla biti odločilna. Enako velja glede okoliščine, da se morata otroka od materinega bivališča dnevno voziti v šolo oz. vrtec. Ugotovljeno je namreč bilo, da bi se morala voziti tudi, če bi bila dodeljena očetu. Razlika v razdalji (in času, ki je potrebna zanjo) ni takšna, da bi imela kvalitativen pomen. Trditve tožnika, da otroka preživita v avtu uro in pol dnevno, so v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi.

Dejstva, da ima toženka novega moža, prav tako ni okoliščina, ki bi nasprotovala odločitvi, da se otroka dodelita njej. Razumljivo je, da tožnika to na čustveni ravni moti. Vendar to dejstvo samo po sebi ni v ničemer v nasprotju s koristjo otrok. Prav tako ni v nasprotju s koristjo otrok, da je materin novi mož tujec, kakor tudi ne, da prihaja iz drugega kulturnega okolja. Jasno je, da bo razvoj otrok zaradi tega drugačen, kot bi bil sicer. Ne pomeni pa tega, da bi bil zanju škodljiv. Bistveno je, da dokazni postopek ni pokazal, da bi otroka materinega novega moža ne sprejemala, kakor tudi ne, da bi bil ta z vidika koristi otrok kakor koli neprimeren za skupno življenje. Sodišče je ob ugotovitvi, da sta oba starša primerna za varstvo in vzgojo, svojo odločitev nazadnje oprla na dejstvo, da sta otroka že eno leto pri materi ter je zato v njuno korist, da se takšnega ustroja življenja ne menja. Navedena okoliščina sama po sebi ne more biti odločilna, je pa zato lahko jeziček na tehtnici ob presojanju dveh primerljivih položajev. Odločitvi sodišča prve stopnje zato ni mogoče očitati materialnopravne napačnosti.

Pritožnik ob izpodbijanju odločitve sodišča prve stopnje izpostavlja še tri okoliščine. Najprej sodišču očita, da pri vzgojno izobraževalnih ustanovah ni opravilo poizvedb, kateri izmed staršev se udeležuje govorilnih ur in roditeljskih sestankov (to naj bi bil skoraj izključno tožnik). Sodišče tega dokaza ni izvedlo, ker dejstvo ni bilo sporno. Ostala dejstva, o katerih naj bi se sodišče prepričalo na podlagi izpovedb pri vzgojno izobraževalnih ustanovah, je sodišče ugotavljalo s strokovno pomočjo izvedenke.

Vendar pa to dejstvo ne pomeni, da mati zato ni skrbna, marveč zgolj to, da je del starševske skrbi (komunikacija z vzgojno izobraževalnimi ustanovami) prevzel tožnik. Takšna razporeditev nalog (še posebej, če je ustaljeno potekala že v času skupnega življenja), ni nič neobičajnega.

Pritožnik nadalje sodišču očita, da ni opravilo poizvedb o cestno prometnih kršitvah, ki naj bi jih storila toženka. Tudi glede tega procesnega gradiva se je sodišče opredelilo (stran 4 izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče to opredelitev ob pavšalnih navedbah tožeče stranke (ta ni navajala trditev, da tožnica krši cestno prometna pravila, ki naj bi pričala o njeni za otroke nevarni vožnji; tožnik sploh ni podal konkretnih očitkov) sprejema.

Nazadnje pritožnik sodišču očita, da ni zaslišalo njegove matere. Tudi o neizvedbi tega dokaza ima izpodbijana sodba razloge na četrti strani sodbe ter jih pritožbeno sodišče sprejema. Ni sporno, da je bivalno okolje pri tožniku in njegovih starših primerno (le o tem bi lahko izpovedovala ta priča). Ker je tako, zaslišanje tožnikove matere ni potrebno, saj bi lahko potrdila le to, kar je bilo že brez tega ugotovljeno.

Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP (1)).

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tako kot v postopku pred sodiščem prve stopnje, iz enakih razlogov tudi v pritožbenem postopku vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka (413. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).