Jedro

Tožnica si ni zagotovila pravice do revizije, s katero izpodbija le odločitev o tistem delu svoje spremenjene tožbe, za katerega je ostala vrednost spornega predmeta neocenjena.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrglo "modificirani tožbeni zahtevek" za razveljavitev izročilne pogodbe z dne 16.3.1992 in za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, ker je bilo o tem pravnomočno odločeno že v prvem sojenju, s sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev spornega stanovanja v last in posest. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in s sodbo in sklepom potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč ali le sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve oziroma druge stopnje.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/2004 - UPB2).

Revizija ni dovoljena.

Tožnica je v tožbi zahtevala razveljavitev darilne oziroma izročilne pogodbe, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 16.3.1992. Vrednost spornega predmeta je v tožbi ocenila z zneskom 13,000.000 SIT. V prvem sojenju je tožbo razširila tako, da je zahtevala še izročitev spornega stanovanja v last in posest. Pri tej spremembi ni ocenila vrednosti razširjenega dela tožbe. V prvem sojenju je sodišče zavrnilo oba tožbena zahtevka. Tožnica je s pritožbo izpodbijala le zavrnitev zahtevka za izročitev v last in posest. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu razveljavilo prvostopenjsko sodbo. V drugem sojenju je tožnica "modificirala tožbeni zahtevek" tako, da je ponovno zahtevala (še) razveljavitev izročilne pogodbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, kar je prvostopenjsko sodišče zavrglo, iz prvega sojenja razširjeni del tožbenega zahtevka za izročitev v last in posest pa zavrnilo. Tako odločitev je drugostopenjsko sodišče v celoti potrdilo.

Predmet revizijskega preizkusa je le drugostopenjska sodba o zavrnitvi pritožbe proti prvostopenjski sodbi o zavrnitvi v prvem sojenju razširjenega tožbenega zahtevka za izročitev spornega stanovanja v last in posest. Povedano je že bilo, da tožnica ob tej razširitvi (in tudi kasneje) ni ocenila vrednosti razširjenega dela tožbenega zahtevka.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja. V premoženjskih sporih jo je v skladu z drugim odstavkom 367. člena ZPP mogoče vložiti le v primeru, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela presega 1,000.000 SIT in v primerih iz tretjega odstavka navedenega člena. V obravnavani zadevi ne gre za nobenega od primerov, ko je ravizija dovoljena ne glede na vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe. Tožbeni zahtevek za izročitev stanovanja v last in posest je premoženjske narave in ker ne gre za denarni zahtevek, bi morala biti vrednost spornega predmeta ocenjena že v tožbi oziroma v kasnejši spremembi tožbe. Ta zahteva jasno izhaja iz drugega odstavka 180. člena ZPP, po katerem mora tožeča stranka že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta, če je od nje odvisna pravica do revizije, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek. Tožnica te zahteve ob razširitvi tožbe ni izpolnila. Zato si ni zagotovila pravice do revizije, s katero izpodbija le odločitev o tistem delu svoje tožbe, za katerega je ostala vrednost spornega predmeta neocenjena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 377. člena ZPP tožničino nedovoljeno revizijo zavrglo. Ta odločitev zajema tudi odločitev o priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).