Jedro

Pravdo za nedopustnost izvršbe ima po 64. in 65. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) tisti, ki zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (in zgolj o tem lahko teče pravda), ne pa morda tisti, ki zatrjuje kršitve v postopku izvršbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v P. zavrnilo tožbeni zahtevek na nedopustnost izvršbe na premičnine, dovoljene s sklepom istega sodišča opr.št. Ig. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku vrniti znesek, ki ga je v izvršilnem postopku prejela od prodanih premičnin. Sodišče je ugotovilo, da je izvršilni postopek Ig že zaključen, premičnine so prodane in kupci so pridobili originarno lastninsko pravico na teh premičninah. Zato tožeča stranka lastninske pravice na premičninah ni mogla izkazati. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, saj tožena stranka s poplačilom v izvršilnem postopku ni bila neupravičeno obogatena. Poplačana je bila namreč njena terjatev do dolžnika v izvršilnem postopku.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča nelogična. Sodišče samo ugotavlja, da je bila tožniku z neaktivnostjo sodišča v izvršilnem postopku v zvezi z njegovim ugovorom odrekana pravica do učinkovitega pravnega sredstva, kar pomeni, da je bila kršena njegova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. V nadaljevanju izvršbe je nato prišlo do nedopustnega posega v njegovo lastninsko pravico. Izgubil je svoje pravice kot lastnik, s čimer je nastala nenadomestljiva škoda, ki jo bo težko odpraviti tudi v primeru, da bo izvršba izrečena za nedopustno. Stališče sodišča, da ima originarno pridobljena lastninska pravica tožene stranke prednost pred lastninsko pravico tožnika je absurdna in spravlja lastnike v neenakovreden položaj. Zato meni, da je izpodbijana sodba nepravilna in predlaga spremembo sodbe, tako da primarnemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povračilo vseh stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnikove navedbe v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do enakega varstva pravic se nanašajo na izvršilni postopek in jih v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe ni mogoče uveljavljati. Pravdo za nedopustnost izvršbe ima namreč po 64. in 65. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) tisti, ki zatrjuje, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (in zgolj o tem lahko teče pravda), ne pa morda tisti, ki zatrjuje kršitve v postopku izvršbe. Zato je pritožba v tem delu neutemeljena. Prvostopno sodišče se je pravilno ukvarjalo predvsem z vprašanjem, ali ima tožnik na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Iz razlogov sodbe (ki niso sporni) izhaja, da so bili sporni predmeti že prodani v postopku izvršbe. To pa pomeni, da je na njih kupec pridobil lastninsko pravico in to originarno (izvirno). Ni torej več pomembno, ali so bili predmeti last dolžnika, saj kupec svoje lastninske pravice ne izvaja iz lastninske pravice pravnega prednika. Taka je nenazadnje tudi izrecna določba sedmega odstavka 96. člena ZIZ, po kateri kupec pridobi stvar prosto vseh bremen in postane lastnik stvari tudi v primeru, ko dolžnik ni bil njen lastnik. Povedano pomeni, da tožnik na prodanih predmetih nima več nobene pravice, ki bi preprečevala izvršbo in je prvostopno sodišče njegov zahtevek pravilno zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ). Ker kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).