Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba I Ips 61/01

ECLI:SI:VSRS:2003:I.IPS.61.01 Kazenski oddelek

posebne operativne metode in sredstva nedovoljeni dokazi zahteva za varstvo zakonitosti zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kazniva dejanja zoper človekovo zdravje neupravičena proizvodnja in promet z mamili sostorilstvo
Vrhovno sodišče
6. november 2003
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Z navedbami, da posnetki telefonskih pogovorov niso pristni, zagovornica ne obrazlaga bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker da sta sodišči uporabili za razsojo podatke, pridobljene po 150. členu ZKP, ki pa so bili pridobljeni na nezakonit način, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Čeprav obsojenec ni neposredno prenašal mamila, pa je bila ugotovljena njegova odločilna vloga pri načrtovanju kaznivega dejanja vključno z načrti v zvezi s predvidenimi zapleti od nakupa mamila pa vse do končne prodaje. Zato je pravilna pravna opredelitev, da je s tem v sostorilstvu storil kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornice obs. R.R. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. R.R. se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 16.4.1999 je bil obs. R.R. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ ter dveh kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Za kaznivo dejanje po 2. odstavku 196. člena KZ, opisano pod tč. I, mu je sodišče prve stopnje določilo kazen 4 leta zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, opisano pod tč. II, kazen 1 leto in 6 mesecev zapora, ter za kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, opisano pod tč. III, kazen 1 leto zapora, nato pa mu je po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 6 let zapora, v katero mu je vštelo pripor od 16.8.1998 dalje. Po 4. odstavku 196. člena KZ je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se obsojencu in soobsojencema odvzame kokain in heroin, po 1. odstavku 69. člena KZ pa obs. R.R. odvzame elektronska tehtnica ter na podlagi 95. in 96. člena KZ tudi 700 DEM. Obs. R.R. in tudi oba soobsojenca je po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.9.1999 pritožbam obsojencev in njihovih zagovornikov deloma ugodilo in je prvostopenjsko sodbo v odločbah o pravni opredelitvi in kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je kaznivo dejanje, opisano pod tč. I prvostopenjske sodbe, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ ter je obs. R.R. za to kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ določilo kazen 3 leta zapora, za kaznivi dejanji, opisani pod tč. II in III prvostopenjske sodbe, pa kazni znižalo, in sicer za kaznivo dejanje, opisano pod tč. II, na 1 leto zapora, za kaznivo dejanje, opisano pod tč. III, pa z uporabo določil o omilitvi kazni na 5 mesecev zapora, nato pa je obs. R.R. po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 4 leta zapora. V preostalem delu je pritožbi obs. R.R. in njegove zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je zagovornica obs. R.R. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije svetnik B.Š. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno, ker niso podane v njej zatrjevane kršitve materialnega in procesnega zakona.

Zahteva zagovornice obs. R.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Ponovno, in sicer tako kot že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, kakor tudi v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, obsojenčeva zagovornica navaja, da še vedno vztraja, da je kazenski postopek tekel po obtožbi nepristojnega državnega tožilca. Vse te njene navedbe je utemeljeno zavrnilo že sodišče prve stopnje (stran 11 prvostopenjske sodbe), prav tako pa tudi pritožbeno sodišče (stran 4 drugostopenjske sodbe), ki sta svoji stališči v razlogih sodb tudi podrobno in prepričljivo obrazložili. Zato izvajanja obsojenčeve zagovornice ne terjajo ponovne obrazložitve.

Niso podane kršitve določb kazenskega postopka, ki so po mnenju obsojenčeve zagovornice v tem, ker sodišče ni izločilo iz spisa kaset s posnetki razgovorov obsojenca z njegovo izvenzakonsko partnerko S.K., na te posnetke pa je tudi oprlo sodbo. Enako je zatrjevala že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in ji je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da iz podatkov v spisu izhaja, da obsojenec in S.K. nista živela v izvenzakonski skupnosti. S.K. je bila le dekle obsojenca, kar je razvidno tudi iz obsojenčevega zagovora, ko je povedal, da S.K. ne živi pri njem, pač pa v L. pri Ž., medtem ko je on prebival v K. Utemeljeno tudi ni zatrjevanje obsojenčeve zagovornice, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato, ker sta sodišči uporabili za razsojo podatke, pridobljene po 150. členu ZKP, ki pa so bili pridobljeni na nezakonit način. Taka bistvena kršitev določb kazenskega postopka bi bila podana le, če bi bili ukrepi iz 150. člena ZKP izvršeni brez odredbe preiskovalnega sodnika ali v nasprotju z njo, sodišče pa bi na tako pridobljene podatke, sporočila, posnetke ali dokazila oprlo sodbo. Vendar pa je v obravnavanem primeru preiskovalni sodnik dne 1.7.1998 z odredbo zoper tedaj osumljenega R.R. in še zoper dva soosumljenca odredil ukrep nadzorstva in snemanja telefonskih pogovorov ter ukrep tajnega policijskega sodelovanja, tajnega opazovanja in sledenja ter slikovnega snemanja, s sklepom z dne 30.7.1998 pa je odredil podaljšanje ukrepa nadzorstva in snemanja telefonskih pogovorov, nakar je z odredbo z dne 20.8.1998 odločil, da se zoper obs. R.R. navedeni ukrep odpravi, ker je bil obsojenec 16.8.1998 aretiran.

Z navedbami, ki jih je vsebovala že njena pritožba zoper prvostopenjsko sodbo, s katerimi se je ukvarjalo že pritožbeno sodišče in jih kot neutemeljene zavrnilo, da posnetki telefonskih pogovorov niso pristni, zagovornica obsojenca ne obrazlaga zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč uveljavlja s tem zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Isti razlog navaja tudi v zvezi s kaznivim dejanjem po 1. odstavku 196. člena KZ, opisanim pod tč. II izreka prvostopenjske sodbe, češ da sodišče sploh ni preizkusilo trditve obsojenca, da je zaseženo mamilo hranil zase. Sicer pa je tako zatrjevanje obsojenčeve zagovornice docela neutemeljeno, saj glede tega kaznivega dejanja vsebuje prvostopenjska sodba obširne razloge (stran 19 in 20), katerim je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (stran 7 sodbe).

Zagovornica obs. R.R., ko uveljavlja kršitev kazenskega zakona, navaja, da v opisu kaznivega dejanja, ki naj bi ga obsojenec storil skupaj s soobsojencema, ni navedeno niti eno izvršitveno dejanje, kot ga zahteva 1. odstavek 196. člena KZ. Po njenem stališču bi moral obsojenec, da bi storil očitano kaznivo dejanje, izvršiti katerekoli od dejanj, opisanih v zakonu, in sicer proizvajati mamilo, predelovati mamilo, prodajati mamilo, mamilo ponujati na prodaj, kupiti mamilo zaradi prodaje, hraniti mamilo, prenašati mamilo, posredovati pri prodaji ali nakupu mamila ali kako drugače dajati mamilo v promet. V zvezi s tem še navaja, da je pritožbeno sodišče povsem prezrlo določilo 25. člena KZ, ki določa, da je sostorilec le oseba, ki sodeluje pri izvršitvi ali s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispeva k njegovi izvršitvi.

Tudi v tem delu zahteva zagovornice obs. R.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Čeprav je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo, ki je obs. R.R. in soobsojencema očitala, da so z dejanjem pod tč.I, storili kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 2. odstavku 196. člena KZ, v pravni opredelitvi spremenilo tako, da je razsodilo, da so obsojenci storili kaznivo dejanje po 1. odstavku 196. člena KZ, ni mogoče pritrditi, da v ravnanju obs. R.R. niso podani niti znaki kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ. Obs. R.R. in soobsojenca so bili spoznani za krive, da so v sostorilstvu storili opisano kaznivo dejanje, sostorilstvo pa je po 25. členu KZ podano, če dvoje ali več oseb skupno stori kaznivo dejanje tako, da sodelujejo pri izvršitvi, ali tako, da s kakšnim drugačnim dejanjem odločilno prispevajo k njegovi izvršitvi. Sostorilstvo se torej določa na podlagi odločilnosti prispevka posameznika za storitev kaznivega dejanja. Obs. R.R. sicer ni neposredno prenašal mamila, pač pa sta to s skladu s poprejšnjim dogovorom z njim storila soobsojenca. Vloge obsojencev pri izvrševanju kaznivega dejanja so bile porazdeljene ne le pri načrtovanju kaznivega dejanja, pri čemer je bila ugotovljena odločilna vloga obs. R.R., kar je sodišče ugotovilo na podlagi njegovih pogostih telefonskih pogovorov s soobsojenim F.K., na podlagi sestankov obsojenca s soobsojenim F.K. pred odhodom v V. tudi na podlagi obsojenčevih navodil soobsojencema pri prehodih čez državno mejo in pri skrivanju mamila. V obravnavanem primeru se je torej zavest in volja vseh soobsojencev nanašala na celotno izvršitveno kaznivo dejanje, torej tudi na opisani prispevek obs. R.R., ki je dejanje skupaj z dejanji soobsojencev štel za svoje. Pravilna je torej ugotovitev, ki jo vsebuje pravnomočna sodba, da so obsojenci storili kaznivo dejanje kot sostorilci, ki so se zavedali, da med seboj sodelujejo pri izvršitvi kaznivega dejanja, ki je bilo koordinirano z načrti v zvezi s predvidenimi zapleti od nakupa mamila pa vse do končne prodaje.

V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve materialnega in procesnega zakona niso podane. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obs. R.R. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia