Jedro

Po razpisu glavne obravnave pa sodišče prve stopnje več ne more pozivati tožilca na popravo obtožnega akta, saj se je kazenski postopek tako začel in sodišče se je spustilo v obravnavanje zadeve ter je o obtožnem aktu mogoče v takšni fazi postopka odločiti le še s sodbo ne glede na to, da je bila glavna obravnava razpisana in nato preložena.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca zasebnih tožilcev L.T. in D. T.se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na .. je z izpodbijanim sklepom na podlagi določbe 3. odst. 76. čl. Zakona o kazenskem postopku zavrglo zasebni tožbi, ki ju je dne 17.7.1996 zaradi kaznivega dejanja razžalitve po 1. odst. 169. čl. Kazenskega zakonika, zoper L.M. in P. M. vložil pooblaščenec zasebnih tožilcev L.T. in D. T. odvetnik J.P.. Na podlagi določbe 3. odst. 96. čl. Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta zasebna tožilca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka, plačati na 30.000,00 SIT odmerjeno povprečnino in povrniti potrebne izdatke obeh obdolžencev.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil pooblaščenec zasebnih tožilcev iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 2. odst. 371. čl. ZKP, podrejeno pa tudi zoper odločbo o odmerjeni povprečnini, ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbni ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji izpodbijanega sklepa in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožnik utemeljeno uveljavlja, da preizkusa zasebne tožbe v fazi postopka, v kateri je sodnik zasebni tožbi zavrgel, več ni mogoče opraviti. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da zaradi netočne navedbe kraja storitve kaznivega dejanja ne more obravnavati obeh zasebnih tožb, saj naj ne bi bil zmožen preizkus krajevne pristojnosti, ki ga mora sodišče prve stopnje ob sprejemu zasebne tožbe opraviti. Pritožnik pravilno navaja, da se v skladu z 2. odst. 436. čl. ZKP sodišče, ko je glavna obravnava že enkrat razpisana, po uradni dolžnosti ne more več izreči za krajevno nepristojno. Iz kazenskega spisa izhaja, da je bila v konkretni zadevi glavna obravnava razpisana za dan 5.10.1998, kasneje je bila sicer na predlog pooblaščenca zasebnih tožilcev preložena, opravljena pa so bila tudi druga procesna dejanja. Zato nezmožnost preizkusa krajevne pristojnosti kot razlog za zavrženje zasebnih tožb, ni utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da res, da v obeh zasebnih tožbah pri konkretnem opisu razžalitev, ki naj bi jih izrekla obdolženca, ni točno naveden kraj storitve kaznivega dejanja.

Vendar pa je mogoče iz navedb v obeh zasebnih tožbah ugotoviti (sosedski prepiri zaradi meje), kje naj bi bile izrečene očitane žalitve, zaradi česar je tudi pritrditi pritožbi, da sta obe zasebni tožbi sposobni za obravnavanje. Po razpisu glavne obravnave pa sodišče prve stopnje več ne more pozivati tožilca na popravo obtožnega akta, saj se je kazenski postopek tako začel in sodišče se je spustilo v obravnavanje zadeve ter je o obtožnem aktu mogoče v takšni fazi postopka odločiti le še s sodbo ne glede na to, da je bila glavna obravnava razpisana in nato preložena.

Ker so tako razlogi, s katerimi pritožnik izpodbija sklep utemeljeni, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 3. odst. 402. čl. Zakona o kazenskem postopku izpodbijani sklep razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.