Jedro

Sodišče prve stopnje prekršilo določbo 376. člena ZKP, ko je pritožbo obsojenčevega zagovornika z vsemi spisi predložilo sodišču druge stopnje, ne da bi počakalo na iztek 8-dnevnega roka, v katerem bi lahko državni tožilec kot nasprotna stranka odgovoril na pritožbo. Zaradi takega ravnanja sodišča je bila prekršena pravica državnega tožilca izjaviti se o navedbah v pritožbi obdolženčevega zagovornika. Vendar pa se obsojenčev zagovornik ne more uspešno sklicevati na kršitev določb postopka na škodo nasprotne stranke in na tej podlagi zatrjevati, da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.D. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šmarju pri Jelšah je s sodbo z dne 1.6.2004 obsojenega B.D. spoznalo za krivega, pod točko I kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 133. člena KZ in pod točko II kaznivega dejanja ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje po 2. odstavku 133. člena KZ določilo kazen tri mesece zapora, za drugo pa po 1. odstavku 256. člena kazen petih mesecev zapora ter mu nato po 2. točki (pravilno bi bilo 3. točki) 2. odstavka 47. člena KZ izreklo (pravilno bi bilo določilo) enotno kazen šestih mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja, vanjo pa je vštelo čas prebit v priporu od 19.5.2004 od 23.05 ure do 20.5. do 13.50 ure. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev drugih določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo obsojenčevega zagovornika navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane in je zato neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritrditi je treba vložniku, da je sodišče prve stopnje prekršilo določbo 376. člena ZKP, ko je pritožbo obsojenčevega zagovornika z vsemi spisi predložilo sodišču druge stopnje, ne da bi počakalo na iztek 8-dnevnega roka, v katerem bi lahko državni tožilec kot nasprotna stranka odgovoril na pritožbo. Ni se pa mogoče strinjati z oceno, da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Zaradi takega ravnanja sodišča je bila prekršena pravica državnega tožilca izjaviti se o navedbah v pritožbi obdolženčevega zagovornika. Vendar pa se obsojenčev zagovornik ne more uspešno sklicevati na kršitev določb postopka na škodo nasprotne stranke in na tej podlagi zatrjevati, da je ta kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe. Slednjega tudi ni uspel izkazati, pač pa je ostal le na ravni zatrjevanja, da je izpodbijana sodba zaradi navedene kršitve nezakonita.

Z vložnikom se ni mogoče strinjati, da je sodišče druge stopnje prekršilo določbo 2. odstavka 445. člena ZKP, ker da v procesnem položaju, ko je šlo za kaznivo dejanje, za katero je tekel postopek na zahtevo državnega tožilca, predsednik drugostopenjskega senata spisov ni poslal višjemu državnemu tožilcu, ki bi lahko podal svoj pisni predlog. Taka trditev je protispisna. Iz sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je bil spis pred sejo pritožbenega senata poslan višjemu državnemu tožilcu, ki predloga v zvezi s pritožbo ni podal. Iz predložitvenega poročila je namreč razvidno, da je Višje sodišče v Celju spise prvostopenjskega sodišča prejelo dne 6.7.2004. Spis je bil poslan Vrhovnemu državnemu tožilstvu, Zunanjemu oddelku v Celju na vpogled, kar je potrjeno tudi z navedbo opr. št. tožilskega spisa, datumom 8.7.2004, žigom in podpisom višjega državnega tožilca na ovojnici spisa višjega sodišča. V tem spisu se tudi nahaja odgovor višjega državnega tožilca z dne 8.7.2004, iz katerega je razvidno, da višji državni tožilec ... navaja, da pisnega mnenja ne bo podal. Kolikor vložnik zatrjuje drugače, so njegove navedbe neutemeljene.

Zahteva za varstvo zakonitosti temelji na napačni podmeni, da v procesnem položaju, ko zastaranje kazenskega pregona še ni nastopilo, ampak obstoji možnost, da bi v določenem roku do tega utegnilo priti, nastane nekakšna pravica obdolženca do zastaranja. Zastaranje kazenskega pregona je civilizacijska pridobitev, ki temelji na spoznanju, da pravica države preganjati kazniva dejanja (takoimenovana preganjalna pravica), ne more trajati časovno neomejeno oziroma ko gre za zastaranje izvršitve kazni, da tudi kaznovalna pravica ugasne s pretekom v zakonu določenega časa.

Z navedbami, da je sodišče storilo kršitev kazenskega zakona po 3. točki 372. člena ZKP in s podrobno razčlembo določb, ki urejajo zastaranje kazenskega pregona, ter trditvijo, da bi zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe nastopilo še pred odločanjem drugostopenjskega sodišča, če bi sodišči prve in druge stopnje spoštovali določbi 376. člena in 2. odstavka 445. člena ZKP, vložnik zakonitosti pravnomočne sodbe ne more omajati.

Drži navedba v zahtevi, da je dolžan sodnik zadeve, ki so mu dodeljene, obravnavati po Sodnem redu (SR). Po 230. členu SR sodišča prednostno določajo obravnave in naroke v nujnih zadevah in zadevah, v katerih postopek traja že dalj časa. V 1. odstavku 159. člena SR pa je predpisano tudi, da sodišče prednostno obravnava nujne zadeve, ki so kot take določene z zakonom. V sodni praksi pa je sprejeta razlaga, da je ne glede na vrstni red pripada nujna tudi vsaka kazenska zadeva, kjer obstaja bojazen, da bosta kazenski pregon ali izvršitev kazni zastarala. Sodišče si po 15. členu ZKP mora prizadevati, da se postopek izvede brez zavlačevanja in da onemogoči kakršnokoli zlorabo pravic, ki jih imajo udeleženci v postopku. Sodišče druge stopnje je zasledovalo ravno ta smoter in ne drži navedba v zahtevi, da je zadevo obravnavalo prednostno, čeprav za tako obravnavanje ni imelo ne dejanske ne pravne podlage.

Vložniku ni mogoče pritrditi, ko navaja, da sta obe sodišči prekršili tudi ustavno načelo enakosti pred zakonom, torej 14. člen Ustave Republike Slovenije (Ustave), enakega varstva pravic po 22. členu Ustave ter ustavno načelo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave).

Določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Sodišče po tej določbi ne sme obravnavati stranke neenakopravno tako, da bi o njeni zadevi odločil drugače, kot sicer vedno odloča v vsebinsko podobno ali enakih primerih, zagotovljena pa mora biti tudi enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. Drži navedba v zahtevi, da je v skladu z navedeno pravico vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, kar pomeni, da so sodišča pri odločanju o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih strank dolžna spoštovati in uporabljati veljavna procesna in materialnopravna pravila. Kršitev v konkretni zadevi ni podana, ker obdolženec nima pravice do zastaranja kazenskega pregona. Prav tako na podlagi kršitve pravice nasprotne stranke do izjave (odgovora po 376. členu ZKP), ne glede na to, da je državni tožilec tudi varuh zakonitosti v kazenskem postopku, vložnik ne more izpodbiti zakonitosti napadene pravnomočne odločbe.

Neutemeljene so tudi navedbe zahteve, da je bila prekršena obsojenčeva pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja, ki mu jo zagotavlja 23. člen Ustave. To kršitev vložnik utemeljuje z navedbo, da je bila v obravnavani kazenski zadevi več kot očitno favorizirana odločitev o pritožbi in da se zato obsojencu utemeljeno poraja dvom v neodvisnost in nepristranskost sodnika (sodišča). Glede na to, da je sodišče v skladu s 1. odstavkom 159. člena SR zahtevo utemeljeno prednostno obravnavalo, so nasprotne navedbe zahteve in na tej podlagi zatrjevanje kršitve pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, neutemeljene.

Vložnik navaja, da je drugostopenjsko sodbo z dne 13.7.2004 prejel šele 17.8.2004, obsojenec pa še nekaj dni pozneje, torej več kot mesec dni po absolutnem zastaranju kazenskega pregona, ki da je nastopilo 16.7.2004. Poudarja, da glede na subjektivne meje pravnomočnosti učinkuje sodba šele takrat, ko je vročena strankam in ker obsojencu ni bila vročena pred potekom tega roka, zoper njega nima nobenih učinkov glede kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe oziroma je šteti, da je kazenski pregon za to kaznivo dejanje absolutno zastaral. Po 129. členu ZKP postane sodba pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe. Država mora znotraj zastaralnega roka dokončno odločiti o kaznovalnem zahtevku, poglavitni kriterij za razmejitev je odločitev sodnika kot nosilca sodne funkcije. S pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaralni rok za pregon, vendar s pravnomočnostjo sodne odločbe začnejo teči zastaralni roki za izvršitev kazenske sankcije. Odločbe pa ni mogoče izvršiti, ne da bi bil obsojenec predhodno seznanjen z njeno vsebino, prav tako rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti teče od vročitve pravnomočne sodbe obsojencu.

Sodba sodišča druge stopnje je glede obeh kaznivih dejanj postala formalno in materialno pravnomočna dne 13.7.2004, ko je o obsojenčevi pritožbi odločilo Višje sodišče v Celju. Ni relevantno, da je bila obsojencu tudi zato, ker jo je sodišče druge stopnje poslalo prvostopenjskemu sodišču dan pred sodnimi počitnicami, vročena po njihovem izteku. Sicer pa Zakon o kazenskem postopku ne pozna ureditve, po kateri bi glede na subjektivne meje pravnomočnosti sodba učinkovala šele takrat, ko je vročena stranki. Zato ne drži trditev v zahtevi, da je sodišče prekršilo kazenski zakon o vprašanju, ali so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, ker je ta zastaran.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega B.D., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo.

Glede na tak izid je obsojenec po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 200.000 SIT. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa in zahtevnost z vidika odločanja v tej fazi postopka.