25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopajo B. B., C. C.-C. in Č. Č., odvetniki v Z., na seji senata dne 25. april 2002

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 570/2000 z dne 17. 5. 2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 62/2000 z dne 22. 6. 2000 ter

sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 1260/96 z dne 4. 2. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.V pravdnem postopku je bilo delno ugodeno zahtevku pritožnice (tedaj tožnice) za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo (telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti). Pritožnica navaja, da je v nesreči utrpela hujši zvin vratne hrbtenice ter druge telesne poškodbe, da je utrpela strah in da so bile zmanjšane njene življenjske aktivnosti, kar je glede na njeno mladost še posebej pomembno. Prisojena odškodnina naj bi bila občutno prenizka. Pritožnica navaja osemnajst odločitev sodišč, v katerih naj bi bila prisojena bistveno višja odškodnina za nepremoženjsko škodo v podobnih primerih. Pritožnica meni, da Vrhovno sodišče "vodi revolucijo zniževanja odškodnin". Takšna politika naj bi se izvajala brez kakršnegakoli utemeljenega razloga. Meni, da višina odškodnine ne bi smela biti odvisna od tega, kakšna je sestava Vrhovnega sodišča. Pritožnica navaja, da so tudi stališča Ustavnega sodišča glede te problematike skregana z načeli pravne države. Meni, da bi tudi Ustavno sodišče, tako kot pritožničini pooblaščenci, lahko izdelalo primerjalne tabele in poiskalo podobne primere. Navaja, naj "zaradi korektnosti upošteva predvsem sodbe iz

predrevolucionarne sestave, ne pa sodb iz zadnjega časa, ki vse predstavljajo hudo kršitev enakega varstva pred zakonom.

2.Pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) je lahko kršena, kadar odločitev sodišča samovoljno odstopa od ustaljene sodne prakse. Iz predloženih sodb ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče v pritožnikovem primeru odstopilo od ustaljene sodne prakse. Absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov (v obravnavani zadevi: odškodnina za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti), odmera vsake od teh odškodnin pa je odvisna od več okoliščin posamičnega primera. Razpon odškodnin za posamezno vrsto telesnih poškodb je zato lahko zelo velik.

Pritožnica je sicer izčrpno predstavila sodne odločbe v podobnih primerih, vendar je kljub temu treba upoštevati, da gre le za izsek iz celovite sodne prakse glede dosojanja odškodnin za nepremoženjske škode - ta sodna praksa pa se lahko tudi spreminja. Upoštevati je tudi treba, da je Vrhovno sodišče, ki ima pregled nad celotno sodno prakso in njenimi trendi, v bistveno boljšem položaju za zagotavljanje uravnoteženih in usklajenih kriterijev za višino odškodnine za primerljive škode, kot bi to lahko storilo Ustavno sodišče.

Posebej pri problematiki višine odškodnin za nepremoženjske škode in njihove primerljivosti je zato utemeljen zadržan pristop Ustavnega sodišča. Le v posebej očitnih primerih velikih odstopanj glede višine odškodnin bi Ustavno sodišče lahko ugotovilo kršitev obravnavane ustavne pravice. Za takšen primer pa v obravnavani zadevi ne gre. Pritožnica tudi ne zatrjuje, da bi Vrhovno sodišče ne upoštevalo katere izmed okoliščin, ki jo je v drugih primerih vključilo v presojo. Za kršitev 22. člena Ustave zato očitno ne gre.

3.Da je enotnost sodne prakse lahko relevantna z vidika ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, v izpodbijani sodbi upošteva tudi Vrhovno sodišče, ki posebej utemeljuje, da je pri določanju višine odškodnine po posameznih postavkah in v celoti treba upoštevati primerjavo z odškodninami, ki jih za podoben obseg škode dobijo drugi oškodovanci, in da je pri tem treba zasledovati cilj, da se dosežejo ustrezno gradirani kriteriji pri odmeri odškodnine za posamezne kategorije škod, opredeljene kot lažje, težje in katastrofalne škode. Takšen pristop Vrhovnega sodišča glede odmere odškodnin za nepremoženjsko škodo je skladen z ustavnimi zahtevami zagotavljanja pravice do enakega varstva pravic v postopku. Preizkus pravilnosti dejanskih ugotovitev nižjih sodišč glede obsega škode in preizkus pravnih stališč Vrhovnega sodišča glede vprašanja, med katero izmed naštetih kategorij škode spada pritožničin primer, pa ni v pristojnosti Ustavnega sodišča.

4.Sicer pa pritožničina ustavna pritožba glede zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave (glede vprašanja odstopa od uveljavljene sodne prakse) sploh ni sklepčna - že iz samih navedb ustavne pritožbe, tudi če bi se izkazale za resnične, namreč izhaja, da za kršitev te pravice ne more iti. Pritožnica sama navaja, da odločitev v njenem primeru ne odstopa od sodne prakse, saj navaja, da v novejšem času "vse" sodbe Vrhovnega sodišča v podobnih primerih predstavljajo "hudo kršitev enakega varstva pred zakonom". Domnevno kršitev obravnavane pravice pritožnica utemeljuje izključno z argumentom, da je sodna praksa v preteklosti bila drugačna, ob tem pa sama (sicer z žaljivimi izrazi) navaja, da je praksa Vrhovnega sodišča danes drugačna.

Vendar v primeru, ko ustavna pritožba sama vsebuje navedbo, da odločitev v pritožnikovi zadevi ne odstopa od danes uveljavljene sodne prakse, domnevne kršitve pravice do enakega varstva pravic ni mogoče utemeljevati z argumentom, da naj bi bila sodna praksa drugačna v preteklosti. Pravica do enakega varstva pravic ne pomeni in ne sme pomeniti zahteve, da se sodna praksa v času ne sme spreminjati (kot tudi ne pomeni zahteve, da se ne sme spreminjati zakon). Ni naloga Ustavnega sodišča, da preprečuje spreminjanje (in s tem razvoj) sodne prakse; če se je uveljavljena sodna praksa spremenila in se je tudi nova sodna praksa enotno uveljavila, je ustavna zahteva zgolj, da tudi od te sodne prakse ni dopustno samovoljno odstopiti. Ustavnemu sodišču glede na navedeno ni treba ugotavljati, ali je pritožničina trditev, da je uveljavljena sodna praksa glede predmetnih vprašanj nekdaj bila drugačna, kot je uveljavljena sodna praksa danes - tudi če bi namreč ta navedba bila resnična, to ne bi utemeljilo sklepa, da gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

Glede na to, da pritožnica sama navaja, da odločitev v njeni zadevi ne odstopa od danes uveljavljene sodne prakse, Ustavnemu sodišču tudi ni bilo treba presojati, ali odločitev v njeni zadevi odstopa od odločitev v sodbah, ki so priložene ustavni pritožbi.

5.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata dr. Lojze Ude