Jedro

Imenovanje posebnega revizorja zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov ter vodenja posameznih poslov družbe je prvenstveno v domeni skupščine delniške družbe. Šele če skupščina tega predloga manjšinskega delničarja (s kvalificiranim deležem) ne izglasuje, stopi na njeno mesto pristojno sodišče, ki odloča v nepravdnem postopku v mejah konkretnega in določnega predloga (ki je identičen tistemu, o katerem je predhodno odločala skupščina) o tem, ali je predlagatelj v zadostni meri (na stopnji suma) izkazal vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju konkretnih postopkov in poslov s strani poslovodstva (uprave) družbe (nasprotnega udeleženca v postopku) do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Sodni (nepravdni) postopek je torej zgolj neke vrste korektiv (nadomestek) korporacijskemu odločanju na skupščini delniške družbe v primeru, ko se delničarji z večino glasovalnih pravic ne strinjajo s predlogom za imenovanje posebnega revizorja, ki ga običajno v skupščinsko proceduro vložijo manjšinski delničarji.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu predlagatelja za imenovanje posebnega revizorja, in sicer glede preveritve določenih poslov nasprotnega udeleženca v zvezi z družbo A. S.A. (nakup obveznic v vrednosti 83.874,000,00 SIT v letu 2006, dne 20.3.2006 izvedeni prevzem vložka v vrednosti 69.000,00 EUR in prevzem 6.900 delnic, kratkoročno posojilo v znesku 295.000,00 EUR v letu 2007, dne 17.4.2009 izvedeni prevzem vložka v višini 400.000,00 EUR in prevzem 40.000 delnic, oslabitev naložbe v letu 2009 za 454.860,00 EUR) in družbo Z. (kredit v znesku 300.000,00 USD v letu 2006, odkup poslovnega deleža v letu 2007 kljub izgubi in negativnemu kapitalu ter popravek vrednosti naložbe z zneska 205.000,00 EUR na znesek 0,00 EUR istega leta, prodaja poslovnega deleža v letu 2009 za 1,00 EUR), pri čemer je bila za posebnega revizorja imenovana revizijska družba A. d.o.o. iz L.. Poleg tega je sodišče prve stopnje še odločilo, da mora nasprotni udeleženec plačati predujem za kritje stroškov dovoljene posebne revizije v višini 17.000,00 EUR, sicer bo predujem izterjan po uradni dolžnosti.

V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja za imenovanje posebnega revizorja zavrnilo, glede stroškov postopka pa je odločilo, da mora nasprotni udeleženec v 15-ih dneh povrniti predlagatelju znesek 600,00 EUR.

Zoper ugodilni del izpodbijanega sklepa se je zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava pritožil nasprotni udeleženec po svoji pooblaščenki in predlagal pritožbenemu sodišču, da sklep sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da predlog za imenovanje posebnega revizorja zavrne tudi v tem delu, vključno s spremembo odločitve o stroških postopka. V pritožbi najprej opozarja, da je predlagatelj uspel le z osmimi točkami (od devetindvajsetih točk) svojega predloga glede imenovanja posebnega revizorja, zato bi to okoliščino moralo sodišče prve stopnje ustrezno upoštevati pri stroškovni odmeri. Nasprotni udeleženec je že 26.4.2005 sklenil pogodbo o nakupu (vseh delnic v družbi A. S.A., pri čemer pa je družba AV. zaradi luksemburške zakonodaje (izjava H.) obdržala eno delnico, pri tem pa je delovala v interesu nasprotnega udeleženca kot ekonomskega lastnika družba A. V letnem poročilu za poslovno leto 2006 je bila omenjena udeležba nasprotnega udeleženca zaokrožena na 100%, letno poročilo v naslednjem poslovnem obdobju pa je prikazovalo pravo lastniško strukturo delnic v družbi A. Zaradi nerazkritja tega podatka pa ni nastala nobena škoda ali kršitev, zlasti v smeri, da bi bil kdorkoli okrnjen v svoji pravici do obveščenosti. Predlagatelj je bil o tem dejstvu v letu 2008 v celoti obveščen na skupščini nasprotnega udeleženca. Za zagotovitev poslovanja družbe A. je nasprotni udeleženec v letu 2006 odkupil obveznice, v letu 2007 pa je dal posojilo. Družba A. je v letu 2006 poslovala z minimalno izgubo, v letu 2007 pa je poslovala z dobičkom in z njim pokrila izgubo prejšnjih let. V letu 2008 pa je prišlo do globalne gospodarske krize, zato se je nasprotni udeleženec v letu 2009 odločil za dokapitalizacijo, ki je predstavljala bolj smotrn ukrep od likvidacije.

Glede poslov z družbo Z. pa nasprotni udeleženec v pritožbi navaja, da je bilo posojilo v višini 300.000,00 USD zavarovano z zastavno pravico na strojih in napravah te družbe (razkritje na strani 26 letnega poročila za leto 2006). To posojilo je bil ločen posel od prodaje deleža oziroma predhodne pridobitve deleža v tej družbi. Šlo je za tri samostojne posle, pri čemer je bila večinska lastnica v tej družbi družba K. d.o.o.. Posojilo se je konvertiralo v lastninski delež v brazilski družbi Z., ki je delovala na obetavnem trgu. V letu 2008 oziroma 2009 je nastopila gospodarska kriza, pri čemer pa je imel nasprotni udeleženec, kljub popravku vrednosti te naložbe na znesek 0,00 EUR, v letu 2007 dobiček. V tej zvezi je šlo za knjigovodski odpis vrednosti.

Predlagatelj je po svojem pooblaščencu podal odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca in predlagal pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Zoper zavrnilni del sklepa sodišča prve stopnje se je zaradi zmotne in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožil predlagatelj po svojem pooblaščencu in predlagal pritožbenemu sodišču, da sklep sodišča prve stopnje v tem delu spremeni tako, da predlogu v celoti ugodi, vključno s stroškovno posledico. Glede odločitve v točki e. izreka izpodbijanega sklepa (vsi posli nasprotnega udeleženca in družbami v skupini F. oziroma pridruženimi podjetji z družbo A. v zadnjih petih letih) pritožba opozarja, da če je en sam posel sporen, so lahko sporni tudi vsi ostali posli, upoštevaje ob tem, da se sicer višina škode ne bo mogla ugotoviti. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v točki g, h in ha izreka sklepa. Dovoljeno je navajati pravna dejstva, ki so nastala pred petletnim obdobjem, če se z njimi dokazujejo predpostavke za dovolitev posebne revizije. V tej zvezi so zato pomembni posli prodaje in nakupa deležev v družbi K. d.o.o. (preko Ab., V. in S.), ki so se izvajali od leta 2005 naprej s strani nasprotnega udeleženca na eni strani in družbe Fo. d.d. na drugi strani, upoštevaje ob tem, da sta nasprotni udeleženec in družba Fo. d.d. ves ta čas skupaj obvladovali družbo K. d.o.o.. Ne drži tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da predlagatelj ni izkazal povezanosti med K. d.o.o., Fo. d.d. in nasprotnim udeležencem, saj je bil v spornem obdobju S. P. predsednik nazornega sveta nasprotnega udeleženca in družbe Fo. d.d. ter direktor družbe K. d.o.o.. Sporna je tudi naložba v družbo Ka. v višini 1.000.000,00 EUR s konverzijo kredita in zmanjšanjem te naložbe za enak znesek v letu 2007 (točka i. izreka izpodbijanega sklepa). Izkaz zmanjšanja naložbe izhaja iz 46. in 47. strani letnega poročila za poslovno leto 2007, sicer pa bi moralo sodišče prve stopnje v tej zvezi (četudi dokazila o tem zatrjevanem dejstvu ne bi bila predložena) postopati po 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). Lahko pa bi ta dejstva preverilo sodišče prve stopnje tudi v knjigi listin v sodnem registru. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede posojil, danim družbam v skupini F. (članicam in pridruženim družbam) v letih od 2006 do 2008 (točka n. do š. izreka izpodbijanega sklepa). Vsi ti konkretni posli so namreč razvidni iz poslovnih poročil, pri čemer je šlo za nezavarovana posojila. Sodišče prve stopnje je prav tako nepravilno odločilo, ko je zavrnilo posebno revizijo glede preverbe vseh s prodajo povezanih poslov v družbi Z. v letu 2009 in vseh s popravkom vrednosti naložbe na nič povezanih poslov (točka u. in v. izreka izpodbijanega sklepa). Škoda se lahko odpravi le na način, da se preveri vse sporne posle, povezane s prodajo in popravkom vrednosti.

Odprava dobrega imena ob likvidaciji podjetja S. d.o.o. je bila izvedena znotraj upoštevanega petletnega obdobja. Vendar te odprave ne bi bilo, če bi nasprotni udeleženec pravilno ocenil vrednost tega podjetja. Iz teh razlogov zavrnitev predloga za posebno revizijo v tem delu ni utemeljena (točka z. in ž. izreka izpodbijanega sklepa). Posebna revizija je utemeljena tudi glede preveritve poslovanja med nasprotnim udeležencem in povezanimi pravnimi osebami K. d.o.o. v zvezi z naložbo v H. in preveritev verodostojnosti izjave družbe K. d.o.o glede odprodaje naložbe v H. v letu 2007. Nasprotni udeleženec je namreč kapitalsko udeležen v družbi K. d.o.o., ta pa je kapitalsko udeležena v družbi H.. K. je za posojilo H. prevzel garancijo, ki je bila delno vnovčena, nato pa je H. svojo edino naložbo prodal za nižji znesek, kot jo je kupil. Navedeno ravnanje in napačna izjava K. d.o.o. predstavljata vzrok za domnevo, da je prišlo do hudih kršitev zakona (točka y. izreka izpodbijanega sklepa).

Pritožbi udeležencev postopka nista utemeljeni.

K pritožbi nasprotnega udeleženca: Posebnega revizorja zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov ter vodenja posameznih poslov družbe imenuje skupščina delniške družbe (prvi odstavek 318. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1). Če pa skupščina zavrne predlog za imenovanje posebnega revizorja, ga imenuje sodišče na predlog delničarjev, kateri skupni deleži znašajo najmanj desetino osnovnega kapitala (oziroma najmanj nominalni znesek v osnovnem kapitalu v višini 400.000,00 EUR), če obstaja vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju postopkov in poslov (s strani uprave družbe) do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta (drugi odstavek 318. člena ZGD-1). Za ugoditev predlogu za (sodno) imenovanje posebnega revizorja zadostuje že zatrjevani in izkazani dvom kot zadnja stopnja materialne resnice, pri katerem so razlogi, ki govore za obstoj določenega dejstva, v ravnovesju z razlogi, ki govore proti njegovemu obstoju. Predlagatelj takšnega predloga mora torej izkazati zgolj sum, da je prišlo pri poslovodenju delniške družbe (izkaz vzroka na stopnji dvoma) do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta (izkaz posledice na stopnji dvoma). Zahteva se torej izkaz (na nivoju dvoma kot zadnje stopnje materialne resnice) vzroka, ki naj bi dal določeno prepovedano posledico.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede konkretnih obligacijskih in korporacijskih poslov oziroma poslovnih odločitev, ki jih je uprava nasprotnega udeleženca izvedla v zadnjih petih letih (od dneva, ko je skupščina nasprotnega udeleženca zavrnila isti predlog manjšinskega delničarja za imenovanje posebnega revizorja – 22.6.2010) in ki so neposredno povezani s tujo družbo A. S.A. (točka a, b, c, č in d izreka izpodbijanega sklepa) in tujo družbo Z. (točka t, u in v izreka izpodbijanega sklepa), podalo številne prepričljive in dokazno podprte argumente, ki opravičujejo sum, da je prišlo pri vodenju teh natančno opredeljenih poslov oziroma poslovnih odločitev do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta, zlasti v smeri izkazane možnosti, da je lahko nasprotni udeleženec zaradi takšnega poslovodenja utrpel relevantno premoženjsko škodo. Pritožbena izvajanja teh prepričljivih, logičnih in celovito zaokroženih zaključkov sodišča prve stopnje z ničemer ne morejo omajati ali spremeniti, pri čemer se pritožbeno sodišče zaradi nepotrebnega ponavljanja v celoti sklicuje na trdne argumente in prepričljive razloge, ki jih je na tem mestu v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavilo sodišče prve stopnje. Pri vodenju posameznih poslov, povezanih z družbo A. S.A., ni šlo le za to, da je uprava nasprotnega udeleženca v nekaterih letnih poročilih nedosledno (napačno) prikazovala kapitalsko udeležbo v omenjeni tuji gospodarski družbi, temveč je šlo predvsem za to, da je nasprotni udeleženec v letih 2006 in 2007 v omenjeno tujo družbo vložil relevanten delež svojega kapitala (nakup obveznic, posojilo), ki ga je zatem v letu 2009 (po nastopu tako imenovane globalne gospodarske krize) konvertiral v lastniški delež, ki ga je hkrati v svojem letnem poročilu kot naložbo v celoti oslabil za 454.860,00 EUR. Podobno (z istim ekonomskim učinkom) je bilo poslovno ravnanje nasprotnega udeleženca pri vodenju posameznih poslov, povezanih z brazilsko družbo Z. v poslovnih letih 2006-2009, upoštevaje ob tem tudi hitro sosledje (zaporednih) konkretnih poslovnih dogodkov, kot je to ekonomsko celoto prepričljivo opisalo sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa. Kredit v višini 300.000,00 EUR v letu 2006, odkup poslovnega deleža v letu 2007 kljub izkazani izgubi oziroma negativnemu kapitalu družbe Z., odpis te naložbe v istem letu z vrednosti 205.000,00 EUR na vrednost 0,00 EUR in prodaja poslovnega deleža v letu 2009 za simbolično vrednost v višini 1,00 EUR, so tudi po oceni pritožbenega sodišča tisti (izkazani) vzroki za domnevo, da je prišlo pri konkretnem vodenju poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta, in sicer vsaj v smeri izkazane povzročitve večje premoženjske škode v podjetniški sferi nasprotnega udeleženca. Tudi stroškovna odločba v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita. Glede odločitve o stroških velja namreč specialno določilo iz prvega odstavka 321. člena ZGD-1. Vse stroške, torej tudi ostale stroške sodnega postopka (ne zgolj stroškov za delo posebnega revizorja), krije družba (nasprotni udeleženec), pri čemer je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi pravilno upoštevalo okoliščino, da je bilo predlagateljevemu predlogu za imenovanje posebnega revizorja delno ugodeno in že zato ne pride vpoštev uporaba določbe četrtega odstavka 321. člena ZGD-1 (povrnitev stroškov na podlagi krivde za neupravičen sodni postopek).

Iz teh razlogov (in upoštevaje, da pritožbeno sodišče ni zaznalo bistvenih postopkovnih kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti) je pritožbeno sodišče pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

K pritožbi predlagatelja: Imenovanje posebnega revizorja zaradi preveritve ustanovitvenih postopkov ter vodenja posameznih poslov družbe je prvenstveno v domeni skupščine delniške družbe. Šele če skupščina tega predloga manjšinskega delničarja (s kvalificiranim deležem) ne izglasuje, stopi na njeno mesto pristojno sodišče, ki odloča v nepravdnem postopku v mejah konkretnega in določnega predloga (ki je identičen tistemu, o katerem je predhodno odločala skupščina) o tem, ali je predlagatelj v zadostni meri (na stopnji suma) izkazal vzrok za domnevo, da je prišlo pri vodenju konkretnih postopkov in poslov s strani poslovodstva (prave) družbe (nasprotnega udeleženca v postopku) do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta. Sodni (nepravdni) postopek je torej zgolj neke vrste korektiv (nadomestek) korporacijskemu odločanju na skupščini delniške družbe v primeru, ko se delničarji z večino glasovalnih pravic ne strinjajo s predlogom za imenovanje posebnega revizorja, ki ga običajno v skupščinsko proceduro vložijo manjšinski delničarji. Interes tega delničarja v družbi se lahko razlikuje od interesa tistega delničarja, ki ima v osnovnem kapitalu večinski (prevladujoči) delež, zlasti je interes manjšinskega delničarja osredotočen na ekonomsko komponento udeležbe, to je, da mu daje vložek (kapitalska investicija) v družbo čim višji donos. To pa pomeni, da je prvenstveni interes tega delničarja, da uprava družbe vodi posle družbe na način, da ne prihaja do nepoštenosti ali hujših nezakonitosti, predvsem pa tako, da družbi pri poslovanju ne nastaja nobena škoda. Institut posebne revizije je zato neposredno povezan z institutom vložitve tožbe za povrnitev škode, zlasti pa z institutom vložitve tožbe v imenu družbe na zahtevo manjšine (327. in 328. člen ZGD-1).

O tem, ali je prišlo pri vodenju postopkov in poslov do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta, pa ne odloča sodišče, temveč strokovnjak s posebnimi znanji – posebni revizor. Naloga sodišča v nepravdnem postopku je predvsem v tem, da posebnemu revizorju določi natančen in specificiran krog postopkov in poslov družbe, ki jih mora v okviru revizije preveriti in o svojih ugotovitvah pripraviti pisno poročilo (320. člen ZGD-1). Zaradi tega mora predlagatelj predlog za imenovanje posebnega revizorja oblikovati tako, da določno označi konkretne postopke in posle, ki jih mora posebni revizor preveriti. Če predlagatelj tega ne naredi, mora sodišče takšen posplošen in nedoločen predlog zavrniti, saj bi bilo sicer posebnemu revizorju prepuščeno, da po svoji lastni (prosti) presoji opravlja preverke (revizije) katerih koli postopkov in poslov družbe v relevantnem petletnem obdobju. To pa pomeni, da mora predlagatelj v predlogu konkretno opredeliti vse sporne postopke in posle, podvržene posebni reviziji, ne pa zgolj nekaterih, kar naj bi dajalo podlago tudi za revizijo ostalih (eventualnih) nedoločno opredeljenih (hipotetičnih) postopkov in poslov, ki so lahko povezani s tistimi, ki so v predlogu konkretno določeni. Pri vodenju vsakega posameznega (konkretno opredeljenega) postopka ali posla mora biti izkazan vzrok za domnevo, da je zaradi teh postopkov in poslov prišlo do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta.

Iz teh razlogov je povsem pravilna odločitev sodišča prve stopnje v točki e, n do š, u in v ter z in ž (ki se nanaša na vse povezane posle) izreka izpodbijanega sklepa, pri čemer te odločitve ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da brez revizije vseh povezanih poslov ne bo mogoče ugotoviti vse premoženjske škode, ki je lahko nastala družbi. Po tej logiki bi že ena posamična (v sodnem postopku izkazana) nepoštenost ali nezakonitost uprave družbe privedla do tega, da bi bil revizor v okviru izvajanja postopka posebne revizije upravičen do preveritve praktično celotnega poslovanja družbe v relevantnem časovnem obdobju, kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ni bil namen zakonodajalca, ki je v določbi 318. člena ZGD-1 uzakonil institut posebne revizije ravno zaradi preveritve vodenja posameznih (vnaprej določno in konkretno opredeljenih) poslov družbe.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje pod točko z in ž izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je predmet predlagane revizije tudi določeno računovodsko opravilo, ki pa ne more biti predmet posebne revizije, temveč je lahko kvečjemu predmet izredne revizije zaradi podcenitve postavk v letnem poročilu (členi od 322 do 326 ZGD-1). Takšnega predloga pa predlagatelj v okviru obravnavne zadeve ni vložil. Ravno tako je neutemeljen predlog predlagatelja v okviru točke n do š predloga, saj predlagatelj v predlogu sploh ni konkretno opredelil posameznih kreditnih poslov, pri katerih je bil v obdobju med 2006 in 2008 udeležen nasprotni udeleženec, in sicer tako po vsebini kot po strankah, pri čemer na tem mestu nikakor ne zadostuje (kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba), da so vsi ti kreditni posli itak razvidni iz dokazov, ki so bili predloženi konkretnemu predlogu za posebno revizijo.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in zakonito odločilo, ko je zavrnilo predlagano posebno revizijo glede določenih poslov, povezanih z družbo K. (točka i izreka izpodbijanega sklepa), saj konkretna trditvena podlaga predloga ni ustrezala predlaganemu dokazu (letno poročilo za poslovno leto 2009 – točka V predloga), oziroma to dokazilo ni omogočalo sodnega zaključka, da je predlagatelj v tem delu izkazal vzrok za domnevo, da je prišlo pri nasprotnemu udeležencu zaradi ravnanja uprave do nepoštenosti ali hujših nezakonitosti. Ni namreč naloga oziroma pristojnost sodišča, da takšno zatrjevano dejstvo ugotavlja na podlagi drugih dokazil, ki so bila predlagana v smeri dokazovanja drugih pravno pomembnih dejstev, zlasti pa ne sme sodišče v tej smeri izvajati dokazov po uradni dolžnosti (na primer vpogled v knjigo listin v sodnem registru, kot to napačno razloguje obravnavana pritožba). V konkretnem primeru tudi ni šlo za nepopolno vlogo v smislu določbe 108.člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP.

Pravilna je tudi materialnopravna ocena sodišča prve stopnje, da se posebna revizija lahko nanaša le na tiste konkretne posle, pri katerih je bila neposredno udeležena uprava nasprotnega udeleženca, saj ima družba (oziroma manjšinski delničarji v svojem imenu in za račun družbe) pravico do povrnitve škode v zvezi z vodenjem posameznih poslov, ki je družbi nastala kot posledica kršitve dolžnosti (njenih) članov organov vodenja ali nadzora. Predmet posebne revizije torej ne morejo biti posli, ki se ne nanašajo na poslovanje nasprotnega udeleženca, zato je tudi odločitev sodišča prve stopnje v okviru točke y izreka izpodbijanega sklepa povsem pravilna in zakonita. Poleg tega je predlog v tem delu tudi neopredeljen, kolikor se nanaša na celotno poslovanje med F. d.d. in povezanimi pravnimi osebami družbe K. d.o.o.. Kar pa zadeva konkreten posel (naložba v družbi H. in izjava družbe K. d.o.o. o odprodaji naložbe v Hi. v letu 2007) ne gre za posel nasprotnega udeleženca, temveč za posel družbe K. d.o.o.. Pri tem tudi ni pravno pomembno, da je nasprotni udeleženec kapitalsko in personalno povezan z družbo K. d.o.o., upoštevaje ob tem, da se določilo 319. člena ZGD-1 nanaša le na upravičenje posebnega revizorja, da zaradi preveritve posameznih poslov vodenja (pri katerih je bilo neposredno udeleženo poslovodstvo nasprotnega udeleženca) pregleda poslovne knjige in dokumentacijo tudi pri koncernsko povezani družbi, obvladujoči ali odvisni družbi.

Kar zadeva odločitev v okviru točke f, g, h in ha izreka izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče sicer načelno soglaša, da je v okviru predloga za posebno revizijo dopustno navajati pravno pomembna dejstva, ki so nastala pred relevantnim petletnim obdobjem, če se tudi z njimi dokazujejo predpostavke za dovolitev posebne revizije poslov iz časovno relevantnega petletnega obdobja. Vendar pa je predlagatelj v tem delu predlagal posebno revizijo (tudi) tistih poslov, ki so očitno nastali v obdobju, ki sega preko relevantnega obdobja petih let od dneva aktualne skupščine nasprotnega udeleženca (predloga za posebno revizijo v okviru točke f in ha izreka). Zaradi tega je sodišče prve stopnje v tem delu predlog za imenovanje posebnega revizorja utemeljeno zavrnilo. Prav tako pa sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo predlogu za posebno revizijo v okviru točke g in h, in sicer iz razloga, ker je bilo sporno posojilo (nasprotnega udeleženca družbi S. d.d.) v času nastanka pravnega razmerja ustrezno in zadostno zavarovano, poleg tega pa je bilo ob zapadlosti tudi takoj vrnjeno. Tudi pri samem nakupu poslovnega deleža v družbi K. d.o.o. (s strani nasprotnega udeleženca od družbe S. d.d., kar je bilo izvedeno v sodnem registru 12.4.2010) je šlo za povsem običajen in normalen poslovni dogodek, pri čemer predlagatelj v tej zvezi ni niti zatrjeval ničesar spornega (v smeri na primer previsoko določene cene ali kaj podobnega, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje). Zlasti pa predlagatelj na tem mestu ni v zadostni meri konkretiziral (opredelil) prepovedane posledice, ki naj bi nastala zaradi zatrjevanega in sicer izkazanega vzroka (krožni tok prodaj in nakupov poslovnih deležev družbe K. d.o.o. s strani nasprotnega udeleženca, začasno „parkiranje“ teh deležev pri bankah in drugih, nakup in prodaje teh poslovnih deležev s strani družbe F.). Zgolj trditev v tej smeri, da je šlo za navidezne nakupe in prodaje znotraj skupine K. d.o.o. in prikrivanje obsega vpliva na družbo K. d.o.o. oziroma da naj bi zaradi tega prišlo do kršitve davčnih predpisov, je tudi po oceni pritožbenega sodišča presplošna in z ničemer izkazana trditev.

Ker tudi v okviru presoje pritožbe predlagatelja pritožbeno sodišče ni zaznalo bistvenih postopkovnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče iz navedenih razlogov kot neutemeljeno zavrnilo tudi pritožbo predlagatelja in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

S tem, ko je pritožbeno sodišče zavrnilo obe pritožbi, je bil zavrnjen tudi predlog udeležencev postopka za povrnitev stroškov pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 52. členom ZGD-1 in 37. členom ZNP), predlagatelj pa stroškov za odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca ni priglasil.