Jedro

Če je tožena stranka odločila v času veljavnosti novega obrtnega zakona (Ur.l. RS, št. 50/94) tako, da je odpravila prvostopno odločbo in sama rešila stvar, ni smela uporabiti določbe prejšnjega obrtnega zakona (Ur.l. SRS, št. 35/88, 24/89) o prenehanju obratovalnice tožeče stranke, saj ta zakon v času njene odločitve ni veljal več.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije z dne 14.11.1994.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi M.D. in odpravila odločbo Oddelka za urejanje prostora občine z dne 31.3.1994, s katero je navedeni prvostopni organ zavrnil zahtevo M.D., s katero predlaga odvzem obrtnega dovoljenja tožnici kot nosilki gostinske dejavnosti (1. odstavek izreka). Tožničina obratovalnica, s sedežem v ..., ustanovljena z odločbo Oddelka za urejanje prostora občine z dne 14.2.1991, preneha z dnem pravnomočnosti izpodbijane odločbe (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 9. točke 96., 1. in 2. odstavka 136. člena obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88). Tožena stranka ugotavlja, da je upravni organ tožnici kot samostojni obrtnici dovolil v skladu s 1. odstavkom 136. člena obrtnega zakona zaposliti 20 delavcev, kar izhaja iz 4. točke izreka obrtnega dovoljenja z dne 14.2.1991. Po mnenju tožene stranke dovoljenje o zaposliti dopolnilnega dela drugih delavcev seveda ne more pomeniti zaposlovanja mimo predpisov, ki urejajo to področje. Obrtnik, ki uporablja delo drugih delavcev, mora z njimi skleniti pogodbo o zaposlitvi, kar določa 2. odstavek 136. člena obrtnega zakona. Področje sklepanja pogodb o zaposlitvi ureja zakon o delovnih razmerjih v poglavju o kolektivni pogodbi in posebnostih delovnega razmerja pri zasebnih delodajalcih (Uradni list SRS, št. 14/90 in 5/91). Po določbi 122. člena zakona o delovnih razmerjih nastane delovno razmerje s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, torej tedaj, ko v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo skleneta in podpišeta pisno pogodbo o zaposlitvi delavec in obrtnik. Med njima se vzpostavi delovnopravno, ne pa obligacijsko pravno razmerje. Pogodbo o zaposlitvi predloži obrtnik v presojo in registracijo tudi pristojnemu občinskemu organu, ki vodi register pogodb o zaposlitvi. Uporaba dopolnilnega dela drugih oseb, ki ga dovoli pristojni upravni organ, tako pomeni zaposlitev delavcev po določbah zakona o delovnih razmerjih. Vse to je upravnemu organu znano oziroma bi mu pri odločanju o tej zadevi moralo biti znano. Prvostopno odločbo je tožena stranka odpravila zaradi napačne uporabe materialnega predpisa in napačnega sklepa o dejanskem stanju. Ugotavlja, da je imel prvostopni organ na podlagi dokazov in ugotovljenega dejanskega stanja pravno podlago za sprejem odločitve in izdajo odločbe v skladu z 9. točko 96. člena obrtnega zakona. Po mnenju tožene stranke je namreč nesporno, da lastnica obratovalnice ni zaposlovala delavcev tako, kot to določa zakon o delovnih razmerjih. Sklepanje prvostopnega organa, da je obrtnik imel dovoljenje za zaposlovanje drugih delavcev in da gre v obravnavanem primeru le za prekršek, ki je v pristojnosti drugega organa, je po mnenju tožene stranke povsem nepravilno. Gre za napačno pravno naziranje. Odločba občinskega sodnika za prekrške in ugotovitev inšpektorja za delo sta po mnenju tožene stranke podlagi za sprejem pravne rešitve, kot izhaja iz 96. člena obrtnega zakona. Tožena stranka ugotavlja, da je šlo v obravnavanem primeru za napačno sklepanje glede dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Zato je odpravila prvostopno odločbo in odločila, da navedena obratovalnica preneha z dnem pravnomočnosti izpodbijane odločbe.

Tožnica v tožbi navaja, da je dne 20.8.1994 začel veljati nov obrtni zakon (Uradni list RS, št. 50/94), ki v 47. členu določa, da z dnem, ko prične veljati ta zakon, preneha veljati obrtni zakon (Uradni list SRS, št. 35/88 in št. 24/89), na katerega se sklicuje in na podlagi določb katerega je odločila tožena stranka z izpodbijano odločbo. Prav tako prenehajo veljati tudi vsi predpisi, izdani na podlagi prejšnjega obrtnega zakona. Odločitev tožene stranke torej temelji na določbah zakona, ki v času njenega odločanja ni več veljal, in je zato nezakonita. Tožena stranka je kršila 54. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), saj bi morala po uradni dolžnosti ugotoviti, da M.D. v konkretnem upravnem postopku ne more sodelovati kot stranka v smislu določb 49. člena ZUP, ki jih citira. Glede na navedeno bi morala tožena stranka pri reševanju pritožbe le-to zavreči. Enako pa bi moral ravnati tudi prvostopni organ. V upravnem postopku namreč ne more nihče sodelovati brez pravnega interesa, pozitivno pravo pa ne pozna v upravnem postopku actio popularis, ki pomeni pravico državljana, da se samostojno pojavlja v postopku zaradi zaščite javnega interesa in interesa drugih oseb. V konkretnem primeru po njenem mnenju ni mogoče ugotoviti nobenega interesa M.D., ki bi se nanašal na pravni položaj delavk, ki so zaposlene v njenem lokalu, to je v sosedovi hiši. Položaj delavca in njegova zaščita pomenita javni interes ter interes konkretnega delavca. Noben državni organ kot zaščitnik javnega interesa, pa tudi ne delavka, nista zoper njo zahtevala uvedbe konkretnega postopka. Državni organ: mestna uprava za inšpekcijske službe, kljub ugotovitvi, da je ravnala v nasprotju z 12. členom zakona o delovnih razmerjih, ni vložil predloga za odvzem njenega obrtnega dovoljenja. O tem tudi ni odločal občinski sodnik za prekrške. Glede na navedeno M.D. v predmetnem upravnem postopku ne more nastopati kot stranka in bi bilo potrebno vse njegove zahteve zavreči. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo. Predlaga tudi, da sodišče naloži toženi stranki, da ji povrne stroške, ki jih je imela v zvezi z upravnim sporom.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in se sklicuje na njeno obrazložitev ter še dodaja: Tožena stranka je presojala pravilnost in zakonitost odločbe prvostopnega organa, ki je temeljila na določbah takrat veljavnega obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88 in 24/89). Zato je njena odločitev pravilna in zakonita. Prereka vse navedbe v tožbi. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo.

Tožba je utemeljena.

Ker je tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila navedeno prvostopno odločbo in sama rešila stvar (1. odstavek 243. člena ZUP), je po presoji sodišča pravilno stališče tožnice v tožbi, da, glede na začetek veljavnosti citiranega novega obrtnega zakona (20.8.1994), odločitev tožene stranke temelji na določbah obrtnega zakona (96. in 136. člen), ki v času odločanja tožene stranke (14.11.1994) ni veljal več (47. člen citiranega novega obrtnega zakona). Zato je izpodbijana odločba nezakonita, ker v tem primeru, ko je tožena stranka odpravila prvostopno odločbo in sama odločila o stvari, ni smela uporabiti materialnega predpisa, ki v času njene odločitve ni veljal več (načelo zakonitosti - 4. člen ZUP).

Glede na določbe 49. in 54. člena ZUP pa bo morala tožena stranka v ponovnem postopku razčistiti vprašanje, ali je v upravnem postopku v zvezi s prenehanjem tožničine obratovalnice lahko nastopal kot stranka M.D., ali ne.

Sodišče je zato ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo v skladu z 2. odstavkom 42. člena, v zvezi z 39. členom zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), enako kot ZUP, uporabilo kot predpis Republike Slovenije. Tožbeni predlog tožeče stranke o povrnitvi stroškov upravnega spora ni upoštevan, saj v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške (61. člen ZUS).