Jedro

Po stališču teorije je treba zavrženje vloge dopustiti (tudi) v primerih, če vlagatelj v svoji zahtevi uveljavlja priznanje določene pravice (ali pravnega interesa), ki mu po materialnih predpisih očitno ne pripada. Ta očitnost pa pomeni, da je to dejstvo razvidno že na prvi pogled iz same zahteve. V nasprotnem primeru, ko je treba za presojo utemeljenosti zahteve opraviti bolj poglobljeno presojo (izvesti dodatne dokaze itd.), se taka vsebinska presoja ne more končati z zavrženjem vloge, temveč le z upravno odločbo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Agencije za trg vrednostnih papirjev št. 0600-9/2020 z dne 30. 9. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahtevki za povrnitev stroškov strank z interesom se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pod tč. 1 izreka zavrgla zahtevek tožnice, da naj z odločbo ugotovi in izreče, da družbe A., d.o.o. (v nadaljevanju A.), B., d.o.o. (v nadaljevanju B.) ter C., d.o.o. (v nadaljevanju C.) po določbah tretjega odstavka in 2. ter 3. točke drugega odstavka 8. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) najmanj od 11. 1. 2019 delujejo usklajeno in skupaj dosegajo in presegajo prevzemni prag v ciljni družbi D., d.d., saj so brez prevzemne ponudbe skupaj imetnice 427.528 oziroma 48,42 odstotnega deleža delnic ... ciljne družbe D., d.d. z glasovalno pravico ter jim je zaradi nastopa sankcije mirovanja glasovalnih pravic po prvem odstavku 63. člena ZPre-1 prepovedano uresničevati glasovalne pravice iz teh delnic, dokler ne dajo skupaj ali ena od njih prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe ali ne odtujijo toliko vrednostnih papirjev ali delniških nakupnih opcij ali terminskih pogodb, ki niso vsebovane v vrednostnih papirjih, da prevzemnega praga ne bodo več dosegale, ali dokler ne odtujijo toliko vrednostnih papirjev, delniških nakupnih opcij ali terminskih pogodb najmanj v višini deleža glasovalnih pravic, zaradi katerega je nastopila obveznost dati prevzemno ponudbo, ter da ciljni družbi D., d.d. z dnem dokončnosti te odločbe prepove uresničevanje pravic družbam A., B. in C., dokler ne ravnajo v skladu z naloženimi obveznostmi. Zavrgla je tudi zahtevo tožnice za ugotovitev, da te družbe po prvem odstavku 8. člena ZPre-1 najmanj od 11. 1. 2019 delujejo usklajeno in izrek enakih sankcij. Pod tč. 2 izreka je odločila, da mora tožnica strankam z interesom povrniti njune stroške postopka, in sicer družbama B. in C. znesek 125,65 EUR, družbi A. pa 114,23 EUR.

2. V obrazložitvi navaja, da je tožnica z vlogo z dne 3. 7. 2020 zahtevala izdajo odločbe po tretjem odstavku 64. člena ZPre-1. Tak zahtevek lahko podajo osebe, ki so po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) legitimirane za vložitev izpodbojne tožbe, med te osebe pa spada tudi tožnica, ki je imetnica 339.488 delnic ... Ugotavlja, da so B., C., E. E., F., d.o.o. in A. 22. 6. 2020 sklenili delničarski sporazum, s katerim so se sporazumeli o medsebojnem sodelovanju pri izvrševanju upravljalskih pravic na skupščinah ciljne družbe. Istega dne je bila sklenjena pogodba o skupnem prevzemu med prevzemnikom E. E. in osebami, ki z njim delujejo usklajeno v smislu 8. člena ZPre-1, ki so bili imetniki 459.365 delnic oznake ..., kar predstavlja 52,03 % vseh delnic ciljne družbe. Dne 24. 6. 2020 je bila v časopisu ... objavljena prevzemna namera, dne 22. 7. 2020 pa prevzemna ponudba, ki jo je toženka dovolila z odločbo z dne 21. 7. 2020. 3. Meni, da je odločba, ki jo izda v nadzornem postopku na podlagi 1. točke tretjega odstavka 64. člena ZPre-1, nujno vezana na dejansko in pravno stanje ob njeni izdaji. Namen tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 je izključno v vzpostavitvi zakonitega stanja na trgu, ne pa v morebitnem ugotavljanju kršitve obveznosti v preteklosti oziroma ugotavljanju pravne podlage za vložitev odškodninskega zahtevka (I U 60/2019). Zato tudi mirovanje glasovalnih pravic traja le do izpolnitve pogojev po 63. členu ZPre-1. Zaradi uspešno dane prevzemne ponudbe o zahtevku ne more več odločati, saj so že nastopila pravna dejstva, na podlagi katerih je nasprotnim udeležencem, ki delujejo usklajeno, sankcija iz 63. člena ZPre-1 po zakonu prenehala. Ker je bila prevzemna ponudba podana in uspešna, je tožnica dosegla to, kar je v svoji zahtevi uveljavljala. Če je zakonito stanje vzpostavljeno, pa toženka nima zakonske podlage, da bi v nadzornem postopku ugotavljala dejstva za nazaj. "Za nazaj" lahko ugotavlja kršitev zakona le v prekrškovnem postopku. Ker tožnica z zahtevo ne uveljavlja več nobene pravne koristi, je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zahtevek tožnice zavrgla.

4. Tožnica se z izpodbijanim sklepom ne strinja. V tožbi navaja, da ima toženka po drugem odstavku 70. člena ZPre-1 izrecna pooblastila, da preveri poslovanje oseb, za katere sumi, da so delovale usklajeno pred izdajo prevzemne ponudbe, v času trajanja postopka v zvezi s to ponudbo ali po izdaji odločbe o izidu te ponudbe. Tretji odstavek 64. člena ZPre-1 toženki tudi ne prepoveduje, da ne bi ugotovila mirovanja glasovalnih pravic za nazaj. Tožnica ima interes pridobiti tako odločbo, saj lahko na njeni podlagi izpodbija morebitne skupščinske sklepe, sprejete s pomočjo glasovalnih pravic, ki jih prevzemniki ne bi smeli uresničevati. Morebitni prekrškovni postopek je ne varuje, zato utemeljeno pričakuje, da bo regulator poskrbel za ustrezno sankcioniranje kršitev s pomočjo ugotovitvene upravne odločbe. Tudi drugi regulatorji z upravno odločbo ugotavljajo kršitve za nazaj, npr. Javna agencija RS za varstvo konkurence (v nadaljevanju AVK), ki v odločbi ugotavlja kršitve prvega odstavka 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1) na način, da navede obdobje, v katerem je kršitev trajala in to tudi, če je kršitev ob izdaji odločbe že prenehala. Ker so prizadete osebe na enem od področij nadzora trga (regulacija po ZPre-1) obravnavane slabše kot prizadete osebe na drugem področju (regulacija po ZPOmK-1), čeprav za tako razlikovanje ni razumnega in legitimnega razloga, uveljavlja kršitev 14. in 22. v zvezi s 33. členom Ustave.

5. Uveljavlja še, da je zahtevek vložila v trenutku, ko prevzemna ponudba še ni bila dana. Plačala je upravno takso in ima tudi zato pravni interes, da toženka zahtevo obravnava, saj Tarifa o taksah in nadomestilih Agencije za trg vrednostnih papirjev v tarifni št. 38 določa, da v primeru, če zahtevi ugodi, vlagatelju na njegovo pisno zahtevo vrne plačano takso. Zato ne drži, da tožnica ne uveljavlja nobene pravice ali pravne koristi. Trdi, da je toženka zagrešila procesno kršitev, ker ni odločala v senatu, kot bi morala v skladu s 522. členom Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1). Zakon sicer določa izjeme, ko lahko toženka odloča po predsedniku senata, vendar pa za sporno odločitev izjema ni predvidena. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da ima po 70. členu ZPre-1 res pooblastila, da preveri delovanje oseb, za katere sumi, da so delovale usklajeno in eventualno glede tega vodi prekrškovni postopek, nobena določba ZPre-1 pa ji ne daje pooblastila, da v nadzornem postopku ugotavlja usklajeno delovanje in mirovanje glasovalnih pravic v ciljni družbi za nazaj. Nosilni razlog za zavrženje tožničinega zahtevka je dejstvo, da je bila 22. 7. 2020 podana prevzemna ponudba za delnice ciljne družbe, ki je bila tudi uspešno zaključena. Če je tožnica ob vložitvi zahteve še imela pravni interes, ker tedaj prevzemna ponudba ni bila objavljena, ga ob izdaji sklepa ni več imela, saj je bilo vzpostavljeno zakonito stanje. Cilj ugotavljanja usklajenega delovanja je, da se nezakonitega prevzemnika "prisili" v vzpostavitev zakonitega stanja. Če kdorkoli meni, da je bil na poti do vzpostavitve zakonitega stanja oškodovan, pa to ni predmet postopka pri toženki, ampak sodnega civilnega postopka.

7. Meni, da ni mogoče pavšalno primerjati odločitev, ki jih sprejema AVK na podlagi ZPOmK-1 z njenimi odločitvami na podlagi ZPre-1. Tudi plačilo upravne takse ne more utemeljiti pravnega interesa. Zavrača tudi očitano procesno kršitev, saj 1. točka drugega odstavka 466. člena ZTFI-1 določa, da predsednik senata odloča o vseh posamičnih zadevah, o katerih se odloča z odredbo ali s sklepom, 474. člen ZTFI-1 pa določa, da toženka o vseh vprašanjih, ki se tičejo postopka ali se pojavijo v zvezi z njim, odloča s sklepom. Senatno odločanje je predvideno za vsebinske odločitve. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8. Stranka z interesom A. v odgovoru na tožbo navaja, da že iz jezikovne razlage tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 izhaja, da je toženka to določbo pravilno uporabila. Jasno je, da je namen ugotovitve nastopa sankcije mirovanja glasovalnih pravic in izrek prepovedi ciljni družbi uresničitve teh pravic do nastopa pravnih dejstev, ko sankcija preneha, izključno v vzpostavitvi zakonitega stanja na trgu, ne pa v morebitnem ugotavljanju kršitve obveznosti v preteklosti oziroma ugotavljanju pravne podlage za vložitev odškodninskega zahtevka. Določba 70. člen ZPre-1 opredeljuje posamezne pristojnosti toženke kot nadzornega organa, ji pa ne daje podlage, da v izreku odločbe ugotavlja dejansko stanje za nazaj. Primerjava odločanja z AVK je neustrezna. Poleg tega so tožbene navedbe pavšalne. Ker toženka ni meritorno odločala o zahtevku tožeče stranke po tretjem odstavku 64. člena ZPre-1, saj je bilo treba zahtevek tožnice zavreči, tega pa oddelek 15.6. ZTFI-1 ne ureja drugače, je merodajna prva alineja drugega odstavka 466. člena ZTFI-1. Predlaga zavrnitev tožbe in uveljavlja povračilo stroškov postopka.

9. Stranki z interesom C. in B. v odgovoru na tožbo navajata, da je toženka začela postopek na predlog tožnice, določba 70. člena ZPre-1 pa ureja postopek po uradni dolžnosti. Zato je sklicevanje na to določbo irelevantno. Tako jezikovna kot namenska razlaga tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 pripeljeta do enakega zaključka, kot ga je napravila toženka, tj., da je namen te določbe vzpostaviti zakonito stanje na trgu in zato mirovanje traja le do izpolnitve pogojev po 63. členu ZPre-1 ter ugotavljanje stanja za nazaj ni več možno. Ne strinja se s tožnico, da ima pravni interes za odločbo, ker bi na njeni podlagi lahko izpodbijala morebitne skupščinske sklepe, sprejete s pomočjo glasovalnih pravic, ki jih prevzemniki ne bi smeli izvrševati. Tak pravni interes lahko tožnica uveljavlja v za to namenjenem postopku izpodbijanja skupščinskih sklepov pred sodiščem splošne pristojnosti. Tudi argument, da naj bi drugi regulatorji izdajali odločbe za nazaj v predmetni zadevi ne more biti uspešen. Argumenti tožnice so namreč skopi, saj se sklicuje zgolj na eno odločbo AVK, ki še ni niti pravnomočna, prav tako pa ni mogoče ugotoviti ali je dejanska podlaga sploh primerljiva s predmetno. Predlagata, da sodišče tožbo zavrne in uveljavjata povračilo stroškov postopka.

10. Tožba je utemeljena.

11. Po 512. členu ZTFI-1 toženka v postopku predhodnega preizkusa zahteve preizkusi, ali so izpolnjene procesne predpostavke, med katerimi je po 5. točki tudi ta, da so izpolnjene procesne predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za odločanje o vsaki vlogi. V tem delu se torej uporabljajo določbe 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Toženka se opira na 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP, po katerem organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

12. Po stališču teorije je treba zavrženje vloge dopustiti (tudi) v primerih, če vlagatelj v svoji zahtevi uveljavlja priznanje določene pravice (ali pravnega interesa), ki mu po materialnih predpisih očitno ne pripada. Ta očitnost pa pomeni, da je to dejstvo razvidno že na prvi pogled iz same zahteve. V nasprotnem primeru, ko je treba za presojo utemeljenosti zahteve opraviti bolj poglobljeno presojo (izvesti dodatne dokaze itd.), se taka vsebinska presoja ne more končati z zavrženjem vloge, temveč le z upravno odločbo.1

13. Tožnica je v upravnem postopku zahtevala, naj toženka izda odločbo po tretjem odstavku 64. člena ZPre-1. Vprašanje, ali tožnica na podlagi te določbe ZPre-1 utemeljeno zahteva izdajo odločbe, s katero bi toženka ugotovila obstoj in trajanje kršitve, pa se po presoji sodišča ne nanaša na obstoj procesnih predpostavk, ampak na samo utemeljenost strankine zahteve, torej na vsebino zadeve. Tega, ali gre za kršitev ZPre -1, ali gre za poseg v pravice tožnice kot delničarke ciljne družbe in tega, ali je bila kršitev odpravljena, namreč ni mogoče ugotoviti že na prvi pogled, brez izvajanja dokazov oziroma zgolj iz same vloge stranke.

14. Tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka, čeprav je zahtevo formalno zavrgla, dejansko opravila poglobljeno presojo, ali je tožnica v položaju, ko bi bila po ZPre-1 upravičena zahtevati izdajo odločbe, če bi kršitev (še) trajala. Ugotavljala je dejansko stanje, v ta namen pa je izvajala in presojala dokaze (legitimacija tožnice kot delničarke, obstoj delničarskega sporazuma, objava prevzemne namere in ponudbe, obstoj dovoljenja za prevzem). Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovila, da je tožnica delničarka družbe D., d.d., da je bila 24. 6. 2020 v časopisu ... objavljena prevzemna namera in dne 22. 7. 2020 prevzemna ponudba, ki jo je toženka dovolila z odločbo z dne 21. 7. 2020 in zato kršitve ni (več). Zakon je razlagala tako, da ne dopušča ugotavljanja kršitve, če je bila ta pred izdajo odločbe odpravljena. Zato je štela, da ni podlage, da bi odločila po tretjem odstavku 64. člena ZPre-1 (o tem, da je do kršitve prišlo in koliko časa je trajala). Zadevo je torej dejansko presojala po vsebini.

15. Tega, da je toženka presojala vsebino, ne spremeni niti okoliščina, da je uporabila podatke, s katerimi razpolaga kot nadzornik, oziroma ki so bili javno objavljeni. Še vedno gre za izvajanje dokazov, ne glede na to, ali jih je toženka pridobila in izvajala po uradni dolžnosti in z vpogledom v svoje evidence, ali pa jih je v spis vložila stranka. Sodišče se tudi ne strinja s stranko z interesom, da ne gre za vsebinsko presojo, ker je toženka nanizala le za povzetek dejstev, saj povzetek dejstev temelji na izvedenih dokazih. Sodišče nadalje sodi, da v tem sporu tudi ni pomembno, da toženka, kot je pojasnila na naroku, tudi če bi odločala po vsebini "zahtevi ne bi mogla ugoditi". Zavrženje in zavrnitev nista isti odločitvi, saj je prva odločitev procesna, druga pa meritorna, pri čemer je v obravnavanem primeru razlikovanje pomembno tudi zaradi sestave senata. Kajti, kadar ni podlage za zavrženje, ampak je treba odločati o utemeljenosti zahteve, mora namreč toženka odločati po določbi 522. člena ZTFI-1, po kateri v postopku po tretjem odstavku 64. člena ZPre-1 odloča senat, ki ga sestavljajo vsi člani sveta (tretji odstavek 522. člena ZTFI-1). Zakon pri tem ne določa, da toženka odloča v taki sestavi senata zgolj, kadar bi bilo treba zahtevi ugoditi, ne pa tudi, če bi jo bilo treba zavrniti.

16. Ne drži niti stališče toženke, da je bil organ odločanja pravilno sestavljen, ker se sestava določa glede na izrek odločbe oziroma sklepa. Po 1. točki drugega odstavka 465. člena ZTFI-1 namreč predsednik senata odloča o vseh posamičnih zadevah, o katerih se odloča z odredbo ali sklepom. Za presojo, ali odloča kolegijski organ ali (le) njegov član, torej ni odločilno to, s katerim aktom je bilo odločeno, ampak s katerim aktom bi bilo ob pravilni uporabi zakona oziroma pravilni opredelitvi zadeve treba odločiti. Kot je sodišče že pojasnilo, pa sodi, da bi morala toženka glede na postopek, ki ga je treba izvesti, da se ugotovi, ali je zahtevek utemeljen ali neutemeljen (ker tožnica po presoji toženke zahteva nekaj, česar nima pravice zahtevati), odločiti z odločbo (prvi odstavek 213. člena ZUP in prvi odstavek 473. člena ZTFI-1).

17. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek.

18. Čeprav iz obrazložitve izhajajo razlogi, zaradi katerih toženka šteje, da je zahteva neutemeljena, sodišče še poudarja, da presoje pravilnosti te odločitve v tem upravnem sporu ni smelo opraviti, ker je vezano na izrek izpodbijane odločbe, torej na odločitev, da se vloga zavrže. Toženka bo morala v ponovljenem postopku odločati o utemeljenosti zahteve tožnice v senatu in o zahtevi odločiti z odločbo, v primeru nove tožbe zoper to odločitev pa bo sodišče presojalo, ali je po vsebini zakonita. Glede na drugačno sestavo organa odločanja, bi torej ugotavljanje sodišča, ali je bil zahtevek "utemeljeno zavrnjen" že v tem postopku neutemeljeno prejudiciralo odločitev.

19. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1, saj je sklep o zavrženju zahteve procesni sklep, s katerim se je postopek končal (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnice, ki je upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožnici priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22 % DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnico pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

21. Ker so stranke z interesom sodelovale na strani toženke, ki v postopku ni uspela, je sodišče upoštevaje določbo prvega odstavka 154.člena Zakona o pravdem postopku v zvezi z drugim odstavkom 22. člena ZUS-1 njihov zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.

1 E..Kerševan v: P. Kovač, E. Kerševan (ur.), Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Uradni list RS in Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, 2. knjiga, Ljubljana 2020, stran 28. E. Kerševan, V. Androjina, Upravno procesno ravo, Upravni postopek in upravni spor, LEXPERA, GV Založba, Ljubljana 2018, stran 228.