Jedro

Razrešitev tožnika, ki temelji na petem odstavku 83. člena ZJU (razrešitev v enem letu od nastopa funkcije funkcionarja oziroma organa, pristojnega za imenovanje, ne glede na razloge), je bila sicer v skladu z zakonom, vendar v neskladju z URS, saj je Ustavno sodišče RS v postopku ocene ustavnosti in ocene zakonitosti glede petega odstavka 83. člena ZJU z odločbo U-I-343/04 z dne 9. 2. 2006 ugotovilo, da je navedena določba, kolikor se nanaša na tajnike občin (direktorje), ki so bili imenovani na ta položaj do uveljavitve ZJU (kot tožnik), v neskladju z Ustavo RS. Po presoji Ustavnega sodišča RS bi moral zakonodajalec zagotoviti „odmeno“, ki bi bila enakovredna temu, do česar bi bili upravičeni, če bi delo na tem položaju opravljali do izteka mandata, kar pomeni, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati plačo v višini, kot bi jo prejemal, če bi delal od prenehanja delovnega razmerja do dneva, ko se mu je iztekel štiriletni mandat.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe (prvi odstavek izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku od prenehanja delovnega razmerja do 28. 6. 2007 obračunati in izplačati zapadle mesečne plače v višini kot bi jih prejemal, če bi delal skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dospelosti posameznega mesečnega zneska plače, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, obračunano od količnika za določitev osnovne plače 5,30 (prvi odstavek izreka) ter mu plačati iz naslova odpravnine 337.362,75 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2005 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja tožnika s toženo stranko z dne 10. 6. 2005 in z dne 13. 7. 2005, na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama, na poziv nazaj na delo, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje, na obračun in izplačilo mesečnih plač po 28. 6. 2007 in zahtevek na plačilo razlike v plači med količnikom 5,30 in 6 od 1. 1. 2003 dalje ter podrejeni zahtevek po plačilu razlike v plači, obračunani po količniku 5,30 ter količnikom 6 od 1. 1. 2003 dalje. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka (2., 3., 4. in 5. odstavek izreka), uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti stroškovno ugodi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnik se z odločitvijo sodišča ne strinja, saj je mnenja, da je sodišče nepravilno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je namreč tožnika z odločbo z dne 10.6.2005 razrešila s položaja direktorja Občinske uprave, istočasno pa mu je odpovedala tudi delovno razmerje, ker naj pri toženi stranki ne bi bilo nobenega drugega ustreznega delovnega mesta nazivu, v katerega je bil preveden. V zvezi s tem je tožnik že v postopku na prvi stopnji poudaril, da je v skladu z aktom o sistemizaciji že leta 2002 pridobil ustrezno izobrazbo, določeno za imenovanje direktorja občinske uprave in da je toženo stranko večkrat ustno opozoril, da ima pravico do višjega količnika in sicer količnika 6,00. Do tega količnika je bil upravičen tako po določilih Zakona o javnih uslužbencih, kot tudi prej veljavnega Zakona o delavcih v državnih organih. Navedeni zakoni pa ne določajo, da je potrebno pisno povišanje količnika v zvezi s pridobitvijo strokovne izobrazbe. Zaradi tega je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni uveljavljal povišanja količnika, neutemeljena. Tudi ni pravilna ugotovitev sodišča v zvezi s položajem direktorja Občinske uprave. Na dan uveljavitve Zakona o javnih uslužbencih je bil na delovnem mestu direktorja občinske uprave in se je v skladu s 197. členom ZJU takrat tudi pričel njegov mandat za obdobje štirih let, kateri bi se iztekel 28.6.2007. Tožnik pa je v postopku ves čas poudarjal, da odločbe oziroma akta s strani tožene stranke v zvezi z imenovanjem na delovno mesto direktorja Občinske uprave pred letom 2005 nikoli ni prejel, zato je bil prepričan, da tudi kasnejše spremembe ZJU ne morejo vplivati na njegov položaj do izteka mandata. Po mnenju pritožbe je zato zelo pomembno dejstvo, da tožnik nikoli ni imel možnosti, da se o svojem mandatu izjasni. Navaja tudi, da se ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z rešitvijo predhodnega vprašanja njegove razrešitve. Poudarja, da je bil razrešen s položaja direktorja Občinske uprave na podlagi 5. odstavka 83. člena ZJU, pri čemer naj bi v skladu z odločbo Ustavnega sodišča z dne 9.2.2006 imel pravico do ustrezne „odmene“, v kolikor po razrešitvi ni bilo nobenega drugega ustreznega delovnega mesta. Sodišče je v tem delu njegovemu zahtevku ugodilo, vendar samo za količnik 5,30, čeprav je tožnik mnenja, da bi moralo sodišče pri obračunu plač upoštevati količnik 6,00. Po Ustavni odločbi bi mu morala biti namreč zagotovljena taka „odmena“, ki bi bila enakovredna temu, do česar bi bil upravičen, če bi delal na položaju direktorja Občinske uprave do izteka mandata. Ker tudi iz odločitve sodišča, določene v izreku, izhaja, da je tožniku priznana „odmena“ v višini plač, bi zato moralo sodišče sklep o prenehanju delovnega razmerja razveljaviti ter toženi stranki naložiti, da ugotovi, katera „odmena“ je za tožnika najbolj primerna, saj bi bilo potrebno upoštevati tudi dejstvo, da s pridobljeno izobrazbo tožnik samo zaradi napake tožene stranke ni prejel višjega količnika v višini 6,00, po katerem bi mu morala tožena stranka izplačevati tudi tako imenovano „odmeno“ do 28.6.2007. Končno poudarja, da je tožnik od 1995 do 1999 opravljal prav tako delo direktorja občinske uprave v občini S., ki se je na podlagi Zakona o lokalni samoupravi delila v nove občine, med katerim je bila tudi tožena stranka. Tožnik se je pri toženi stranki res zaposlil na podlagi vloge, vendar ni prišlo do javne objave, ampak samo do prijave na zavodu, zlasti iz razloga, ker je bila tožena stranka na novo ustanovljena. Zaradi tega je mnenja, da bi pri izračunu odpravnine moralo upoštevati tudi njegovo delo pri pravnem predniku tožene stranke.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe (1. odstavek izreka), uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je zmotno stališče sodišča, da bi morala tožena stranka v posledici razrešitve s položaja direktorja Občinske uprave tožniku priznati pravice, ki jih predvideva odločba Ustavnega sodišča U-I 343/04. Poudarja, da je bila razrešitev tožnika s položaja zakonita, saj je o tem vprašanju dne 29.11.2006 odločalo Vrhovno sodišče RS v sodbi pod opr. št. I Up 1559/2006, ki je spremenilo sodbo Upravnega sodišča v Novi Gorici tako, da je zahtevek tožnika na odpravo sklepa o razrešitvi s položaja zavrnilo in s tem samo pravnomočno rešilo prehodno vprašanje. Sodba, ki je predmet te pritožbe, pa se v razlogih sklicuje na Ustavno odločbo z dne 9.2.2006, s katero je ustavno sodišče ugotovilo, da je ZJU v 5. odstavku 83. člena v neskladju z ustavo, v kolikor se nanaša na tajnike občine, ki so na ta položaj imenovani pred začetkom veljavnosti ZJU. Ustavno sodišče RS je zakonodajalcu naložilo, da v roku šestih mesecev neskladje odpravi z napotilom, da 83. člen ZJU ustrezno spremeni, ali pa sprejme novo določbo, ki bo na celovit način uredila položaj glede teh posameznikov v primeru njihove morebitne razrešitve brez krivdnih razlogov. Vendar v trenutku, ko je postal sklep o razrešitvi tožnika dokončen, podlage za t.im. „odmeno“, kot jo je tožniku prisodilo sodišče v izpodbijani sodbi, ni bilo. Prav tako zakonodajalec Zakona o javnih uslužbencih doslej ni uskladil z odločbo ustavnega sodišča. Zato je zmoten zaključek sodišča, da je tožnik do takšne odmene upravičen. Ustavno sodišče je v ustavni odločbi zgolj ugotovilo, da je zakonska določba v neskladju z ustavo, ker ne predvideva odmene, s katero bi uravnovesila enakovreden ekonomski položaj tajnikov občin, ki so bili na položaj imenovani pred uveljavitvijo ZJU in na predčasno razrešitev brez krivdnih razlogov niso mogli računati. Vendar, vse dokler zakonodajalec v zakonu ne bo določil ustreznega nadomestila, obstoji v zakonu protiustavna pravna praznina. Zaradi pravnih praznin pa se protiustavni zakon še naprej uporablja, tudi če zakonodajalec v postavljenem roku zakona ne uskladi z ustavo. Sodišče v konkretnem primeru tako ne more določiti odmene tožniku, saj za takšno odločitev nima nikakršne pravne podlage in je iz tega razloga odločitev sodišča v tej smeri materialnopravno zmotna. Tožena stranka navaja, da glede višine „odmene“ sodba nima razlogov, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogov za to, da sodišče „odmeno“ enači s plačo tožnika, sodba nima, zato jo v tem delu ni mogoče preizkusiti. Meni, da je zmotna presoja sodišča, da dela tožnika v obdobju, na katerega se nanaša prisojeni znesek mesečnih plač, ni potrebno odšteti od „odmene“. Meni, da je potrebno pri plačilu „odmene“ upoštevati tudi njegove morebitne prejemke v tem času in jih od „odmene“ odšteti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o pritožbah tožnika in tožene stranke enkrat že odločalo in s sodbo opr. št. Pdp 372/2007 z dne 25. 9. 2008 pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, pritožbo tožnika pa je zavrnilo in potrdilo izpodbijani del (drugi, tretji, četrti, peti odstavek izreka) sodbe sodišča prve stopnje. Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške pritožbenega postopka v višini 206,55 EUR, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. dne po preteku tega roka dalje do plačila. Odločilo je tudi, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Zoper navedeno odločitev je vložil revizijo tožnik. Vrhovno sodišče RS je sodbo s sklepom opr. št. VIII Ips 2/2009 z dne 25. 1. 2011 reviziji delno ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje glede odločitve o pritožbi tožene stranke (prvi odstavek izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ostalem je revizijo zavrnilo. V obrazložitvi citiranega sklepa je navedlo, da je pravilna odločitev o zavrnitvi zahtevka tožnika na razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja, na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama, na poziv nazaj na delo, na priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od prenehanja dalje ter na obračun in izplačilo mesečnih plač po 28. 6. 2007 (tretji odstavek izreka sodbe sodišča prve stopnje), zmotno pa je stališče sodišča druge stopnje, da sodišče v tej zadevi ne bi smelo upoštevati odločbe Ustavnega sodišča RS OU-I-343/04 z dne 9. 2. 2006. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani nepravnomočni del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določb postopka kot mu nalaga drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji).

Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnika na plačilo mesečnih plač od prenehanja delovnega razmerja do 28. 6. 2007. Ugotovilo je, da je bila razrešitev tožnika, ki temelji na petem odstavku 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in naslednji), sicer v skladu z zakonom, vendar v neskladju z Ustavo RS, saj je Ustavno sodišče RS v postopku ocene ustavnosti in ocene zakonitosti glede petega odstavka 83. člena ZJU z odločbo U-I-343/04 z dne 9. 2. 2006 ugotovilo, da je navedena določba, kolikor se nanaša na tajnike občin (direktorje), ki so bili imenovani na ta položaj do uveljavitve ZJU, torej tako kot tožnik, v neskladju z Ustavo RS. Po presoji Ustavnega sodišča RS bi moral zakonodajalec zagotoviti „odmeno“, ki bi bila enakovredna temu, do česar bi bili upravičeni, če bi delo na tem položaju opravljali do izteka mandata. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku delno ugodilo in zaključilo, da je tožena stranka tožniku dolžna obračunati in izplačati plačo v višini, kot bi jo prejemal, če bi delal od prenehanja delovnega razmerja do 28. 6. 2007, ko se mu je iztekel štiriletni mandat. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik do „odmene“ upravičen, ter da se zaradi pravnih praznin (ker zakonodajalec ni še določil v zakonu ustreznega nadomestila) protiustavni zakon še naprej uporablja. Ustavno sodišče RS je za odločbo U-I-343/04 z dne 9. 2. 2006 odločilo le z ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku šestih mesecev od objave te odločbe v Uradnem listu RS, zakonodajalec pa te dolžnosti ni izpolnil v roku. Sodišče prve stopnje je odločalo po izteku roka šestih mesecev za odpravo ugotovljene neskladnosti z Ustavo RS, zato je nastopila neustavna zakonska praznina. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju razlogov, ki izhajajo iz odločbe Ustavnega sodišča RS, pravilno ugotovilo, da ima tožnik pravico do „odmene“ zaradi razrešitve v višini plače, ki bi jo prejemal do poteka mandata. Vrhovno sodišče je v sklepu in sodbi opr. št. VIII Ips 2/2009 zavzelo jasno stališče, da mora biti „odmena“ enakovredna temu, do česar bi bil tožnik upravičen, če bi delo na svojem položaju opravljal do izteka mandata oziroma takšna, da se njegov ekonomski položaj, kot bi ga imel do izteka mandata, ne spremeni.

Pritožba pa utemeljeno opozarja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov glede višine „odmene“. Sodišče prve stopnje ni sprejelo predlaganih dokaznih predlogov tožene stranke, s katerimi je le ta dokazovala, da je tožnik v spornem obdobju opravljal delo za plačilo. Zato je odločitev sodišča prve stopnje glede višine „odmene“ preuranjena.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe (prvi odstavek izreka) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje dopolni dokazni postopek in obravnava sporna vprašanja, na katera opozarja pritožbeno sodišče v tem sklepu in nato o zadevi ponovno odloči. Ugotoviti bo moralo, ali je tožnik upravičen do „odmene“ v višini, če bi delo opravljal do izteka mandata. Če pa je v tem obdobju delal in za svoje delo prejel plačilo, bo sodišče prve stopnje te prejemke moralo upoštevati pri odločanju o višini „odmene“, ki bremeni toženo stranko.

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje delno razveljavljena, je pritožbeno sodišče odločitev o pritožbenih stroških na podlagi četrtega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločitev.