31. 5. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 24. maja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 20/2002 z dne 4. 9. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 768/2001 z dne 21. 9. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 986/99 z dne 9. 3. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po tretjem odstavku v zvezi s prvim in drugim odstavkom 213. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Izrečena mu je bila kazen desetih let zapora. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko sodbo. S sodbo Vrhovnega sodišča je bila zahteva njegove zagovornice za varstvo zakonitosti zavrnjena kot neutemeljena.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravice do poštenega postopka, pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do sodnega varstva. Navaja, da je pri sodnikih, ki so odločali o njegovi obtožbi in ki so na prvi stopnji sodelovali pri izrekanju sodbe, podana psihološka okuženost. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02 in OdlUS XI, 45). Pritožnik nadalje zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo več kot trideset dokaznih predlogov obrambe ter uporabilo nedovoljene dokaze.

B.

3.Pritožnik zatrjuje, da kazenski postopek zoper njega ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126). Pošteno sojenje zagotavljajo določbe Ustave, zlasti 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, je odvisna od presoje postopka kot celote.

4.Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

5.Pritožnik s pavšalnim zatrjevanjem, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo več kot trideset dokaznih predlogov, kršitve pravice ni utemeljil. Iz prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče ugodilo večim dokaznim predlogom obrambe ter zavrnilo nekaj dokaznih predlogov, kar je sodišče posebej utemeljilo. Glede pritožnikovega nestrinjanja z odločitvijo in s stališčem v izpodbijanih odločbah je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče pretehtali pritožnikov zagovor v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložili presojo izvedenih dokazov. Kolikor se pritožnikov očitek nanaša na vprašanje ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, mu je treba pojasniti, da sodi to vprašanje v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Glede na navedeno očitno ne gre za kršitev pravic iz tretje alineje 29. člena Ustave oziroma 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave.

6.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave tudi z očitkom glede t. i. psihološke okuženosti sodnikov. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe tudi ta, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva, kar ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, temveč da mora pravna sredstva izčrpati tudi po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi (tako npr. v odločbi št. Up-41/96 z dne 25. 4. 1996, OdlUS V, 69). Iz zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da pritožnik te kršitve ni uveljavljal. To pomeni, da za obravnavanje tega očitka v postopku z ustavno pritožbo ni podana procesna predpostavka vsebinskega izčrpanja pravnih sredstev. Zato v tem delu zatrjevane kršitve človekovih pravic Ustavno sodišče ni preizkušalo.

7.Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot to zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer