Jedro

Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Ročno odvijanje matic s kolesa motornega vozila - četudi tovornega - z za ta namen predvidenim ključem za odvijanje ni dejavnost, pri kateri bi bilo tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri bi bile presežene tiste nevarnosti, s katerimi se odrasel človek sicer dnevno srečuje pri opravilih z orodjem, katerega delovanje in učinke delovanja uravnava z lastno silo.

V danem primeru je treba za pravilno materialnopravno presojo vprašanja krivdne odgovornosti tožnikovega delodajalca za tožniku pri delu nastalo škodo upoštevati z vidika vseh elementov civilnega delikta še dvoje in sicer: 1. pogoj za opredelitev neke opustitve kot nedopustne je nujno kršitev konkretiziranega dolžnostnega ravnanja in 2. za obstoj krivdne odgovornosti delodajalca, ki se sicer resda domneva (prvi odstavek 154. člena ZOR), mora oškodovani delavec navesti, sodišče pa ugotoviti dejstva, iz katerih izhaja, da mu je škodo povzročil delodajalec.

Izrek

Revizija zoper vmesno sodbo sodišča druge stopnje v delu odločitve o podlagi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo - to je za znesek 106.942,00 SIT s pripadki - se zavrže. V ostalem se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu odločitve o podlagi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo in v delu odločitve o stroških pritožbenega postopka tako spremeni, da se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v delu odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka nad zneskom 106.942,00 SIT s pripadki potrdi.

Tožnik Z. L. je dolžan plačati toženi strani - zavarovalnici, 34.200,00 SIT njenih stroškov revizijskega postopka v 15 dneh pod grožnjo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik terjal od tožene stranke plačilo 1.296.942,00 SIT s pripadki kot skupno odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, nastalo mu v delovni nesreči 3.11.1998 kot delavcu zavarovanca tožene stranke (vozniku tovornjaka) ob priliki ročne zamenjave kolesa tovornjaka na delovišču, ko mu je pri tem opravilu spodletel oziroma se snel ključ za odvijanje matic in tožnika zadel v glavo. Tako je sodišče prve stopnje odločilo z obrazložitvijo, da ročnega odvijanja matic s kolesa tovornjaka z originalnim ključem za odvijanje ni mogoče šteti za nevarno dejavnost v pomenu določbe 173. člena tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ki bi po določbi prvega odstavka 174. člena istega zakona mogla privesti do t.i. objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo, za slednjo pa da tožnikovemu delodajalcu tudi ni mogoče naprtiti krivdne odgovornosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in z vmesno sodbo odločilo, da je podana odgovornost tožene stranke za tožniku nastalo škodo v nezgodi 3.11.1998, pri čemer je sicer pritrdilo stališču sodišča prve stopnje o neobstoju odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke po načelu vzročnosti oziroma po pravilih o t.i. objektivni odgovornosti, vendar je štelo, da je zavarovanec tožene stranke krivdno odgovoren za tožniku v delovni nesreči nastalo škodo.

Zoper vmesno sodbo sodišče druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri uveljavlja kot revizijski razlog zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se je tožnik ves čas postopka na prvi stopnji in tudi še v pritožbi skliceval le na objektivno odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastalo mu škodo, saj je zatrjeval, da je ročna zamenjava koles tovornjaka nevarno opravilo. Tožena stranka meni, da je sodišče druge stopnje glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje nepravilno oziroma preveč "radodarno" uporabilo pravni standard krivdne odgovornosti in s tem zmotno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju revizijskih navedb tožena stranka graja stališče sodišča druge stopnje, po katerem tožnikov delodajalec ni organiziral dela tako, da bi bilo dovolj varno in kar naj bi bil vzrok za nastanek škode. V obravnavanem primeru se je tožnik poškodoval pri zamenjavi kolesa motornega vozila; ni pomembno, da je šlo za tovorno vozilo, saj je postopek zamenjave kolesa pri vseh vrstah motornih vozil enak in znan slehernemu, ki se kot voznik motornega vozila pojavlja v prometu. Temu postopku so z uporabo za vse voznike enako predpisane opreme, v katero spadata orodje in rezervno kolo, kos tudi starejše, šibkejše ali invalidne osebe.

Tožnik pa je poklicni voznik, ki je imel na razpolago potrebno orodje in predpisana zaščitna sredstva, pri čemer ga je delodajalec periodično izobraževal in seznanjal z ukrepi za varnost pri delu, vključno s preverjanjem njegovega znanja. Končno bi se lahko tožniku primerila enaka nesreča tudi doma ob menjavi kolesa na svojem vozilu in se tožena stranka sprašuje, kdo bi bil tožniku odgovoren za škodo v takem primeru. Zgolj dejstvo, da se je neljubi dogodek pripetil tožniku med delovnim časom, ne zadošča za sklep o odškodninski odgovornosti delodajalca, medtem ko drugih razlogov za takšno sklepanje ni najti - zlasti ne v smeri odgovora na vprašanje, kaj naj bi delodajalec opustil s stališča varnosti pri delu. Po prepričanju tožene stranke ni mogoče naprtiti krivde njenemu zavarovancu za tožniku nastalo škodo in zato predlaga spremembo izpodbijane vmesne sodbe sodišča druge stopnje v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper odločitev o podlagi tožbenega zahtevka glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa je utemeljena.

O sklepu pod I. točko izreka: Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnini za njiju uveljavljata z eno tožbo. Zato se v skladu z določbo drugega odstavka 41. člena ZPP vrednost spora določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Vrednost tožnikovega zahtevka za povrnitev njegove premoženjske škode znaša 106.942,00 SIT in torej ne presega mejnega zneska za dovoljenost revizije. V premoženjskih sporih je namreč po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000,00 SIT.

Revizijsko sodišče je vprašanje dovoljenosti tega dela revizije presojalo po določbah novega ZPP, saj je sodišče prve stopnje izdalo sodbo po njegovi uveljavitvi 14.7.1999 (prehodna določba prvega odstavka 498. člena tega zakona). V tem obsegu je torej revizija tožene stranke vložena zoper sodbo, zoper katero je po zakonu ni mogoče vložiti (nedovoljena revizija po določbi drugega odstavka 374. člena ZPP) in jo je zato bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP s sklepom zavreči. O sodbi pod II. točko izreka: Če tožena stranka z revizijskimi navedbami, da tožnik med postopkom na prvi stopnji in v pritožbi ni zatrjeval in dokazoval obstoja krivdne odgovornosti ter (smiselno) da sodišče druge stopnje glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ni imelo opore za presojo njenega obstoja, vsebinsko morda meri na revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP (izrecno ga namreč ne uveljavlja), ji je treba odgovoriti, da ta revizijski razlog ni podan. Tožnik je uveljavljal tudi krivdno odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastalo mu škodo že v pripravljalni vlogi z dne 2.2.2000 (glej njegove navedbe "Ad 3." na list. št. 11) še pred prvim narokom za glavno obravnavo, vprašanje njenega obstoja pa je predmet presoje že v sodbi sodišča prve stopnje.

Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišč obeh stopenj, da odgovarja delodajalec (zavarovanec tožene stranke) za škodo delavca pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti (73. člen v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja). Odškodninsko odgovornost je urejal tedaj veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR), in sicer kot krivdno ali objektivno. Skladnemu stališču sodišč obeh stopenj o neobstoju slednje v obravnavanem primeru se pridružuje tudi revizijsko sodišče in ga ocenjuje kot materialnopravno pravilno.

Ročno odvijanje matic s kolesa motornega vozila - četudi tovornega - z za ta namen predvidenim ključem za odvijanje namreč ni dejavnost, pri kateri bi bilo tveganje za nastanek škode večje od običajnega in pri kateri bi bile presežene tiste nevarnosti, s katerimi se odrasel človek sicer dnevno srečuje pri opravilih z orodjem, katerega delovanje in učinke delovanja uravnava z lastno silo.

Materialnopravno zmotna pa je presoja sodišča druge stopnje o obstoju krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo. Nosilni razlogi za takšno presojo sodišča druge stopnje so, da "gre za nedopustno ravnanje zavarovanca, ki je dopustil delo tako, da ni pred tem izdal ustreznih navodil glede konkretnega dela in poskrbel za ustrezen nadzor, da bi delo lahko potekalo varno, torej poskrbel za način dela in delovna sredstva, s katerimi bi nesrečo preprečil, škoda pa je prav posledica tega ravnanja", pri čemer se je sodišče druge stopnje sklicevalo še na določbe 4., 20. in 44. člena tedaj veljavnega Zakona o varstvu pri delu. Vendar sklop tako naštetih opustitev sam zase ne omogoča sklepa o nastanku odškodninske obveznosti tožene stranke, ki jo je treba presojati v odvisnosti od obstoja vseh elementov t.i. civilnega delikta in ki morajo biti kumulativno podani; v oporo materialnopravnemu sklepu sodišča druge stopnje pa tudi ne more biti sklicevanje na povsem splošne določbe 4., 20. in 44. člena ob nastanku škode veljavnega Zakona o varstvu pri delu, če ni možna subsumpcija konkretno ugotovljenega ravnanja pod abstraktno pravno normo. Zato je treba v danem primeru za pravilno materialnopravno presojo vprašanja krivdne odgovornosti tožnikovega delodajalca za tožniku pri delu nastalo škodo (zavarovano pri toženi stranki) upoštevati z vidika vseh elementov civilnega delikta še dvoje in sicer: 1. pogoj za opredelitev neke opustitve kot nedopustne je nujno kršitev konkretiziranega dolžnostnega ravnanja in 2. za obstoj krivdne odgovornosti delodajalca, ki se sicer resda domneva (prvi odstavek 154. člena ZOR), mora oškodovani delavec navesti, sodišče pa ugotoviti dejstva, iz katerih izhaja, da mu je škodo povzročil delodajalec.

Po razlogih sodbe sodišča druge stopnje relevanten sklop opustitev, očitanih zavarovancu tožene stranke, je mogoče razčleniti v naslednje:

1. nedopustno ravnanje zavarovanca, ki je dopustil delo tako, da ni pred tem izdal ustreznih navodil glede konkretnega dela, 2. ni poskrbel za ustrezen nadzor, da bi delo lahko potekalo varno, 3. ni poskrbel za način dela in delovna sredstva, s katerimi bi nesrečo preprečil (delna izpeljava očitka iz 1. točke), škoda pa je prav posledica tega ravnanja.

Ad 1. Očitek sodišča druge stopnje zavarovancu tožene stranke, da ni izdal ustreznih navodil glede konkretnega dela, je sicer v opreki s predhodnim razlogovanjem iz iste sodbe, po katerem "v predmetnem primeru niti ni odločilno, ali je delodajalec sploh določil s posebnimi določbami, kako naj konkretno delo poteka - zamenjava kolesa na tovornjaku ob okvarjeni pnevmatiki", vendar se revizijsko sodišče spričo uveljavljanih revizijskih razlogov in obsega obveznega preizkusa izpodbijane sodbe v postopku z revizijo (371. člen ZPP) s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Pomembno je, da zamenjava kolesa tovornega vozila zaradi okvarjene pnevmatike ni delo, pri normalnem opravljanju katerega bi bila možnost poškodovanja pričakovana in ki bi terjalo konkretna varnostna navodila poklicnemu vozniku za zanj povsem običajno in pogosto opravilo - zlasti v gradbeništvu. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo kot pravilne tudi sodišče druge stopnje, nadalje izhaja, da so imeli vozniki tovornjakov zavarovanca tožene stranke za primere, kot je obravnavan (ko jim torej "ne bi uspelo odviti matic na kolesu tovornjaka"), navodilo delodajalca, naj o tem obvestijo prometnika oziroma strojnega referenta, ki bo poskrbel, da pride na teren servisna služba delodajalca, je očitek sodišča druge stopnje delodajalcu o opustitvi izdaje "ustreznih navodil glede konkretnega dela" pravno neupošteven za sklep o krivdni odgovornosti slednjega za tožniku nastalo škodo. Glede na obrazloženo namreč ni mogoče odgovoriti na vprašanje, kakšna bi še morala biti vsebina navodil glede konkretnega dela, da bi jih bilo mogoče šteti za ustrezna (s tem pa kot takšna, da bi njihova neizdaja pomenila krštitev dolžnostnega ravnanja s posledico protipravne opustitve in povzročitve škode tožniku). K razrešitvi tega vprašanja tudi nič ne prispeva v razlogih sodbe sodišča druge stopnje izražena zahteva po razmejitvi v (konkretnem oziroma ustreznem) navodilu med pogoji za voznikovo lastno ukrepanje in pogoji za pozivanje servisne službe, saj pogojev za tako razmejitev ni mogoče predpisati, temveč jo je zasledujoč želeni učinek mogoče prepustiti prav oceni za to usposobljenega poklicnega voznika glede na okoliščine vsakokratnega primera.

Ad 2. Materialnopravno zmotno je tudi sklepanje o obstoju krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke na podlagi očitane mu opustitve ustreznega nadzora, da bi delo lahko potekalo varno. Že pod prejšnjo točko je bilo razloženo, da zamenjava kolesa izkustveno po svoji naravi ni opravilo s kaj več kot minimalno izpostavljenostjo rizikom in možnostim poškodovanja; zato tudi ne terja še nekega posebnega nadzora, ki v razlogih sodbe sodišča druge stopnje niti ni opredeljen po vsebini, vrsti ali obliki in ki tudi sicer spričo mobilnosti v pogojih terenskega dela ni povsem predstavljiv po izvedbeni plati. Sploh pa je za odpravo težav z vozilom na terenu imel zavarovanec tožene stranke organizirano servisno službo, ki je bila za take primere na razpolago tudi voznikom tovornjakov na terenu.

Ad 3. V zvezi z razlogovanjem sodišča druge stopnje, da zavarovanec tožene stranke ni poskrbel za delovna sredstva, s katerimi bi nesrečo preprečil, pa velja pojasniti, da morebitna neustreznost ali okvarjenost delovnega orodja za odvijanje matic sploh ni bila zatrjevana v postopku na prvi in drugi stopnji, medtem ko uporaba nekih zaščitnih sredstev (na primer varnostne čelade, zaščitne maske in podobno) pri delu, kot je zamenjava kolesa na tovornem vozilu, ni ne s predpisom zapovedana niti običajna.

Po obrazloženem se tako izkaže, da je bil v okoliščinah, kakršne so bile ob nezgodi, vzrok za škodo nesrečno naključje, ki se je primerilo tožniku in za katero tožena stranka (njen zavarovanec) ne odgovarja.

Ker je sodišče druge stopnje sprejelo kot pravilne pravno odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, materialno pravo pa je iz že zgoraj navedenih razlogov zmotno uporabilo, je bilo treba reviziji v njenem dovoljenem delu ugoditi in skladno temu obsegu sodbo sodišča druge stopnje ustrezno spremeniti (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Pretežni uspeh tožene stranke na drugi stopnji spričo pretežne spremembe drugostopenjske sodbe je narekoval tudi spremembo odločitve o pritožbenih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnika, ki s pritožbo pretežno ni uspel (154. člen ZPP), je vsebovana v odločitvi o glavni stvari, med tem ko tožena stranka, ki na pritožbo tožnika ni odgovorila, pritožbenih stroškov ni priglasila in zato o njih ni bilo treba odločiti. Je pa tožena stranka upravičena do povrnitve njenih stroškov revizijskega postopka (zaznamovanih le v višini stroškov plačila sodne takse za revizijo), ki so ji bili odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah od zneska, s katerim je v postopku z izrednim pravnim sredstvom uspela in upoštevaje višino iz tega naslova terjanih stroškov postopka.