Jedro

Dejanskega stanja ni mogoče ugotoviti in iz sporne odločbe ni razvidno, ali je bila tožnikom kot komasacijskim udležencem izplačana odškodnina le za razliko med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč, ki ne presega okvir zakonsko dopustnega odstopanja, ali pa je z izplačilom odškodnine morda plačana tudi razlika, ki je morebiti nastala kot posledica nepravilnosti pri izdajanju odločb o novi razdelitvi zemljišč.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 977/99-11 z dne 29.6.2000 in se zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbi tožnikov proti odločbama tožene stranke, obe z dne 31.3.1999. Z njima je tožena stranka ugodila njihovi pritožbi proti odločbi Oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Upravne enote N.m. z dne 20.5.1996. Z prvo navedeno odločbo je tožena stranka spremenila 1. točko izreka prvostopne odločbe pod zaporedno številko 412 tako, da se v komasacijskem postopku tožnikom kot komasacijskim udeležencem za v komasacijski sklad vložena zemljišča parc. št. 375 in 623, vl. št. 180 k.o. M. vas iz komasacijskega sklada dodeli zemljišče parc. št. 1764 in 1919, vl. št. 180 k.o. M. vas, komasacijskim udeležencem pa naložila plačilo razlike med vloženo in dodeljeno vrednostjo v znesku 115.078,00 SIT, z drugo navedeno odločbo pa je spremenila 1. točko izreka prvostopne odločbe pod zaporedno številko 150 tako, da se komasacijskemu udeležencu A.H. za v komasacijski sklad vložena zemljišča parc. št. 477, 478 in 566, vl. št. 723 k.o. D. in parc. št. 25, 29, 45, 104, 113/1, 135, 275, 277, 298, 316, 339, 374, 396, 450/1, vl. št. 18 k.o. M. vas iz komasacijskega sklada dodeli zemljišče parc. št. 1310 in 1477, vl. št. 723 k.o. D. in parc. št. 1713/1, 1713/2, 1725, 1747, 1759, 1765, 1782, 1818 in 1900, vl. št. 18 k.o. M. vas, razlika med vloženo in dodeljeno vrednostjo v znesku 285.749 SIT pa se plača udeležencu. V preostalem delu je ostala prvostopna odločba nespremenjena.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da je bil v obravnavani zadevi postopek komasacije uveden in odločba o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada izdana pred uveljavitvijo Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96 v nadaljevanju ZKZ), to je pred 26.10.1996. Zato je tožena stranka svojo odločitev utemeljeno oprla na določbi 1. in 2. odstavka 115. člena ZKZ, postopek komasacije končala po določbah predpisa, ki je veljal ob njeni uvedbi, razliko med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč v višini 87.653 cenilnih enot pa tožnikom poravnala z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu.

Pravilna je tudi odločitev tožene stranke in razlogi, s katerimi jo utemeljuje. Zato se sodišče prve stopnje nanje v celoti sklicuje. Ob upoštevanju 2. odstavka 115. člena ZKZ, zahtevku tožnikov na vrnitev v komasacijski sklad vloženih zemljišč, ni mogoče ugoditi, saj se po tej določbi v postopku komasacije morebitne nepravilnosti in pomanjkljivosti poravnajo z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu. Nepravilnosti in pomanjkljivosti v vrednosti vloženih in dodeljenih zemljišč je ugotovila že tožena stranka, skladno s pridobljenima izvedeniškima mnenjima, pri čemer je v prvotno odločbo o novi razdelitvi zemljišč v korist tožnikov posegla s povečanjem površine iz komasacijskega sklada dodeljene parc. št. 1764 na način, s katerim ni posegla v odločbe o novi razdelitvi, izdane drugim komasacijskim udeležencem.

Zemljišča, ki se vključujejo v komasacijski sklad, se določijo z odločbo o uvedbi komasacije (83. člen prej veljavnega zakona o kmetijskih zemljiščih, Uradni list RS, št. 17/86 p.b. in Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91 v nadaljevanju ZKZ/86). Zato tožniki v postopku nove razdelitve zemljišč ne morejo uspešno uveljavljati ugovorov v zvezi z vključevanjem parc. št. 374 k.o. M.vas v komasacijski sklad.

Tožniki so predlagali izvedbo dokazov, s katerim so utemeljevali zahtevek za vrnitev v komasacijski sklad vloženih zemljišč, ki mu ni mogoče ugoditi. Zato je sodišče odločilo na nejavni seji.

Tožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge po 72. členu ZUS. V pritožbi navajajo, da v obravnavani zadevi komasacijski postopek do uveljavitve ZKZ ni bil tehnično končan, zato ni podlage za uporabo določbe 2. odstavka 115. člena ZKZ. Po navedeni zakonski določbi jim je tožena stranka ugotovljene nepravilnosti in razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč poravnala z denarno odškodnino.

Pri razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada niso bile upoštevane zakonske določbe, po katerih je komasacija namenjena izboljšanju pogojev obdelave kmetijskih zemljišč. Zato se za kmetijsko proizvodnjo manj primerna zemljišča ne dodelijo kmetom, temveč nekmetom (89. člen ZKZ/86). Prav tako ni bilo upoštevano načelo iz odločbe o uvedbi komasacije, po katerem naj bi imel pri razdelitvi zemljišč prednost tisti, ki je imel v posamezni tabli že prej v lasti oziroma v posesti večji del zemljišč.

Tožniki so v komasacijski sklad vložili zemljišča visoke kakovosti, v zameno pa iz komasacijskega sklada prejeli del zemljišč, ki so slabše kakovosti (parc. št. 1713/2, 1764, 1765) ali celo neuporabna zemljišča (1713/1). Parceli št. 1713/1 in 1713/2 uživajo, kot so jim bili mejniki pokazani v letu 1995. Mejnik, ki jim je bil na teh parcelah pokazan v letu 1998 zožuje njihovi parceli v korist nekmeta in onemogoča dostop na parcelo št. 1713/2. Tožnik A.H. je kmet, ki se ukvarja s kmetijsko proizvodnjo, zato za manjvredna zemljišča ne more sprejeti denarne odškodnine. Predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je bil postopek o komasaciji uveden in tožnikom kot komasacijskim udeležencem izdane odločbe o novi razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada pred uveljavitvijo ZKZ. Zato je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča svojo odločitev pravilno oprla na določbi 1. in 2. odstavka 115. člena navedenega zakona, ki urejata končanje postopkov o komasacijah, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo ZKZ. Na navedeni pravni podlagi je zato ob izdaji izpodbijane odločbe tožena stranka pravilno odločila, da se ugotovljena razlika med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč poravna z denarno odškodnino po tržni vrednosti zemljišč ob izplačilu.

Po izdaji sodbe prvostopnega sodišča je Ustavno sodišče RS z odločbo, št. U-I-26/97 z dne 13.7.2000 (Uradni list RS, št. 68/2000) razveljavilo 1. stavek 2. odstavka 115. člena ZKZ, v 2. stavku 2. odstavka istega člena pa besedi "nepravilnosti in".

Z razveljavitvijo 1. stavka v 2. odstavku 115. člena ZKZ je bila odpravljena izjema od splošnega pravila, postavljenega v 3. odstavku 71. člena ZKZ oziroma v 4. odstavku 96. člena ZKZ/86, po kateri so komasacijski udeleženci postali lastniki zemljišč že z vpisom novega stanja v zemljiško knjigo na podlagi izdanih odločb, to je odločb, ki niso bile pravnomočne. Nujna ni bila niti njihova dokončnost. Z razveljavitvijo dela določbe 2. stavka 2. odstavka 115. člena ZKZ je odpravljena ureditev, po kateri je bila določena denarna odškodnina v višini tržne vrednosti odvzetega zemljišča kot edina možna oblika nadomestila za odvzem lastninske pravice na nepremičnini tudi v tistem delu, kjer je prišlo do "nepravilnosti", posledica katerih je bila razlika med vrednostjo vloženega in novo dodeljenega zemljišča, ki presega okvir zakonsko dopustnega odstopanja. Enako kot veljavni ZKZ je tudi prejšnji predpis sicer dopuščal manjše razlike v vrednosti in površini, ki se izplačajo v denarju. Vendar v teh primerih ne gre za razlike, ki bi nastale kot posledica morebitnih nepravilnosti pri odločanju o komasacijah, temveč za razlike, ki lahko nastanejo zaradi omejenih dejanskih možnosti nove razdelitve zemljišč na komasacijskem območju.

Učinke odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen zakon, v skladu s 3. odstavkom 161. člena Ustave določa 44. člen Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94). Zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, se po navedeni določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno.

To v obravnavani zadevi pomeni, da odločitve ni mogoče opreti na razveljavljeni del določbe 2. odstavka 115. ZKZ. Zato je pri presoji zakonitosti in pravilnosti v upravnem sporu izpodbijanega upravnega akta potrebno ugotoviti, ali je bila tožnikom kot komasacijskim upravičencem denarna odškodnina izplačana le za razliko med vrednostjo vloženih in dobljenih zemljišč, ki ne presega okvir zakonsko dopustnega odstopanja, ali pa je z izplačilom odškodnine morda plačana tudi razlika, ki je eventuelno nastala kot posledica nepravilnosti pri izdajanju odločb o novi razdelitvi zemljišč. Vendar v upravnih spisih ni izvedeniških mnenj, na katerih temelji odločitev tožene stranke o izplačilu denarne odškodnine. Zato pritožbeno sodišče dejanskega stanja glede odločilnih dejstev ne more preizkusiti, saj je le-to, glede na navedeno, nepopolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je sodišče na podlagi 76. člena ZUS razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrnilo v novo sojenje.