Jedro

Upoštevaje ugovore toženk v smeri pomanjkanja trditev in njihove navedbe, da je bil nakup financiran iz dolžničinega posebnega premoženja, bi moral tožnik svoje trditve, ki sicer predstavljajo le prepis zakonske določbe, konkretizirati (vsaj) s trditvami, na kakšen način sta z dolžnico pridobivala sredstva z delom (trditve glede zaposlitve, opravljanja dejavnosti, ipd.) in v kakšni višini. Izvedba dokazov pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti.

Stališče, po katerem bi ena stranka (tožnik) imela možnost v postopku vložiti dve vlogi, nasprotna stranka pa le eno, nasprotuje načelu enakosti orožij v kontradiktornem pravdnem postopku in mu zato ni mogoče slediti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izvršba, dovoljena s sklepi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 8846/2008 zaradi izterjave 2.977,70 EUR, VL 97660/2011 zaradi izterjave 861,60 EUR, VL 140185/2013 zaradi izterjave 1.187,96 EUR, VL 187673/2010 zaradi izterjave 8.952,28 EUR in VL 78503/2009 zaradi izterjave 14.241,48 EUR, katere predmet so nepremičnine z ID znakom parcela 1, parcela 2 in parcela 3, nedopustna (I. točka izreka) ter tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke (v nadaljevanju toženke), in sicer prvi toženki 1.729,36 EUR, drugi in tretji toženki 2.219,74 EUR in četrti toženki 212,64 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, s stroškovno posledico. Sodišču očita protispisnost ugotovitve, da ni zatrjeval pridobitve nepremičnin z delom v času trajanja zunajzakonske zveze, saj je takšne trditve podal v prvi pripravljalni vlogi. Za te trditve je ponudil tudi dokaze. Tožnik in dolžnica S. D. (v nadaljevanju dolžnica) sta med zaslišanjem prepričljivo pojasnila, kako je prišlo do nakupa spornih nepremičnin in kako sta zbrala sredstva. Površen in pristranski je tudi zaključek sodišča, da ni izkazan obstoj tožnikove zunajzakonske skupnosti z dolžnico. Trditve v tej smeri niso bile pavšalne. Predložil je potrdila o skupnem prebivališču, navedel, da se jima je rodil otrok ter predlagal zaslišanje sebe, dolžnice in priče T. V., ki je sodišče neutemeljeno ni zaslišalo in mu s tem kršilo pravico do izjave. Ni res, da sta bila z dolžnico pri izpovedovanju, ki ga delno povzema v pritožbo, pavšalna in neprepričljiva. Presoja dokazov, ki jo je opravilo sodišče, ni skladna z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaključki sodišča glede obstoja zunajzakonske zveze pa so neobrazloženi in jih ni mogoče preizkusiti. Sodišče je storilo absolutni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je bil prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah izveden v sklopu prepovedanega komisornega dogovora in je kot tak ničen, da je bila prodajna pogodba navidezna, saj je prikrivala hipotekarno pogodbo in da sta z dolžnico s sredstvi, sposojenimi od I. D. zgolj poplačala kredit in ne kupila nepremičnine, kar ne more vplivati na obstoj režima skupnega premoženja na spornih nepremičninah. Navedbe glede ničnosti in dejstva, da je bil prepis nepremičnin izveden le v smislu zavarovanja posojila, bi lahko bistveno vplivale na izdano sodbo. Ker so bile nepremičnine prepisane le zaradi zavarovanja, sta z dolžnico s sredstvi, sposojenimi od I. D. zgolj poplačala kredit in ne kupila nepremičnine. Sodišče je z neupoštevanjem tožnikovih navedb kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o ključnih dejstvih, pa tudi 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbija tudi stroškovno odločitev.

3. Na pritožbo so pravočasno odgovorile prva ter druga in tretja toženka. Predlagajo zavrnitev pritožbe in potrditev odločitve sodišča prve stopnje, s stroškovnimi posledicami.

4. Pritožba ni utemeljena.

Glede očitanih kršitev postopka

5. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena značilnost te kršitve je, da odločitve ni mogoče preizkusiti. O tem pa v konkretnem primeru ni mogoče govoriti. Da to drži, kaže že pritožba, s katero pritožnik odločitev vsebinsko izpodbija, bo pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju na očitek dodatno odgovorilo, ko bo odgovarjalo na ostale pritožbene navedbe.

6. Storjena ni bila niti kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožnik utemeljuje s trditvijo o „protispisnosti“, s trditvijo, „da so razlogi v nasprotju z izvedenim dokaznim postopkom“ in z izostankom razlogov o odločilnih dejstvih. Za to kršitev gre namreč takrat, ko sodišče v sodbo napačno povzame vsebino listin (listinskih dokazil ali zapisnikov o izvedbi dokazov), ne pa takrat, ko morda napačno ali pomanjkljivo povzame trditve strank, ko narobe oceni izvedene dokaze ali za odločitev navede pomanjkljive razloge.

7. Ne držijo pritožbeni očitki, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih trditev v zvezi s pravnimi posli, povezanimi s spornimi nepremičninami (v letu 1999 in v letu 2005).1 To je storilo v točki 19 izpodbijane sodbe. Iz tam navedenih razlogov izhaja, da sodišče prve stopnje ni sledilo stališču tožnika, da je bil prenos lastninske pravice z in na dolžnico izveden zaradi zavarovanja posojila, ki sta ga z dolžnico najela pri M. L., ampak je ugotovilo, da je šlo v letu 2005 za (ponovni) nakup nepremičnine. Zatrjevana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni bila storjena.

Glede dejanskih ugotovitev in uporabe materialnega prava

8. Tožnik v tem postopku uveljavlja zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na nepremičninah z ID znaki parcela 1, parcela 2 in parcela 3 (v nadaljevanju nepremičnine). Zahtevek utemeljuje s trditvijo o originarni pridobitvi lastninske pravice. Navaja, da je z dolžnico od leta 1987 v zunajzakonski skupnosti, navedene nepremičnine pa naj bi predstavljale družinsko hišo, ki sodi v njuno skupno premoženje. V zvezi z njihovo pridobitvijo je v tožbi trdil, da sta jih z dolžnico pridobila v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti, s pogodbo o nakupu in prodaji z dne 20. 7. 2005. V prvi pripravljalni vlogi pa je navedel, da sta jih pridobila že na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 8. 6. 1998, in sicer iz skupnih sredstev, ki sta jih ustvarila z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Nepremičnine je nato dolžnica s kupoprodajno pogodbo z dne 28. 7. 1999 prenesla na M. L. kot sredstvo zavarovanja posojila (kar naj bi izhajalo iz aneksa z dne 28. 7. 1999), ki sta ga pri njem najela za dokončanje hiše; po njegovem poplačilu v letu 2005, so se sporne nepremičnine na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 20. 7. 2005 znova prenesle na dolžnico.2

9. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Zaradi pomanjkljivih tožnikovih trditev o viru sredstev, iz katerih je bila v letu 1998 nepremičnina kupljena, tožnikovemu stališču, da je že takrat šlo za skupno premoženje, ni sledilo. Po presoji sodišča prve stopnje, nepremičnina ni postala skupno premoženje niti kasneje. V letu 1999 je po ugotovitvi sodišča dolžnica nepremičnino s kupno pogodbo prenesla na M. L., v letu 2005 pa jo je od njega ponovno odkupila. Denar za nakup je v celoti prispeval dolžničin oče I. D., dolžnica pa se je zato po njem odpovedala dedovanju. Ker vir sredstev za (ponoven) nakup niso bila sredstva tožnika in dolžnice, ki bi izvirala iz dela, nepremičnina ni postala skupno premoženje. Trditvam, da je šlo pri kupni pogodbi v letu 1999 za prepovedan komisorni dogovor, ni sledilo. Tožnik po presoji sodišča prve stopnje ni dokazal, da je bilo posojilo dano in da se je odplačevalo, poleg tega pa je bil namen kupne pogodbe in aneksa nadaljnja prodaja hiše z dobičkom. Dodalo je, da tudi če bi šlo za odplačilo posojila, je bilo to v celoti plačano z denarjem, ki ga je dolžnici dal njen oče. Kot pavšalne (pa tudi neizkazane) je označilo tudi trditve o obstoju zunajzakonske skupnosti.

10. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je skupno premoženje zakoncev (oziroma zunajzakonskih partnerjev) le tisto premoženje, ki je pridobljeno v času trajanja zakonske oziroma zunajzakonske zveze, s sredstvi, ki jih zakonca oziroma zunajzakonska partnerja pridobita z delom (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR). Ker morata biti za nastanek skupnega premoženja kumulativno izpolnjena oba pogoja, se bo pritožbeno sodišče najprej opredelilo do pritožbenih očitkov glede (ne)obstoja zunajzakonske skupnosti.

11. Čeprav je sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem zunajzakonske skupnosti izvajalo tudi dokaze, pritožbeno sodišče zaključku sodišča prve stopnje o njenem neobstoju pritrjuje zato, ker soglaša, da tožnik že trditvenega bremena v tem pogledu ni zmogel. V njegovih navedbah namreč ni najti elementov, ki so skladno s stališči sodne prakse, na katere opozarja tudi izpodbijana sodba v 21. točki obrazložitve, ključni za presojo o njenem obstoju. Tožnik bi, sploh ob upoštevanju (obrazloženih) ugovorov toženk, moral izpostavljene vidike tega razmerja bistveno bolj konkretizirati. Sodišče prve stopnje zato v tem pogledu ni zmotno uporabilo materialnega prava, sodba pa je sposobna tudi za pritožbeni preizkus.

12. Ker sodišče prve stopnje, zaradi pomanjkljive trditvene podlage v tem delu, dokaznega postopka ni bilo dolžno izvajati, se pritožbeno sodišče do graje dokazne ocene izvedenih dokazov in očitkov o zmotnih in nepopolnih dejanskih ugotovitvah ne izjavlja, saj to ni potrebno. Enako velja tudi za očitek o pomanjkljivi obrazložitvi ter nepravilni zavrnitvi dokaza z zaslišanjem priče T. V.3

13. Pritožbeno sodišče pa soglaša, da tožnik trditvenega bremena ni zmogel niti v pogledu druge predpostavke, to je, da je bila nepremičnina kupljena s skupnimi sredstvi iz dela. V zvezi z nakupom nepremičnine v letu 1998, pritrjuje sodišču prve stopnje, da so bile tožnikove trditve o viru sredstev, s katerimi naj bi z dolžnico financirala nakup, pomanjkljive. Navedbe, ki ji tožnik povzema v pritožbi4, niso v nasprotju s tem zaključkom. Upoštevaje ugovore toženk v smeri pomanjkanja trditev in njihove navedbe, da je bil nakup financiran iz dolžničinega posebnega premoženja5, bi moral tožnik svoje trditve, ki sicer predstavljajo le prepis zakonske določbe, konkretizirati (vsaj) s trditvami, na kakšen način sta z dolžnico pridobivala sredstva z delom (trditve glede zaposlitve, opravljanja dejavnosti, ipd.) in v kakšni višini. Tega pa tožnik ni storil. Ker izvedba dokazov pomanjkljivih trditev ne more nadomestiti, je nerelevantno pritožbeno opozarjanje, da sta z dolžnico pojasnila o tem dala med zaslišanjem. Sodišče prve stopnje sicer tožniku v tem delu (nepravilno) očita, da (manjkajočih) trditev ni dokazal, vendar taka napaka na pravilnost presoje, da tožnik že trditvenega bremena ni zmogel, ne vpliva.

14. Ker je bila glede na doslej obrazloženo nepremičnina, ki jo je dolžnica v letu 1999 prenesla na M. L., njeno posebno premoženje, je v zvezi s sklenjenima pogodbama v letu 1999 in 2005, ne glede na to, za kakšne posle je v resnici šlo6, pomembno le to, da so bila denarna sredstva, iz katerih je bila plačana kupnina (oziroma po tožnikovih trditvah dolg po posojilni pogodbi), dolžničino posebno premoženje.7 Prvi položaj, ki upošteva ugotovitve sodišča prve stopnje, je pravno gledano neproblematičen. Ker je bila ob ponovnem nakupu nepremičnin kupnina v celoti plačana z dolžničinim posebnim premoženjem, so postale tudi kupljene nepremičnine njeno posebno premoženje. In pri drugem položaju, ki upošteva trditve tožnika o simuliranih in prikritih poslih, ne bi bilo nič drugače. Tudi če bi tožnik uspel izkazati, da je šlo pri kupni pogodbi in aneksu v letu 1999 za ničen komisorni dogovor, bi to imelo za posledico le to, da bi nepremičnina ostala v lasti dolžnice kot njeno posebno premoženje. In ker je bilo to, kar naj bi si dolžnica izposodila od M. L. (in je bilo po tožnikovih trditvah porabljeno za obnovo nepremičnine), v celoti plačano iz njenega posebnega premoženja, je nepremičnina tak pravni položaj ohranila. Z vidika presoje pravilnosti izpodbijane odločitve zato v pritožbi izpostavljena dejstva o posojilu in prepovedanem komisornem dogovoru niso odločilna. O tem, ali je sodišče prve stopnje v tem pogledu dejansko stanje pravilno ugotovilo, se zato pritožbenemu sodišču ni treba izjavljati. Z vidika pravne presoje, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pa sodbi v tem delu tudi ni mogoče očitati pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih oziroma kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Glede stroškov postopka

15. Pravilna in dovolj obrazložena je tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče zavrača tožnikovo stališče, da bi toženke (skladno s tretjim odstavkom 60. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)) lahko v predmetnem postopku vložile le odgovor na tožbo (ne pa tudi ene pripravljalne vloge), kar po tožnikovem (zmotnem) mnenju pomeni, da niso upravičene do povračila stroškov za prvo pripravljalno vlogo. Stališče, po katerem bi ena stranka (tožnik) imela možnost v postopku vložiti dve vlogi, nasprotna stranka pa le eno, nasprotuje načelu enakosti orožij v kontradiktornem pravdnem postopku in mu zato ni mogoče slediti.

16. Tožnik neutemeljeno nasprotuje tudi priznanju pravdnih stroškov četrti toženki, ki je ni zastopal odvetnik. Pravdni stroški so (vsi) izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP). To pa ob upoštevanju besedila drugega odstavka 151. člena ZPP niso le stroški odvetnika, ampak tudi drugi stroški. Vodilo sodišča pri priznanju stroškov je njihova potrebnost (155. člen ZPP), ki ga je sodišče prve stopnje pri priznanju stroškov četrte toženke ustrezno upoštevalo.

17. Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravilno uporabilo vrednost točke 0,60 EUR. Ne glede na to, da je bila večina dejanj opravljena pred 5. 4. 2019, ko je prišlo do njenega zvišanja, se posamezne nagrade obračunajo po vrednosti točke v času odmere. Pravilno je bila uporabljena tudi tarifa, vsebovana v tarifni številki 18 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT). Skladno z določbo drugega odstavka 12. člena OT, je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, povečano za DDV, če je odvetnik zavezanec za plačilo v Republiki Sloveniji. Izjemoma je stranka dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 % (tretji odstavek 12. člena OT). Vendar pa so sodišča in drugi organi dolžni odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena OT le na predlog odvetnika (četrti odstavek 14. člena OT). Sprememba vrednosti točke med postopkom v obravnavani zadevi od 0,459 na 0,60 EUR je vplivala na število točk za opravljeno storitev, vendar ta ni nižja za več kot 10 % od tiste ob uvedbi postopka (število točk za opravljeno storitev se je za prvo toženko iz 1000 točk znižalo na 900 točk, za drugo in tretjo toženko pa iz 1100 točk na 990 točk8). Pri obračunu odvetniških storitev sodišče prve stopnje zato te izjeme ni uporabilo.

Sklepno

18. Zaradi navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožnik, ki v pritožbenem postopku ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te same krijejo tudi prva ter druga in tretja toženka, saj skope navedbe, podane v odgovoru na pritožbo, niso prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Tožnik je trdil, da je šlo pri navedenih pravnih poslih za prepovedani komisorni dogovor, ki je ničen, oziroma je bila prodajna pogodba navidezna, ker je prikrivala hipotekarno pogodbo, s tožnico pa sta s sredstvi I. D. zgolj poplačala posojilo in ne (ponovno) kupila nepremičnine, kar ne more vplivati na obstoj skupnega premoženja. 2 Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 60. členu določa, da mora dolžnik v postopku, v katerem se obravnava nedopustnost izvršbe, istočasno uveljavljati vse ugovore zaradi nedopustnosti izvršbe, ki jih je mogoče uveljavljati po tem zakonu in istočasno navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze, s katerimi jih utemeljuje, sicer to pravico izgubi (drugi odstavek); nova dejstva in nove dokaze upošteva sodišče samo, če jih dolžnik navaja oziroma predlaga v pripravljalni vlogi, vloženi v roku, ki mu ga je dalo sodišče zaradi odgovora na upnikove navedbe v odgovoru na tožbo (tretji odstavek). Sodišče prve stopnje je pri obravnavi konkretne zadeve izbralo za tožnika ugodnejšo možnost in mu skladno s tretjim odstavkom (ki ga ni dolžno uporabiti) omogočilo dopolnitev trditev v prvi pripravljalni vlogi. 3 Zgolj na načelni ravni pritožbeno sodišče opozarja, da sodišče predlagan dokaz lahko zavrne le, če je dejstvo, ki naj bi ga ta dokaz potrdil, že dokazano, ne pa obratno. 4 Povzema navedbe iz prve pripravljalne vloge, »da sta sporne nepremičnine kupila iz skupnih sredstev, ki sta jih ustvarila z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti«. 5 Ker so na pomanjkljivo trditveno podlago opozorile toženke, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opraviti ustreznega materialno procesnega vodstva po 285. členu ZPP. 6 To je bodisi za prodajo in ponoven nakup nepremičnine (kar ugotavlja sodišče prve stopnje) bodisi za v letu 1999 simulirano kupno pogodbo in aneks, ki sta prikrivala posojilno pogodbo in nedopusten dogovor v smislu prvega odstavka 132. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) ter v letu 2005 simulirano kupno pogodbo, ki je prikrivala vračilo posojila. 7 Da je denar v celoti zagotovil dolžničin oče, ni sporno. Prav tako ni sporno to, da se je dolžnica zato po očetu odpovedala dedovanju. Šlo je torej za denarna sredstva, ki so bila njeno posebno premoženje, saj jih je pridobila na račun še neuvedenega dedovanja. 8 Sodišče prve stopnje je sicer prvi toženki neutemeljeno priznalo samo 600 točk, drugi in tretji toženki pa samo 900 točk, vendar nista podali pritožbe v tej smeri.