Jedro

Pri materialnem procesnem vodstvu na področju stvarnih predlogov gre predvsem za razjasnitev tega, kakšno pravno varstvo stranka želi. Zaradi pobude sodišča, kakršno v pritožbi zahteva tožnik, bi bil namen razjasnjevalne oblasti presežen, saj bi sodišče vplivalo na stranko, do postavi tožbeni zahtevek, ki ne ustreza zatrjevanemu dejanskemu stanju.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v zavrnilnem delu pod točko I/1 in glede odločitve o stroških pod točkama I/3 in II ter se zadeva v tem razveljavljenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo pod I. točko zavrnilo tožbeni zahtevek 1) na nerazdelno plačilo zneska 9.000.000,00 SIT oziroma sedaj 37.556,33 EUR, in sicer z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 11. 2001 dalje do plačila, nadalje 2) na ugotovitev, da je tožnik do 1/2 solastnik parcele številka 1, vpisana v vložek številka A, k.o. V., do celote lastnik parcele številka 2, vpisana v vložek številka A, k.o. V., do celote lastnik parcele številka 3 in 4, obe vložek številka B, k.o. V., 2a) na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri nepremičnini parc. številka 1, vpisana v vložek številka A, k.o. V., vpisala lastninska pravica na tožnika do ½, 2b) na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri nepremičnini parc. številka 2, vpisana v vložek številka A, k.o. V., vpisala lastninska pravica na tožnika do celote, 2c) na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri nepremičnini parc. številka 3 in parc. številka 4, obe vložek številka B, k.o. V., vpisala lastninska pravica na tožnika do celote, ter 3) na povrnitev stroškov. Pod II. točko je tožniku naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi zoper gornjo sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Toženca in stranski intervenient na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Glede zahtevka na ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine.

5. Pritožba meni, da so razlogi iz 11. točke obrazložitve sodbe, v kateri sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal pridobitnega načina za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, v nasprotju z razlogi iz 13. točke, v kateri sodišče ugotavlja, da so stranke januarja 2000 sklenile Osnutek za sporazum, po katerem toženca obdarjata tožnika z delom parc. št. 2, parc. št. 3 in delom parc. št. 2, pa tudi z razlogi iz 14. točke obrazložitve, v kateri je sodišče štelo, da je Osnutek za sporazum veljaven in za stranke zavezujoč. Ti postopkovni očitki, ki predstavljajo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), niso utemeljeni, ker ima izpodbijana sodba, izhajajoč iz pravne kvalifikacije prvega sodišča, razumljive, jasne in nedvoumne razloge o zatrjevani podlagi za pridobitev lastninske pravice, ki omogočajo preizkus sodbe.

6. Pritožba trdi, da bi moralo sodišče potem, ko je ugotovilo, da bi tožnik lahko uspel zgolj z zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice na delu stavbe, v skladu z 285. členom ZPP tožnika pozvati, da ustrezno oblikuje tožbeni zahtevek oziroma mu predočiti, da šteje kot dokazano zgolj podlago za pridobitev lastninske pravice na delu stavbe, ne pa na celotnih nepremičninah oziroma idealnih deležih, na katere glasi tožbeni zahtevek, za ugoditev delu zahtevka pa je bil predlagan tudi ustrezen izvedenec. Zaradi opustitve dolžnega ravnanja, kakršnega sodišču nalaga ZPP, prvemu sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Meni, da gre za sodbo presenečenja.

7. Stranka je tista, ki mora navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek (7. člen ZPP). Zato prvenstveno sama nosi odgovornost, da opravi pravno oceno spora in preuči morebitne pravne podlage zahtevka, oziroma povedano še drugače, da z zadostno skrbnostjo predvidi, katera so po pričakovani pravni oceni pomembna dejstva in dokazi. Materialno procesno vodstvo res nalaga sodišču dolžnost, da se sporni predmet vsestransko razišče, vendar, kadar stranka sama od sebe ne navede vseh odločilnih dejstev in ne ponudi vseh dokazil, ki se nanašajo na njene navedbe ter če na možnost drugačne pravne kvalifikacije in s tem povezano vprašanje odločilnih dejstev ne nakaže že nasprotna stranka. V predmetni zadevi je tožnik zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine utemeljeval s trditvijo, da je k obstoječi stanovanjski stavbi zgradil prizidek s svojimi sredstvi z vednostjo in privoljenjem staršev (tožencev) ter da je bilo dogovorjeno, da mu bosta izdala ustrezno zemljiškoknjižno listino. Toženca sta zanikala obstoj dogovora o prepustitvi celotne nepremičnine ter pojasnjevala, da je tožnik na podlagi dogovora upravičen kvečjemu do medetažnega dela stanovanjskih prostorov. Opozorilo sodišča tožniku, da je dokazal le dogovor o prepustitvi določenega dela stanovanjske stavbe, tako niti ni bilo potrebno, ker je tožnik mogel učinkovito izkoristiti svojo pravico do izjave v postopku že zaradi navedb tožencev, glede katerih pa se je nenazadnje tudi izjasnil. Sodba iz tega razloga za tožnika zato ne predstavlja presenečenja, saj bi svoj zahtevek in trditve lahko uskladil za primer, v kolikor bi sodišče soglašalo s stališčem tožencev.

8. Tudi oblikovanje tožbenega zahtevka je predvsem stvar stranke. Res je sicer, da lahko sodišče da pobudo za spremembe stvarnih predlogov, ki ostajajo v okviru tožbenega zahtevka, ki ga je postavila stranka. Vendar gre pri materialnem procesnem vodstvu na področju stvarnih predlogov predvsem za razjasnitev tega, kakšno pravno varstvo želi stranka, torej kadar tožbeni predlog ni popolnoma jasen ali je nepopolno formuliran. Zaradi pobude sodišča, kakršno v pritožbi zahteva tožnik, torej, da naj postavi drug zahtevek, pa bi se spremenil cilj pravde ter bi zato tako ravnanje sodišča porušilo potrebno ravnovesje med pravdnima strankama.

9. Pritožba meni, da je prvo sodišče napačno ugotovilo, da je bila vsebina dogovora zgolj pridobitev lastninske pravice na točno določenem delu stanovanjsko poslovne stavbe, ker iz Osnutka za sporazum in tožnikove izpovedbe izhaja, da se je dogovor nanašal na celotni zahodni del (v naravi parc. št. 2) in pripadajoče zemljišče (parc. št. 1, 3 in 4), ker je priča S. Z. potrdila, da je bilo dogovorjeno, da bo tožnik dobil „vse nepremičnine“, ker je toženec na naroku na kraju samem priznal, da tožniku pripadajo garaža, zelenica in dvorišče na južni ter zahodni strani objekta in ker je prizidek na parc. št. 2. sodišče na podlagi tožnikove in toženčeve izpovedbe sodišče itak štelo za tožnikov. Trdi, da stranke dogovora o pridobitvi lastninske pravice upoštevaje načelo superficies solo cedit stranke zgolj glede objekta, ne pa tudi zemljišča, niti ne bi mogle skleniti in ga zemljiškoknjižno realizirati.

10. Z gornjimi navedbami pritožba pravilnosti napadene prvostopne ugotovitve, da tožnik ni izkazal obstoja dogovora glede celotnih nepremičnin, ne more izpodbiti. Z Osnutkom za sporazum namreč pridobitev lastninske pravice ni bila utemeljevana. Tožnik je s svojo izpovedbo potrdil le obstoj dogovora glede medetažnega dela stanovanjske stavbe, glede zemljišča pa je izpovedal, „da bi mu to pripadlo kot pripadajoče zemljišče“. Priča S. Z. je potrdila zgolj menjavo delov hiše. Toženčevo priznanje, da tožniku pripadajo posamezni deli nepremičnin, na katere se nanaša tožbeni zahtevek, pa tudi ne more potrjevati obstoja zatrjevanega dogovora glede celotnih nepremičnin.

11. V predmetni zadevi tožbeni temelj zahtevka na ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine v dogovoru o gradnji ter v obstoju dogovora o prepustitvi teh nepremičnin v tožnikovo last. Prvo sodišče je ugotovilo, da tožnik ni izkazal obstoja dogovora glede parc. št. 1, 3 in 4, ki v naravi predstavljajo zemljišča. Glede stanovanjske stavbe, ležeče na delu parc. št. 2, pa je prvo sodišče zaključilo, da je tožnik izkazal dogovor le glede medetažnega in podstrešnega dela stanovanjske stavbe. Zato je tožbeni zahtevek, ki meri na izključno lastninsko pravico, materialnopravno pravilno zavrnilo (20. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – v nadaljevanju ZTLR). Pritožbena trditev, da bi moralo sodišče ugoditi delu tožbenega zahtevka, ker je tožnik izkazal obstoj dogovora le glede določenega dela oziroma idealnega deleža nepremičnine, se ob odsotnosti zahtevka in trditev glede dela oziroma tožnikovega deleža nepremičnine izkaže za materialnopravno napačnega (prim. 2. in 7. člen ZPP).

12. Pritožba se v delu, ko se nanaša na zavrnitev zahtevka na ugotovitev lastninske pravice in izstavitev zemljiškoknjižne listine, ni izkazala za utemeljeno, saj niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno ta del pritožbe zavrniti in sodbo prvega sodišče v tem delu potrditi (353. člen ZPP).

Glede zahtevka na plačilo.

13. Prvo sodišče je ugotovilo, da je tožnikova terjatev v višini 37.556,33 EUR, ki je nastala s tem, ko je tožnik v obdobju od meseca januarja 2000 do oktobra 2003 odplačeval kredit tožencev (v višini od 1.251,88 do 1.466,53 EUR mesečno) prenehala, ker tožnik kredita ni odplačeval iz lastnih sredstev, temveč ga je poravnaval iz dohodka od oddajanja petih garsonjer tožencev (v višini 920,32 oziroma 925,65 EUR mesečno) in najemnine za gostilno in delavnico (v višini 900,62 EUR mesečno), torej iz prejemkov, ki bi jih bil tožnik sicer dolžan plačevati tožencema zato, ker sta toženca lastnika nepremičnine.

14. Okoliščina, da sta toženca lastnika nepremičnin, sama po sebi še ne pomeni, da sta toženca upravičena do najemnine, ki jo najemnik(i) plačuje(jo) za najem nepremičnin, katerih lastnika sta (prim. 587. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Pritožba zato utemeljeno izpostavlja, da je prvo sodišče nepopolno ugotovilo, ali in na kakšni podlagi imata toženca napram tožniku terjatev. Po 311. členu OZ namreč lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ko torej ni ugotovljen obstoj terjatve tožencev, je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, saj bi dopolnitev postopka lahko pomenila poseg v ustavno varovano pravico do pritožbe, ker bi se pritožbeno sodišče o trditvah strank prvič opredelilo. Zato je bilo potrebno pritožbi v tem delu ugoditi, sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zahtevku na plačilo in glede odločitve o stroških razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

15. Kakšni posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni, ker so že dovolj jasno razvidni iz gornje obrazložitve. Izpostaviti velja le, da bi se bilo v izogib morebitnim nejasnostim v novem sojenju koristno bolj nedvoumno opredeliti ali gre za pobotni ugovor po OZ ali ZPP, saj toženca navajata, da ga „uveljavljata v podrednem smislu, ker se je tožnikova terjatev pobotala s terjatvijo tožencev“ (v vlogah z dne 22.1.2008 in 27.3.2008 - v spisu na list. št. 41 in 71). Pri pobotnem ugovoru po OZ gre namreč za način prenehanja terjatve, torej za ugovor ugasle pravice, ki v bistvu pomeni konkludentno priznanje dolga. Pri pobotnem ugovoru po ZPP je možno eventualno uveljavljanje, izrek sodbe pa mora obsegati tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota (324. člen ZPP).

16. O stroških tega pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).