Jedro

Sodišče 1. stopnje v razlogih sodbe ni prišlo v nasprotja samo s seboj. Sodišče ni moglo oškodovanca kot tožilca ob oprostilni sodbi oprostiti plačila stroškov kazenskega postopka.

Izrek

Pritožba pooblaščenke oškodovanca kot tožilca se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Oškodovanec kot tožilec je kot stroške pritožbenega postopka dolžan plačati 40.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Krškem iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP obdolženega oprostilo obtožbe kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po členu 325/I KZ. Vse stroške kazenskega postopka je sodišče v plačilo naložilo oškodovancu kot tožilcu.

Pravočasno se je zoper izpodbijano sodbo pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o stroških kazenskega postopka. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter da se oškodovanca kot tožilca oprosti plačila stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa in pritožbenih navedb višje sodišče ugotavlja, da v izpodbijani sodbi ni zaslediti očitane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitve in zaključke prvostopnega sodišča. V obrazložitvi sodbe so navedeni razlogi o tem, katera dejstva je sodišče prve stopnje štelo za dokazana in na podlagi katerih dokazov.

Pritožbeno izvajanje, da sodišče v razlogih sodbe prihaja samo s seboj v nasprotje, ko zaključi, da se v dokaznem postopku ni ugotovilo, da je obdolženi začel prehitevati oškodovanca po levi, ko naj bi le-ta dal znak in na vozišču zavzel položaj za zavijanje v levo, saj naj bi ravno to potrjevali izvedeni dokazi, ni utemeljeno.

Iz izpovedbe priče V. in iz mnenja stalnega sodnega izvedenca S., ki ga je sodišče upravičeno ocenilo kot sprejemljivega, je razvidno, da je obdolženi bil že v fazi prehitevanja oškodovanca kot tožilca, ko je le-ta nakazal smer in nenadoma zavil v levo. Na podlagi te ugotovitve je utemeljeno razlogovanje, da v dokaznem postopku ni bilo dokazano, da je obdolženi začel nepravilno prehitevati oškodovanca kot tožilca, ker naj bi ta že nakazal smer in začel zavijati v levo.

Prav tako sodišče druge stopnje zaključuje, da je sodišče prve stopnje okoliščine kritičnega dogodka, za katere oškodovanec kot tožilec v svoji pritožbi nakazuje, da naj bi jih zakrivil obdolženi, dovolj raziskalo in razjasnilo ter pravilno zaključilo, da ni dokazov, ki bi s potrebno gotovostjo za obsodilno sodbo kazali na obdolženčevo storitev očitanega mu kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je tekom postopka ugodilo dokaznima predlogoma okrožnega državnega tožilca in pooblaščenke oškodovanca kot tožilca ter za potrebe tega kazenskega postopka postavilo stalnega sodnega izvedenca cestnoprometne stroke dipl. ing. S. V skladu z odredbo sodišča je izvedenec izdelal mnenje, v katerem je odgovoril na vsa zastavljena vprašanja. Sodišče je izvedeniško mnenje po načelu proste presoje dokazov sprejelo kot razumljivega in logičnega. Je pa bilo sodišču predloženo tudi mnenje izvedenca dipl. ing. P., ki ga je oškodovanec kot tožilec angažiral za potrebe uveljavljanja odškodnine v pravdnem postopku. Vendar ugotovitve izvedenca P. o hitrosti obdolženčevega vozila pred trčenjem in med samim trčenjem bistveno odstopajo od ugotovitev, ki jih je podal sodno postavljen izvedenec S. Prvostopno sodišče je sodnemu izvedencu S. predočilo ugotovitve izvedenca P. Izvedenec S. je na razumljiv način podrobno obrazložil in pojasnil, s kakšno metodo je prišel do svojih zaključkov in ugotovitev ter kje je vzrok za navedena razhajanja v mnenjih. Sodišče je tako na podlagi pojasnil lahko ocenilo njuna razlogovanja.

Potrebno je še povedati, da je pooblaščenka oškodovanca kot tožilca pred zaslišanjem izvedenca S. zahtevala od sodišča postavitev drugega izvedenca, ki bi pojasnil zakaj takšne razlike v ugotovitvah izvedencev, vendar je po zaslišanju ta dokazni predlog umaknila.

Sodišče druge stopnje tako ocenjuje, da je prvostopno sodišče svoje zaključke povsem pravilno oprlo na izvedensko mnenje edinega v tem kazenskem postopku s strani sodišča postavljenega stalnega sodnega izvedenca S. Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper odločbo o stroških kazenskega postopka. S prevzemom pregona je oškodovanec kot tožilec povzročil nastanek sodnih stroškov. To so stroški, ki nastanejo med postopkom in zaradi postopka. Prvostopno sodišče se je pri naložitvi stroškov pravilno oprlo na III. odstavek 96. člena ZKP, ki določa, da se v primeru oprostilne sodbe stroški kazenskega postopka naložijo v plačilo oškodovancu kot tožilcu. Sodišče je pri odločanju vezano na zakon in zato ni moglo uporabiti določbe 4. odstavka 95. člena ZKP, ki pod določenimi pogoji omogoča oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka. Ta določba se lahko uporablja kot izjema le za obdolženca in ne za oškodovanca kot tožilca.

Zaradi navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP) in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker pritožba ni bila uspešna, mora oškodovanec kot tožilec plačati tudi stroške pritožbenega postopka v obliki povprečnine, katere višino je sodišče določilo ob upoštevanju istih okoliščin, kot sodišče prve stopnje.