Jedro

Navedbe dolžnika, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep pravnomočen, čeprav dolžniku ni bil nikoli vročen, ne morejo biti upoštevne v postopku za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, saj se o vrnitvi v prejšnje stanje odloča le, če je dolžnik zamudil rok za opravo kakšnega dejanja iz opravičenega vzroka, v konkretnem primeru pa dolžnik ravno zatrjuje, da zamude ni bilo.

Izrek

Pritožba dolžnika se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog dolžnika za vrnitev v prejšnje stanje kot prepozen zavrglo, obenem pa je kot prepozen zavrglo tudi ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi opr.št. Ig z dne 16.04.2003. Zoper ta sklep se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov po 1.odst. 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da dolžnik niti pooblaščenec dolžnika nikoli ni prejel sklepa o izvršbi, zlasti tudi ne 22.04.2003, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. Po naključju ga je našla neznana oseba in izročila dolžniku, ki pa je tedaj že imel oznako pravnomočnosti. Sklep, ki ga dolžnik nikoli ni prejel, pa ni mogel postati pravnomočen.

Pritožba dolžnika ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o tem, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže kot prepozen, pravilno utemeljilo na določilih 3.odst. 117.čl. ZPP, saj je dolžnik zamudil tudi objektivni rok za vložitev takega predloga. Zato pa je sodišče prve stopnje upravičeno zavrglo kot prepozen tudi njegov ugovor zoper sklep o izvršbi. Navedbe dolžnika, da naj bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sklep pravnomočen, čeprav dolžniku ni bil nikoli vročen, ne morejo biti upoštevne v postopku za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, saj se o vrnitvi v prejšnje stanje odloča le, če je dolžnik zamudil rok za opravo kakšnega dejanja iz opravičenega vzroka, v konkretnem primeru pa dolžnik ravno zatrjuje, da zamude ni bilo. Dolžnik bi v predmetnem primeru lahko le v skladu z določilom 3.odst. 42.čl. ZIZ zahteval razveljavitev neutemeljenega potrdila o izvršljivosti iz 2.odst. istega člena, ne pa vrnitev v prejšnje stanje. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.