Jedro

Na podlagi tožbenih navedb in ponujenih dokazov verjetnost uveljavitve tožničine terjatve iz naslova plačila odškodnine za povzročeno škodo še ni izkazana. Zato predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki do pravnomočne rešitve spora prepoveduje odtujitev nepremičnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki do pravnomočne rešitve spora pod opr. št. Pd 352/2012, prepoveduje odtujitev do 1/1 (celote) lastne nepremičnine parcelna številka ... k.o. ... - A., ID znak: ... ter njej do ½ (ene polovice) solastnega dela nepremičine parcelna številka ... k.o. ... - B., ID znak: ..., z zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve pri vseh navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi; da ta začasna odredba velja še 30 dni po pravnomočnem končanju tega spora; da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve. Prav tako je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka izdaje začasne odredbe.

Zoper navedeni sklep vlaga tožeča stranka pravočasno pritožbo in ga izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in ZIZ, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe s stroškovno posledico oz. podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožeča stranka ni izkazala niti prvega pogoja, potrebnega za izdajo začasne odredbe in sicer verjetnega obstoja svoje terjatve. Dejstvo je, da se v primeru izdaje začasne odredbe od tožeče stranke (upnika) zahteva, da izkaže verjetni obstoj in ne, da mora obstajati velika verjetnost, da bo tožeča stranka s svojim zahtevkom v sodnem postopku uspela, kot to obveznost neupravičeno nalaga sodišče prve stopnje. To pomeni, da je sodišče že v sami osnovi izhajalo iz napačnih predpostavk (preveč poostrenih in sicer v izključno škodo tožeče stranke), kakšni pogoji za izdajo začasne odredbe glede obstoja terjatve morajo biti izkazani. V nadaljevanju pa se sodišče povsem nepravilno sklicuje na nek drug sodni postopek, ki je v teku med istima strankama, torej na zadevo Pd 368/2010. Res je bil v citirani zadevi na prvi stopnji tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, vendar je tožeča stranka zoper to sodbo vložila pritožbo, kar posledično pomeni, da zadeva seveda ni pravnomočna in ni moč prejudicirati njenega izida, še posebej pa ne v zvezi s predmetno zadevo. Prav tako je nemogoče zatrjevati, da gre v predmetni zadevi za isto dejansko podlago kot v zadevi Pd 368/2010. Zadevi sta na prvi pogled res podobni, vendar pa v predmetni zadevi tožeča stranka toženki vsekakor očita njene nepravilnosti v drugih časovnih in subjektivnih okoliščinah kot v zadevi Pd 368/2010. Po drugi strani pa je tožeča stranka v okviru predmetnega postopka izpolnila vse zakonske pogoje za izdajo začasne odredbe, saj je izkazala za verjeten obstoj svoje terjatve (v okviru predmetnega postopka je predložila materialne - listinske dokaze, predlagala zaslišanje prič ter angažiranje izvedencev), vse v smeri, da bi dokazala odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tožeča stranka se je v okviru predmetnega postopka res sklicevala na izvedenska mnenja pridobljena v okviru postopka Pd 368/2010, vendar pa je v okviru predmetnega postopka predlagala angažiranje novih izvedencev. Tudi ne drži, da je tožeča stranka v predmetni zadevi priložila vsebinsko enaka dokazila kot jih je presojalo sodišče v okviru sojenja v zadevi Pd 368/2010. Res je, da je tožeča stranka predlagala zaslišanje nekaterih istih prič kot v citirani zadevi, vendar pa so listinski dokazi, čeprav na pogled podobni, drugačni, kakor v zadevi Pd 368/2010. Vse to pomeni, da je tožeča stranka v okviru predmetnega postopka (ločeno in neodvisno od zadeve Pd 368/2010) navajala dejstva in predlagala listinske dokaze in zaslišanje prič ter na ta način (ločeno od zadeve Pd 368/2010) dokazala verjetni obstoj svoje terjatve, kar posledično pomeni, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na zadevo Pd 368/2010 povsem nepravilno in neutemeljeno. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zlasti pa ne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj izpodbijan sklep vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, tako da ga je vsekakor mogoče preizkusiti, odločitev sodišča prve stopnje pa je tudi materialno pravno pravilna.

Tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtožuje izplačilo zneska v višini 58.650,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi na podlagi 1. odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), na podlagi katere je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, to dolžan povrniti. V predlogu za izdajo začasne odredbe je navedla, da je že iz listin, ki jih je predložila razvidno, da je bila toženka zaposlena pri tožeči stranki v obdobju, za katerega zatrjuje, da ji je nastala škoda, ki jo uveljavlja od toženke in da se iz obsežnih navedb da ugotoviti, da je tožeča stranka tudi verjetno izkazala, da njena terjatev obstoji ali da bo zoper toženo stranko nastala v višini 58.650,40 EUR. V nadaljevanju pa je navajala, da je izpolnjen tudi drugi pogoj, to je da je verjetno izkazala tudi nevarnost, da bo zaradi dolžničinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tožena stranka je namreč ob izteku odpovednega roka v navzočnosti direktorja tožeče stranke, vodje računovodstva in blagajničarke izjavila, da bo odtujila svoje premoženje tako, da tožeča stranka od nje ne bo mogla izterjati ničesar. Tudi glede na informacijo, da je nezaposlen tudi mož tožene stranke, obstaja realna verjetnost, da bo toženka svoje nepremično premoženje utajila ali obremenila in na ta način povzročila, da tožeča stranka ne bo prišla do poplačila svoje terjatve. Sicer pa toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda, saj ima nepremičnine že obremenjene na podlagi sklepa o izdani začasni odredbi v zadevi Pd 368/2010 z dne 27. 9. 2010. Za zavarovanje te svoje vtoževane terjatve je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe po 2. točki 1. odstavka 271. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nadalj.) v povezavi z 270. členom ZIZ. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo kot neutemeljenega, ker je ugotovilo, da za predlagano začasno odredbo niso bili izpolnjeni vsi pogoji, ki jih za izdajo začasne odredbe za zavarovanje takšne terjatve določa 270. člen ZIZ. Sodišče prve stopnje je o predlagani začasni odredbi odločalo tudi upoštevaje določbo 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), ki v 4. odstavku določa, da se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni z ZDSS-1 določeno drugače. Pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve določa 270. člen ZIZ. Temeljna predpostavka za izdajo tovrstne začasne odredbe je v tem, da izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da terjatev v tej fazi postopka še ni verjetno izkazana. V navedeni zadevi še niso izkazani vsi elementi odškodninske odgovornosti na strani tožene stranke. Za odškodninsko odgovornost morajo biti kumulativno izpolnjeni pogoji in sicer nastanek škode, nedopustno ravnanje stranke, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter podana krivda (132. člen Obligacijskega zakonika, Ur. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Šele v dokaznem postopku (z zaslišanjem predlaganih prič in izvedenskega mnenja) se bo ugotavljalo, kakšna je bila organizacija blagajniškega poslovanja pri tožeči stranki, o pooblastilih in odgovornosti tožene stranke, predvsem pa o navodilih v zvezi s sprejemanjem gotovine pri toženi stranki. Navedeno bo v nadaljevanju predmet vsebinskega preizkusa, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da na podlagi tožbenih navedb in ponujenih dokazov verjetnost uveljavitve tožničine terjatve iz naslova plačila odškodnine za povzročeno škodo še ni izkazana. Verjetnost je podana, če so razlogi, ki govorijo v potrditev obstoja določenega dejstva v prednosti pred razlogi, ki govore proti njemu. Verjetnost predstavlja nižjo stopnjo skladnosti predstave o obstoju objektivnih dejstev življenjskega dogodka v primerjavi s prepričanjem, v katerega se ne more v ničemer dvomiti. Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da zakon (270. člen ZIZ) predpisuje dokazno stopnjo verjetnosti in ne velike verjetnosti pri ugotavljanju, da terjatev obstoji ali da bo obstajala. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče sicer res zapisalo, da „mora obstajati velika verjetnost, da bo tožeča stranka s svojim tožbenim zahtevkom v sodnem postopku uspela“ vendar je s tem mišljeno, da so okoliščine, ki govore v prid zaključku o obstoju te terjatve močnejše oz. številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da terjatev ne obstoji. Navedeno torej še ne pomeni, da gre za zmotno uporabo materialnega prava kot to zmotno zatrjuje v pritožbi tožeča stranka. Bistveno je, da v obravnavani zadevi terjatev še ni verjetno izkazana.

Protispisne so pritožbene navedbe, da se sodišče povsem nepravilno sklicuje na drug postopek, ki je v teku med istima strankama, torej na zadevo Pd 368/2010. Prav nasprotno, tožeča stranka v tožbi pod točko V (v 2. odstavku) navaja, „da gre za identično dejansko in pravno stanje, in bi tožeča stranka lahko sicer razširila tožbeni zahtevek v zadevi Pd 368/2010, vendar pričakuje, da bi pri tem naletela na nesoglasje toženke...“ in nadalje trdi, „da je v citirani zadevi že z izvedenskimi mnenji dokazano, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo“. Vloženemu predlogu za izdajo začasne odredbe je tožeča stranka priložila tudi prepis zvočnega posnetka naroka v zadevi Pd 368/2010, zato je sodišče po uradni dolžnosti pridobilo in vpogledalo v zadevo opr. št. Pd 368/2010 in ugotovilo, da je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko za plačilo 40.667,15 EUR v celoti zavrnjen. Ker se je tožeča stranka sama sklicevala na ugotovitve izvedencev v izvedenskih mnenjih v zadevi Pd 368/2010 ter v predmetni tožbi priložila vsebinsko enaka dokazila, kot jih je presojalo sodišče prve stopnje v zadevi Pd 368/2010, je utemeljeno zaključilo, da gre v obeh postopkih za enako dejansko in pravno podlago, kar je nenazadnje zatrjevala tudi tožeča stranka sama že v tožbi.

Ker tako v zadevi ni podan primarni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti terjatve iz določbe 1. odstavka 270. člena ZIZ, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno preizkušati tudi ostala predpisana pogoja iz določbe 2. in 3. odstavka 270. člena ZIZ, na katere se sklicuje tožeča stranka. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih poskuša uveljavljati tožeča stranka v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijanem sklepu. Ugotovilo je, da niso utemeljene, zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).