Jedro

Položaj stranke se po prvem odstavku 19. člena ZUS-1 vedno priznava prizadeti osebi takrat, kadar bi ji odprava ali sprememba izpodbijanega upravnega akta povzročila neposredno škodo v smislu izgube pravice, ki ji je bila dana z izpodbijanim aktom. Poleg tega pa se ta položaj prizna tudi v primerih, ko predlagatelj izkaže nastanek neposredne škode. Prav z uporabo pojma neposredna škoda je namreč zakonodajalec očitno želel zožiti krog zainteresiranih oseb v postopku upravnega spora. Pri tem je treba upoštevati, da po obravnavani določbi status stranke uveljavlja prizadeta oseba, ki v upravnem sporu deluje na strani tožene stranke. Prav tožena stranka pa je v postopku sodnega varstva po ZUS-1 praviloma zastopnik javnega interesa, torej organ, ki pri svojem odločanju zasleduje (pretežno) javni interes. Iz navedenega logično sledi, da je treba pojem neposredne škode razlagati zožujoče in torej vanj vključiti le tisto škodo, ki izhaja neposredno iz odprave izpodbijanega akta.

Izrek

Zahteva T. d. o. o. za priznanje položaja stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper odločbo Urada Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljevanju Urad) št. ... z dne 13. 2. 2012. Z izpodbijano odločbo je Urad ugotovil, da je tožeča stranka kršila 9. člen ZPOmK-1 in 102. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije(1), s tem, da je od novembra 2008 do julija 2010 z namenom okrepitve ali ohranitve svoje tržne moči na pomembnem delu maloprodajnega trga mobilnih telekomunikacijskih storitev ponujala maloprodajni paket A. po nepoštenih prodajnih cenah, zaradi česar je obstajala verjetnost izrinjanja konkurentov s trga, s čimer je zlorabila prevladujoč položaj na maloprodajnem trgu mobilnih telekomunikacijskih storitev (I. točka izreka). Urad je z izpodbijano odločbo odločil še, da se postopek proti tožeči stranki ustavi v delu, ki se nanaša na ugotavljanje zlorabe prevladujočega položaja z oblikovanjem cenovnih škarij in sicer s tem, da je družbi T. d. o. o. (v nadaljevanju T.) prenos podatkov zaračunavala po cenah, ki so bile višje od cene prenosa podatkov, ki jih je tožeča stranka zaračunavala svojim končnim uporabnikom (II. točka izreka).

2. V postopku sodnega varstva je tožeča stranka izpodbijala navedeno odločbo in pri tem uveljavljala tožbene razloge iz prvih treh točk prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1) ter zahtevala njeno odpravo in povrnitev stroškov postopka.

3. Dne 13. 4. 2012 je družba T. (v nadaljevanju „predlagateljica“) vložila zahtevo za priznanje položaja stranke v predmetnem postopku sodnega varstva, ker naj bi ji odprava izpodbijanega upravnega akta povzročila neposredno škodo. Pri tem je navajala, da ji je tožeča stranka kot njen konkurent z zlorabo prevladujočega položaja že povzročila neposredno škodo v višini 86.000.000 EUR, ki jo z odškodninskim tožbenim zahtevkom že uveljavlja v pravdnem postopku. Predlagateljica je tako utemeljevala nastanek neposredne škode iz razloga, ker bi ji odprava izpodbijane odločbe v tem postopku sodnega varstva otežila oziroma onemogočila uspešno pravdanje v pravdnem postopku. Upoštevaje nadaljnja predlagateljičina navajanja pa bi v primeru odprave izpodbijane odločbe tožeča stranka tudi lahko nadaljevala s svojo sporno poslovno prakso ter s tem resno ogrozila tržni položaj predlagateljice oziroma celo njen obstanek na trgu. V zahtevi predlagateljica kot pravno relevantno dejstvo izpostavi še, da ji je bil v postopku nadzora pred Uradom s sklepom z dne 18. 5. 2009 priznan status stranske udeleženke.

4. Zahtevo za priznanje položaja stranke je v postopku sodnega varstva Vrhovno sodišče zavrnilo.

5. Po določbi prvega odstavka 19. člena ZUS-1, ki se smiselno uporablja za postopek sodnega varstva zoper odločbe Urada po 54. členu ZPOmK-1, ima položaj stranke tudi oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo. Tako ima po prvem odstavku 19. člena položaj stranke (po tretji alineji 16. člena ZUS-1) le prizadeta oseba. Hkrati velja opozoriti, da priznanje formalnega položaja stranskega udeleženca v postopku pred Uradom (samo po sebi) ne pomeni tudi priznanja položaja stranke po prvem odstavku 19. člena ZUS-1, ki izrecno pogojuje lastnost prizadete tretje osebe z nastankom neposredne škode zaradi odprave ali spremembe izpodbijanega akta.

6. Položaj stranke se po prvem odstavku 19. člena ZUS-1 vedno priznava prizadeti osebi takrat, kadar bi ji odprava ali sprememba izpodbijanega upravnega akta povzročila neposredno škodo v smislu izgube pravice, ki ji je bila dana z izpodbijanim aktom. (2) Poleg tega pa se ta položaj prizna tudi v primerih, ko predlagatelj izkaže nastanek neposredne škode. Prav z uporabo pojma neposredna škoda je namreč zakonodajalec očitno želel zožiti krog zainteresiranih oseb v postopku upravnega spora. Pri tem je treba upoštevati, da po obravnavani določbi status stranke uveljavlja prizadeta oseba, ki v upravnem sporu deluje na strani tožene stranke. Prav tožena stranka pa je v postopku sodnega varstva po ZUS-1 praviloma zastopnik javnega interesa, torej organ, ki pri svojem odločanju zasleduje (pretežno) javni interes. Iz navedenega logično sledi, da je treba pojem neposredne škode razlagati zožujoče in torej vanj vključiti le tisto škodo, ki izhaja neposredno iz odprave izpodbijanega akta.

7. Pri obravnavi predmetne zahteve za priznanje položaja stranke se izkaže, da škoda, na katero se sklicuje predlagateljica, niti časovno niti vzročno ne izhaja iz morebitne odprave izpodbijanega akta. Brezpredmetna so zatorej predlagateljičina navajanja o nastanku neposredne škode zaradi odprave izpodbijanega akta iz razloga slabšega položaja v pravdnem postopku pri uveljavljanju odškodninskega zahtevka. S tem je smiselno utemeljevala morebitni nastanek posredne škode. Povedano drugače, iz obravnavane zahteve je jasno razvidno, da ne gre za situacijo, v kateri bi zaradi odprave izpodbijanega akta predlagateljica izgubila pravico do sodnega varstva v smislu pravice do uveljavljanja odškodninskega zahtevka v okviru pravdnega postopka. Predlagateljica pa tudi ni zadostila pogojem za priznanje položaja stranke z navajanjem domnevnih ekonomskih posledic (ki naj bi vplivale na njeno prihodnje poslovanje), saj morebitne odprave izpodbijane odločbe ni mogoče šteti kot neposreden vzrok za nastanek teh posledic.

8. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 19. člena ZUS-1 in 200. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, zahtevo za priznanje položaja stranke v tem postopku sodnega varstva zavrnilo.

Op. št. (1): UL C 115, z dne 9. 5. 2008. Op. št. (2): Breznik, J., in ostali, Zakon o upravnem sporu ZUS-1 s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2008, str. 117; prim. tudi Androjna, V., Kerševan, E., Upravno procesno pravo: Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 686; Androjna, V., Zakon o upravnih sporih s komentarjem in sodno prasko, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana, 1977, str. 66.