Jedro

Za pravno opredelitev po tretjem odstavku 119. člena KZ (1951) zgolj žalitev državljanov ne zadostuje, saj je treba pri tem kaznivem dejanju žalitev presojati glede na okoliščine, ki kažejo, da se je zaradi žalitev v nečem konkretizirala verska nestrpnost.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obd. A. S., roj. ... 1915, duhovnik, umrl dne ... 2003 iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i obtožbe za kaznivo dejanje vzbujanja verske nestrpnosti storjenega s tem, da je dne 15. 1. 1955 v stanovanju Ž. C. na G. ob priliki njunega razgovora glede obiska verouka po njenem sinu ter njene in sinove udeležbe pri verskih opravilih izjavil, da so ljudje v vasi slabi, da so pretepači, pijanci in ubijalci, s tem naj bi storil kaznivo dejanje vzbujanja verske nestrpnosti po tretjem odstavku 119. člena Kazenskega zakonika.

II. Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 24. 10. 1956 je sodišče obdolženca: - spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja vzbujanja verske nestrpnosti po tretjem odstavku 119. člena Kazenskega zakonika - KZ (ker je dne 15. 11. 1955 leta v stanovanju Ž. C. v vasi G., ob priliki njunega razgovora glede verouka dejal, da bi morala njenega sina A. „s palico prisiliti k temu, da bi posečal verouk in da bo ostal pretepač, pijanec, skratka slab človek, če ne bo hodil k verouku in v cerkev“, ter da je sama „lenoba“, ker ne hodi v cerkev in da so ljudje v vasi slabi, da so pretepači, pijanci in ubijalci“) ter ga obsodilo na šest mesecev zapora in na plačilo stroškov kazenskega postopka; - iz razloga po 3. točki 328. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa zoper obdolženca zavrnilo del obtožnega predloga, češ da je isto tedaj in na istem mestu kot v obsodilnem delu te sodbe še izrekel, „ker ne hodijo v cerkev“.

2. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 22. 1. 1957 delno ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako: - da se obdolženi A. S. spozna za krivega kaznivega dejanja vzbujanja verske nestrpnosti po členu 119/3 KZ storjenega s tem, da je dne 15. 11. 1955 v stanovanju Ž. C. v G. ob priliki njunega razgovora glede obiska verouka po njenem sinu ter njene in sinove udeležbe pri verskih opravilih izjavil, da so ljudje v vasi slabi, da so pretepači, pijanci in ubijalci, ter ga obsodilo na dva meseca zapora; - da je obdolženca iz razloga po 1. točki 329. člena ZKP oprostilo obtožbe enakega kaznivega dejanja po členu 119/3 KZ storjenega s tem, da je ob isti priliki Ž. C. dejal, da bi morala sina A. s palico prisiliti k temu, da bi posečal verouk in da bo ostal pretepač, pijanec, skratka slab človek, če ne bo hodil k verouku in v cerkev, ter da je sama „lenoba“, ker ne hodi v cerkev; - v ostalem pa sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred izdajo te sodbe, je zahtevo za varstvo zakonitosti dne 31. 12. 2012 v korist obsojenega A. S. po pooblaščenki vložil zakoniti zastopnik nadškofije Ljubljana (glede na določbo 20. člena ZKP-G in določbo 88. člena ZKP-I), ker je sedaj pokojni obsojenec služboval kot duhovnik. Zahtevo vlaga zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo v obsodilnem delu spremeni tako, da obsojenca v celoti oprosti obtožbe.

4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 27. 6. 2013, navaja, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, ker v izreku pravnomočne sodbe navedenem ravnanju niso opredeljeni bistveni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Iz konkretnega opisa kaznivega dejanja ni razvidno, da je obsojenec ravnal z zavestjo, da gre za razžalitev drugega, iz njegove izjave pa oškodovanec ni razpoznan; v opisu tudi ni očitka, da je z izjavo obsojeni izzival versko nestrpnost, utemeljitev slednjega v obrazložitvi sodbe pa na zadostuje. Z odgovorom državne tožilke sta bila predlagatelj dne 3. 7. 2013, pooblaščenka pa dne 4. 7. 2013 seznanjena.

B.

5. Iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja vzbujanja verske nestrpnosti po tretjem odstavku 119. člena KZ v izreku sodbe (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani Kž 971/56) izhaja, da ga je obdolženec storil s tem, da je v stanovanju C. Ž. v G. ob priliki njunega razgovora izjavil, da so ljudje v vasi slabi, da so pretepači, pijanci in ubijalci.

6. Po določbi tretjega odstavka 119. člena KZ (Ur. l. FLRJ, št. 11/51 z dne 1. 3. 1951) je kaznivo dejanje vzbujanja narodnostne, plemenske ali verske nestrpnosti, sovraštva ali razdora storil, kdor z žalitvijo državljanov ali kako drugače vzbuja narodnostno, plemensko ali versko nestrpnost. Kaznivo dejanje je bilo mogoče storiti le z direktnim naklepom. Izvršitveno dejanje (žalitev državljanov), je moralo objektivno in subjektivno pomeniti povzročanje (vzbujanje) verske nestrpnosti. Za pravno opredelitev po tretjem odstavku 119. člena KZ tako zgolj žalitev državljanov ne zadostuje, saj je treba pri tem kaznivem dejanju žalitev presojati glede na okoliščine, ki kažejo, da se je zaradi žalitev v nečem konkretizirala verska nestrpnost. Takega očitka, torej navedbe okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na obdolženčev naklep vzbujanja verske nestrpnosti z izrečenimi besedami, pa opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ne vsebuje. Izrečene besede obdolženca o ljudeh v vasi, da so slabi, da so pretepači, pijanci in ubijalci, bi lahko pomenile napad na čast in dobro ime vaščanov (kaznivo dejanje razžalitve po 170. členu KZ, katerega pregon pa se po določbi drugega odstavka 177. člena KZ začel na zasebno tožbo), vendar pa vaščani z izrečenimi besedami niti niso bili toliko označeni, da bi se lahko sploh ugotovilo, da je razžalitev naperjena zoper njih. Zato v opisu dejanja, za katerega je bil spoznan za krivega in obsojen, ni bistvenega znaka kaznivega dejanja po tretjem odstavku 119. člena KZ - vzbujanja verske nestrpnosti. Obsodba obsojenca zato pomeni kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo na podlagi določila 426. člena ZKP spremenilo tako, da je obsojenca iz razloga 1. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

8. Ker je Vrhovno sodišče izreklo oprostilno sodbo, je na podlagi določbe 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.