Jedro

Tudi uporaba pravil stroke pri izvedenskem delu sodi v dejansko podlago spora, ki revizijsko sodišče veže.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, "da zoper prvotoženo stranko odškodninski zahtevek ne obstoji" (kar je smiselno končna odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka), da pa je druga tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki. Proti vmesni sodbi sodišča prve stopnje je vložila pritožbo druga tožena stranka v delu, ki zadeva njo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in odločitev o njeni odgovornosti potrdilo. Sodišče prve stopnje je oprlo odločitev o odgovornosti druge tožene stranke na 154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in ugotovilo, da druga tožena stranka ni uspela dokazati, da je škoda nastala brez njene krivde (1. odstavek). Sodišče druge stopnje je sprejelo prvostopenjsko dokazno oceno izvedenih dokazov (prič in izvedencev o delovanju spornih semaforjev) in soglašalo z odločitvijo na prvi stopnji, da je druga tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, vendar je njeno odgovornost oprlo na 173. in 177. člen ZOR.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo druga tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka 1. odstavka 385. člena ZPP). Revizijskemu sodišču predlaga, da razveljavi drugo točko sodbe prvostopenjske sodbe in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in sodišču druge stopnje zadevo vrne v novo sojenje, stroške revizije in pritožbe pa naj nato sodišče upošteva pri odmeri stroškov pri novem sojenju. V reviziji trdi, da je že v pritožbi in v vseh pripravljalnih vlogah na prvi stopnji poudarjala, da ne obstoji vzročna zveza med njenim ravnanjem in nastalo škodo. Da je tako, izhaja tudi iz ugotovitev drugostopenjskega sodišča. Tožena stranka je bila odgovorna le za urejanje in vzdrževanje semaforskega sistema. To je bila tudi glavna dejavnost pravnega prednika sedanje organizacije v času škodnega dogodka. Če je prišlo do nesreče zaradi morebitne konstrukcijske napake naprave same, odgovarja za to napako njen lastnik, to je M. L. Tožena stranka je vzdrževala in popravljala ter montirala semaforske napeljave, za kar je od M. L. prejemala plačilo. Odgovorna je bila za normalne posledice njenega ravnanja, torej posledice s katerimi je morala računati, da bodo nastale.

Sklicuje se na 179. člen ZOR in smiselno ugovarja svoji pasivni legitimaciji. Nadalje trdi, da tudi v primeru, da bi bila odgovorna za pravilno delovanje semaforja, sodba druge stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nesporno je, da je semaforska naprava 10 minut potem, ko se je zgodil škodni primer, delovala brezhibno. Sporni semaforski sistem je na tem križišču deloval še v letu 1984. Torej se je vseh sedem napak na semaforju samo od sebe popravilo in je semafor brezhibno deloval vse do zamenjave sistema v križišču. Ta ugovor, kakor tudi ugovor pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja, ki ju je druga tožena stranka izrecno uveljavljala v pritožbi, je drugostopno sodišče enostavno prezrlo (1. odstavek 375. člena ZPP). Tako niti prvostopenjsko niti drugostopenjsko sodišče nista ugotovili narave napak in možnosti odprave napak same po sebi. To pa je odločilno dejstvo za ugotovitev odgovornosti v zvezi z delovanjem spornega semaforja. Druga toženka je nadalje v pritožbi navedla pomanjkljivosti izvedenskega mnenja dipl. ing. M. B., ki ni strokovnjak za elektroniko. Pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ni odgovorilo. Tožena stranka v nadaljevanju revizije opisuje tehnične podatke o delovanju semaforjev, napake, ki pri tem nastanejo ter podatke o odpravljanju napak. Sodišče druge stopnje končno ni ponovno preizkusilo izjav prič J. S., M. F., B. D. in tožnika, danih neposredno po nesreči in na prvih narokih za glavno obravnavo, ko izpovedbe še niso prikrojevali prijateljskim vezem in potrebam.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi 498. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99, v tem postopku še naprej uporablja, ker je bila prvostopna sodba izdana pred njegovo uveljavitvijo).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da so na revizijski stopnji dovoljene le tiste novote, ki jih dovoljuje 387. člen ZPP. V njem je določeno, da smejo stranke v reviziji navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo tedaj, če se tičejo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katerih se lahko vloži revizija.

Problem pasivne legitimacije v tej pravdni zadevi je problem materialnega prava. Materialno pravo pove, ali je določena stranka lahko v odškodninskopravnem razmerju z drugo stranko ali ne. Druga tožena stranka šele v reviziji trdi, da ni pasivno legitimirana, ker je njeno delovno področje oziroma delovno področje njene pravne prednice le vzdrževanje semaforskega sistema. Šele v reviziji postavi tudi trditev, da je lastnik semaforske naprave Mesto Ljubljana in zato zanjo odgovoren. Toda odgovornost utemeljuje s 179. členom ZOR, ki pa ureja odgovornost proizvajalca za nevarno stvar, ki jo da v promet. Navedene trditve so nove in zahtevajo dodatno trditveno in dokazno podlago, kar v revizijskem postopku ni več dovoljeno.

V odgovor na revizijske navedbe vrhovno sodišče pojasnjuje, da je druga tožena stranka na prvem naroku za glavno obravnavo (pisnega odgovora na tožbo pred narokom ni podala), zatrjevala, da prereka zahtevek po temelju in višini in predlaga, da sodišče o utemeljenosti tožbenega zahtevka zasliši pričo E. N., ki je zaposlen pri drugi toženi stranki ter po potrebi izvedenca. Predlagala je torej pričo, ki je vodja cestno-prometne signalizacije, in ki naj bi pojasnil, kako deluje semaforski sistem na križišču Jadranske in Tržaške ulice, kjer je nastala prometna nesreče in s tem tožnikova škoda. Druga tožena stranka torej ni ugovarjala temelju zaradi morebitnega pomanjkanja pasivne legitimacije, temveč zato, da bi dokazala, da je semaforski sistem na navedenem območju deloval brezhibno in s tem izpodbila drugačne trditve tožeče stranke. V nadaljevanju postopka je nato s predlaganjem izvedbe dokaza z izvedenci izpodbijala pričevanje očividcev, kar pa ji ni uspelo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze in jih nato dokazno ocenilo. Sodišče druge stopnje je dokazno oceno preizkusilo in v razlogih (na 3. strani) posebej poudarilo, da izvedenci niso uspeli izpodbiti izpovedi prič očividcev oziroma udeležencev obravnavane prometne nezgode. S tem je sodišče druge stopnje sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodi v dejansko podlago spora. Po 3. odstavku 385. člena ZPP je izpodbijanje dejanskega stanja prepovedan revizijski razlog.

Prepovedan tudi tedaj, ko ga stranka poskuša uveljaviti v okviru bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trije izvedenci in dve izvedeni priči so bili pritegnjeni v postopek zato, da bi izpodbili pričevanja očividcev in udeležencev škodnega dogodka. Ti so že pred organi za notranje zadeve tik po nesreči na kraju samem izpovedali, da je iz vseh štirih smeri na semaforju svetila zelena luč. Ker točnega dejanskega stanja na kraju samem ni bilo mogoče ugotoviti, organi za notranje zadeve tudi niso podali ovadbe (priloge: dopis Republiškega sekretariata za notranje zadeve SR Slovenije, Ljubljana z dne 30.4.1982). Verodostojnost izpovedi navedenih oseb, ki so bile nato zaslišane tudi kot priče, pa bi morala izpodbiti prav druga tožena stranka, saj je v nasprotju z njimi zatrjevala, da do nepravilnega delovanja semaforjev v trenutku nesreče ni prišlo.

Druga tožena stranka sicer poskuša dejanske ugotovitve o nepravilnem delovanju semaforjev izpodbiti s trditvami, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pravno odločilne pritožbene ugovore in da sodba nima razlogov o pravno odločilnih dejstvih. S tem smiselno uveljavlja kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Vendar pa revizijsko sodišče ugotavlja, da takšne kršitve med dolgotrajnim postopkom ni bilo. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da po temeljiti osvetlitvi in analizi vseh tehnično možnih situacij, ki jih je na podlagi lastnih strokovnih izkušenj ob upoštevanju mnenj obeh drugih izvedencev prikazal izvedenec dipl. ing. M. B., ni mogoče dvomiti v pravilnost njegove ocene, da možnost zatrjevane napake v delovanju semaforja, ki je obenem bila edini možni vzrok prometne nesreče, ni mogoče izključiti (3. stran). Sodišče prve stopnje pa je na 5. in 6. strani svoje sodbe povzelo končno mnenje tega izvedenca, in sicer, da je v konkretnem primeru celotna naprava delovala avtomatično, da ni bila vodena in povezana s semafornim centrom in da je zato lahko prišlo nenadoma do več napak hkrati, do skupka napak, ki so bile vzrok, da je zeleni interval istočasno svetil za obe pravokotni strani "kratek ali daljši čas". Vsi izvedenci so bili soočeni tudi z vprašanjem, ali so takšne napake lahko odpravljive same po sebi, ali pa je potrebno za to posebno ukrepanje ustreznega strokovnjaka. Če je izvedenec dipl. ing. M. B. kljub temu na podlagi pravil stroke in analize vseh izvedenskih mnenj prišel do navedene ugotovitve, sodišči prve in druge stopnje pa sta to mnenje ocenili kot točno, revizijsko sodišče v takšno oceno ne sme posegati. Tudi uporaba pravil stroke pri izvedenskem delu sodi v dejansko podlago spora, ki revizijsko sodišče veže (pa čeprav ugotovitve po mnenju revidentke mejijo na "absurd").

Sodišče druge stopnje je tako odgovorilo na vsa pravno odločilna vprašanja v pritožbi. V tej pravdni zadevi sta bili soočeni dve trditvi: trditev tožeče stranke, podprta z izpovedmi prič, da je iz obeh smeri na semaforjih gorela zelena luč, in trditev druge tožene stranke, da je to nemogoče, kar pa predlagani in izvedeni dokazi (trije izvedenci) niso potrdili. Druga tožena stranka tako ni uspela dokazati drugačnega poteka dogodkov, kot so zatrjevale priče in tožnik. Le tako bi lahko dosegla odločitev v svoj prid. Ker imata torej sodbi vse pravno odločilne razloge za odločitev v tem pravdnem postopku, drugih bistvenih kršitev pravdnega postopka pa druga tožena stranka ni opredeljeno navedla (po 386. členu ZPP bi to morala storiti), je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti presodilo le še, ali so morda podane kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Tudi teh kršitev ni bilo.

Če pa je tako, je bilo tudi materialno pravo v tej pravdni zadevi pravilno uporabljeno. Po 1. odstavku 154. člena ZOR je povzročitelj škode tisti, ki mora dokazati, da za nastalo škodo ni kriv, vse druge elemente odškodninske odgovornosti pa mora dokazati oškodovanec. Da je škoda nastala, ni bilo sporno. Tožeča stranka je dokazala vzročno zvezo med škodo in nepravilnim delovanjem semaforjev, saj izpovedi prič o tem, da so gorele zelene luči na vseh štirih semaforjih, niso bile izpodbite. Tožeča stranka je dokazala tudi nedopustnost škode. Druga tožena stranka pa ni dokazala, da za nastalo škodo ni kriva. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na navedeno določbo ZOR, sodišče druge stopnje pa je razloge prvostopenjskega sodišča sprejelo kot pravilne. Za presojo, da je odgovornost druge tožene stranke tudi objektivna, sicer ni imelo zadostne dejanske podlage, vendar ta dodatek na odločitev ni vplival. Revizija tako ni utemeljena in jo je zato revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.