Jedro

Ker je bila v obravnavani zadevi zoper prvostopenjski upravni akt vložena tožba, ne da bi bila predhodno vložena pritožba na upravni organ druge stopnje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbi 2. in 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ko je tožbo zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 7. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 12. 4. 2007, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel tožnikov zahtevek za priznanje odškodnine in pravic žrtve vojnega nasilja po Zakonu o žrtvah vojnega nasilja – ZZVN.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje navaja, da tožnik ni vložil pritožbe zoper izpodbijani sklep organa prve stopnje na pristojno ministrstvo, ampak je zoper ta akt vložil tožbo v upravnem sporu, zaradi česar jo je sodišče zavrglo kot prezgodaj vloženo.

3. V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožnik navaja, da je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve že odločilo o zadevi in zavrnilo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in bi zato moralo sodišče odločati o tožbi. Če pa temu ne bi bilo tako, pa bi moralo sodišče prve stopnje odstopiti tožbo kot pritožbo pristojnemu organu, to je Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Predlaga, da se pritožba odstopi Vrhovnemu sodišču, ki naj izpodbijani sklep razveljavi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bil sklep prvostopenjskega upravnega organa z dne 12. 4. 2007, vročen 17. 4. 2007 tožniku po pooblaščenki, ki pa je kljub pravnemu pouku, da se zoper ta sklep lahko vloži pritožba, o kateri bo odločalo Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, vložila zoper ta sklep tožbo, ki jo je poslala priporočeno po pošti dne 17. 4. 2007. Procesna predpostavka za upravni spor je, da je upravni akt dokončen, kar pomeni, da zoper ta akt ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev – pritožbe v upravnem postopku (tretji odstavek 2. člena ZUS-1). Instančni in sodni nadzor namreč ne moreta potekati sočasno. Tožena stranka v upravnem sporu pa je po določbi petega odstavka 17. člena ZUS-1 država, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan, zastopa pa jo organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek končan (v obravnavani zadevi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve). Šele, če so torej izčrpana pravna sredstva po ZUP, pa lahko stranka uveljavlja sodno varstvo svojih pravic v upravnem sporu po pravilih ZUS-1. To velja tudi v primeru molka upravnih organov.

6. Ker je bila v obravnavani zadevi zoper prvostopenjski upravni akt vložena tožba, ne da bi bila predhodno vložena pritožba na upravni organ druge stopnje, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbi 2. in 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ko je tožbo zavrglo.

7. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena in prvega odstavka 82. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.