Jedro

Pritožnik sme v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku na prvi stopnji. Vendar pa to velja le za dejstva, ki bi lahko v primeru resničnosti pripeljala do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku.

Matični postopek, v katerem se ugotavlja obstoj terjatve, je pravdni postopek in ne kazenski postopek. Podana mora biti objektivna nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Ob tem je pomembno tudi to, da v primeru zavarovanja s predhodno odredbo upnik že razpolaga z odločbo domačega sodišča, v primeru izdaje začasne odredbe pa take odločbe sploh še nima, zato morajo biti tudi kriteriji ugotavljanja nevarnosti strožji pri odločanju o začasni odredbi.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke zoper sklep in sodbo z dne 22. 1. 2013 v izpodbijani II. in III. točki izreka se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške v zvezi s to odločbo.

III. Pritožba tožene stranke zoper sklep z dne 6. 6. 2013 v izpodbijani I. in II. točki izreka se zavrne in se sklep v tem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in sodbo z dne 22.1.2013 je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 26221/2011 z dne 3.3.2011 razveljavilo v 1. odstavku izreka za glavnico v znesku 4,964,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2010 do plačila in v tem delu postopek ustavilo (I. točka izreka), navedeni sklep je vzdržalo v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico v znesku 24.159,79 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 13.043,30 EUR od 1.9.2010 do plačila in od zneska 11.116,49 EUR od 27.9.2010 do plačila ter v 3. odstavku za stroške izvršilnega postopka v znesku 222,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.3.2011 do plačila (II. točka izreka), toženi stranki pa je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v znesku 1.848,60 EUR v roku 15 dni od prejema odločbe (III. točka izreka).

2. Z izpodbijanim sklepom z dne 6.6.2013 je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III Pg 2040/2011-21 z dne 10.4.2013 zavrnilo (I. točka izreka), dolžniku je naložilo povrniti upnikove izvršilne stroške v znesku 160,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti (II. točka izreka). Ostali del sklepa se nanaša na ugovor tretjega in ni predmet pritožbenega preizkusa, zato ga višje sodišče ne povzema.

3. Zoper obe odločbi se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, glede sklepa z dne 6.6.2013 pa še v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijani odločbi razveljavi. Priglasila je pritožbene stroške v pritožbi zoper sodbo z dne 22.1.2013, ni jih pa priglasila v pritožbi zoper sklep z dne 6.6.2013. 4. Tožeča stranka na nobeno od pritožb ni odgovorila.

5. Pritožba nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo in sklep z dne 22.1.2013

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je že po zaključeni glavni obravnavi izvedela, da se prav v zvezi z odkupom te terjatve vodi pred Okrožnim sodiščem v Krškem kazenski postopek zoper obdolženo N. V., direktorico sedaj že izbrisane družbe K., d.o.o., saj naj bi tožeči stranki prodala terjatve, ki sploh niso obstajale oziroma so bile že zaprte z asignacijsko pogodbo. Če bi to dejstvo lahko pravočasno navedla v tem postopku, bi to vplivalo na odločitev sodišča prve stopnje, zato gre za upravičene novote. Ker torej terjatev očitno sploh ni obstajala in verjetno ta družba sploh ni dobavila blaga oziroma opravila storitve, kar vse izhaja iz kazenskega spisa, je zmoten zaključek sodišča, da je obstoj terjatve izkazan. Zato je tožbeni zahtevek neutemeljen.

7. 337. člen ZPP res določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če jih brez svoje krivde ni mogel navesti v postopku na prvi stopnji. Vendar pa to velja le za dejstva, ki bi lahko v primeru resničnosti pripeljala do drugačne odločitve o tožbenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, in tega tožena stranka opredeljeno v pritožbi ne izpodbija, da sta tožeča stranka in K., d.o.o. (v nadaljevanju odstopnik) 15.2.2011 sklenila pogodbo o odkupu terjatev, s katero je bila odstopljena tudi terjatev do tožene stranke, tožena stranka pa je bila o tem obveščena. Nadalje je ugotovilo, da sta bila tožena stranka in odstopnik v poslovnem razmerju, iz katerega izvirajo računi, ki so bili predmet odstopa; ugovor, da naj dela ne bi bila izvedena strokovno in kvalitetno oziroma da dobavljeni material ni bil v skladu s podanim naročilom ter da zato del oziroma materiala ni nikdar prevzela, pa ni konkretiziran oziroma je pavšalen, prav tako pa tožena stranka ni niti prerekala trditev tožeče stranke, da ni nikoli reklamirala opravljenih storitev oziroma grajala morebitnih stvarnih napak, zato se ta dejstva štejejo za priznana. Ob takem dejanskem stanju pa kazenski postopek, ki še niti ni bil končan, temveč je bila predstavnica tožene stranke vabljena le na zaslišanje pri preiskovalnem sodniku, ne more spremeniti odločitve. Matični postopek, v katerem se ugotavlja obstoj terjatve, je pravdni postopek in ne kazenski postopek. Zato za obravnavano zadevo ni mogoče uporabiti 13. člena ZPP (predhodno vprašanje) v zvezi s 1. točko 1. odstavka 206. člena ZPP (prekinitev postopka zaradi reševanja predhodnega vprašanja), prav tako pa odločba ni odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje in odgovornost storilca (2. odstavek 206. člena ZPP). Prav tako pa ni mogoče uporabiti 14. člena ZPP, saj v kazenskem postopku ni bila izdana pravnomočna obsodilna sodba (zadeva je še v fazi preiskave). Ob tem je imela tožena stranka v postopku vse možnosti, da bi izkazala in dokazala, da terjatev ne obstaja in je zato tudi prenesti ni bilo mogoče, pa te možnosti ni izkoristila. Svoje neaktivnosti v pravdnem postopku ne more sanirati v kazenskem postopku. Zato novote, ki jih navaja v pritožbi, ne morejo pripeljati do drugačne odločitve.

8. Pritožba zoper sodbo tako ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijani II. in III. točki izreka (353. člen ZPP).

9. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka.

O pritožbi zoper sklep z dne 6.6.2013

10. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo, kaj smatra za odločbo domačega sodišča – sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ali sodbo, čeprav je bilo s sodbo že odločeno o tožbenem zahtevku. Navedla je tudi, da pri izkazovanju objektivne nevarnosti kot pogoju za izdajo predhodne odredbe ni mogoče uporabiti milejših meril kot pri odločanje o začasni odredbi, saj gre za kršitev načela sorazmernosti, poleg tega pa je zoper sodbo vložena pritožba; domnevana le objektivna nevarnost bi lahko resno ogrozila poslovanje tožene stranke in gre za bistven poseg v pravice gospodarskega subjekta, zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati nekoliko milejše standarde.

11. Po zaključku glavne obravnave je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez obrazložitve, zoper katero je tožena stranka 12.2.2013 napovedala pritožbo. Tožeča stranka je nato 26.3.2013 vložila predlog za zavarovanje denarne terjatve s predhodno odredbo, v kateri je navedla, da je bilo o njenem zahtevku, vsebovanem v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, odločeno s sodbo, ki še ni pravnomočna. Sodišče prve stopnje je v sklepu o zavarovanju s predhodno odredbo z dne 10.4.2013 navedlo, da je tista odločba domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev, ki še ni izvršljiva (1. odstavek 257. člena ZIZ), sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 26221/2011 z dne 3.3.2011, zavarovalo pa je terjatev v višini 24.159,79 EUR z zamudnimi obrestmi. V ugovoru tožena stranka taki ugotovitvi ni nasprotovala, ugovarjala je le pristojnosti sodišča za izdajo sklepa o zavarovanju in izkazu verjetnosti nevarnosti, pri čemer je napadla tudi sklicevanje le na izkaz objektivne nevarnosti. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu kot neprerekano povzelo ugotovitev o obstoju odločbe domačega sodišča. Zato navedba, da iz sklepa ni razvidno, na čem temelji sklep o zavarovanju, in da je bila izdana že nepravnomočna sodba, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Ob tem bi šlo tudi za „preskakovanje“ pravnih sredstev, saj sme tožena stranka v pritožbi nasprotovati le ugotovitvam sodišča, ki jih je opredeljeno prerekala v ugovoru, kar prav tako ni dopustno. Zato teh pritožbenih navedb višje sodišče ni smelo upoštevati. Vsekakor pa je res, da tožeča stranka razpolaga tudi s sodbo, zavarovana pa je terjatev prav v višini, kot ji je bilo s sodbo ugodeno.

12. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da mora biti podana objektivna nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. K njegovim razlogom, ki so jasni in prepričljivi ter pravilni in jih zato povzema kot svoje, višje sodišče glede na pritožbene navedbe dodaja, da na razlikovanje kaže že zakonska dikcija, kakšno nevarnost mora upnik izkazati za izdajo predhodne odredbe (1. odstavek 257. člena ZIZ) in kakšno za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (2. odstavek 270. člena ZIZ). Ob tem je pomembno tudi to, da v primeru zavarovanja s predhodno odredbo upnik že razpolaga z odločbo domačega sodišča, v primeru izdaje začasne odredbe pa take odločbe sploh še nima, zato morajo biti tudi kriteriji ugotavljanja nevarnosti strožji pri odločanju o začasni odredbi.

13. Jasno je, da vsak sklep o zavarovanju posega v pravice gospodarskega subjekta, vendar je pod zakonskimi pogoji tak poseg dopusten. Upoštevati pa je treba tudi, da neplačevanje obveznosti resno posega v pravice upnika, ki je svojo izpolnitev opravil, pa ni dobil plačila. Pri tem noben gospodarski subjekt nima pravice, da svojih obveznosti ne bi izpolnil – takemu stanju sodišče ne nudi pravnega varstva.

14. Izpodbijani sklep je v delu, ki se nanaša na toženo stranko, tako pravilen, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep v izpodbijani I. in II. točki izreka.