Jedro

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je opravilo narok za glavno obravnavo, glede na to, da tožeča stranka ni predlagala, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Narok za glavno obravnavo je obvezen, razen če zakon določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (454. in 488. člen ZPP in 1. odstavek 24. člena ZDSS-1). ZPP v 4. členu določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Kršitev načela ustnosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana, če je sodišče odločilo v sporu, ne da bi opravilo glavno obravnavo, pa bi jo moralo opraviti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

ZPP zlorabo procesnih pravic definira kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Namen mora biti podan ne le, ko gre za šikano (namreč škodovati drugemu), temveč tudi ko dejanje nasprotuje dobrim običajem ter vestnosti in poštenju. Nevestnosti, ki se kaže v malomarnosti ene od strank, ni mogoče šteti za zlorabo. Tolmačenje instituta zlorabe pravice, za katerega se zavzema pritožba, bi namreč pomenilo, da je tako rekoč vsaka pravda posledica zlorabe pravice do sodnega varstva - bodisi tožnika, ker je vložil neutemeljeno tožbo, bodisi tožene stranke, ki je neutemeljeno zavračala zahtevek. Stranki lahko očitamo zlorabo le, če se zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna. V konkretni zadevi ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka, s tem ko ni podala soglasja za odločitev sodišča brez glavne obravnave, imela namen škodovati toženi stranki, saj je bil motiv tožeče stranke uveljavljanje procesne pravice. Zato priglašeni separatni stroški za narok tožene stranke niso utemeljeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavita sklep št. ... z dne 1. 8. 2012 in sklep št. ... z dne 5. 9. 2012; da se ugotovi, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 3. 2012 s pripadajočimi aneksi ter, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v delovno razmerje za nedoločen čas, na delovno mesto višjega svetovalca, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe ter da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto plačo, odvesti vse pripadajoče davke in prispevke in mu izplačati zapadle neto plače od prenehanja delovnega razmerja dalje, to je od 13. 9. 2012 dalje, do ponovne reintegracije v delovno razmerje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne plače dalje do plačila ter prispevke in davke, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper II. točko sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu (II. točka izreka) spremeni tako, da toženi stranki prizna separatne stroške za narok in tožeči stranki naloži v plačilo pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8-dnevnega paricijskega roka do plačila. V pritožbi je navajala, da se je tožena stranka v vlogi z dne 20. 1. 2014 odpovedala glavni obravnavi in predlagala preklic naroka za glavno obravnavo, saj je bilo v tej zadevi sporno samo pravno vprašanje izpolnjevanja pogojev za prenehanje pogodbe o zaposlitvi po 264. členu ZUJF. Dejanska vprašanja pa so bila bodisi nesporna, bodisi jih je bilo mogoče ugotoviti na podlagi pisnih vlog in pisnih dokazov strank. Tožena stranka je z vlogo z dne 20. 1. 2014 obrazložila predlog za odločitev brez glavne obravnave. Navedla je pravno relevantna dejstva o starosti tožeče stranke in dopolnjeni pokojninski dobi ter predložila dokazilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije in hkrati opozorila na odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-146/2012-40, iz katere izhajajo napotki za odločitev o zadevi. Tožeča stranka se ni odzvala na vlogo tožene stranke in ker je sodišče izvedlo narok, je tožena stranka zahtevala povračilo separatnih stroškov, saj se na naroku niso izvedli dokazi, za katere je potrebna glavna obravnava, niti ni tožeča stranka podala novih trditev. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da je izvajalo listinske dokaze, da je bila izvedba glavne obravnave pravilna in da se stranki nista dolžni odpovedati glavni obravnavi, s čimer pa se tožena stranka ne strinja, saj meni, da je narok tehnično sredstvo oziroma eno od sredstev, s katerimi je mogoče uresničevati pravico do izjave, kar pa ne pomeni, da je treba narok izvesti v vsakem primeru. Narok ni sam sebi namen, prav tako tudi niso sama sebi namen pravna sredstva, do katerih imajo stranke prav tako pravico. ZPP v 15. členu od sodišča terja, da si mora prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški. Prav tako sodišču nalaga, da onemogoča vsako zlorabo pravic. V konkretni zadevi je po mnenju tožene stranke tožeča stranka imela pravice in možnost, da sodeluje v zadevi oziroma, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in dokazih na drug tehnični način in sicer na pisni način. Tožeča stranka je bila predhodno opozorjena na pravno vprašanje v zadevi, pa je kljub temu vztrajala pri izvedbi naroka, zato je po mnenju tožene stranke zlorabila pravico do izjave v smislu vztrajanja pri izvedbi naroka. Do vprašanja zlorabe pravice se je opredelilo tudi Ustavno sodišče RS, ki je zapisalo, da stranka nima pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih predlaga in tudi, če stranka ni zaslišana, se v zadevi lahko izjavi in poda svoje navedbe glede dejanskega stanja pisno. Bistvo pri zaslišanju strank oziroma prič je, ali njihovo zaslišanje lahko vpliva na drugačno odločitev, torej gre za njihovo relevantnost. Pravice je potrebno izvrševati na način, ki je vsebinsko oziroma dejansko poln, pa hkrati ostalim udeležencem v postopku ne povzroča nepotrebnih stroškov oziroma nepotrebne škode. Ustavno sodišče je poudarilo, da že iz samega smisla pravice do izjavljanja pred sodiščem izhaja, da vztrajanje pri postopkovnih ravnanjih, ki sploh nimajo nobene zveze z vsebinskim izvrševanjem te pravice, ni dopustno. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano stroškovno odločitev preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je odločilo, da ni utemeljen predlog tožene stranke za povrnitev separatnih stroškov. Pravilno se je sklicevalo na 24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalni vlogi ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali. Dejansko je poleg nespornega dejanskega stanja drug pogoj za odločanje izven glavne obravnave, da na to pristaneta obe stranki. V konkretni zadevi je predlagala izdajo odločitve sodišča prve stopnje brez glavne obravnave le tožena stranka. Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je v vlogi z dne 20. 1. 2014 navedla vsa pravno relevantna dejstva o starosti tožeče stranke in dopolnjeni pokojninski dobi ter predložila dokazilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter opozorila na odločbo Ustavnega sodišča, opr. št. U-I-146/12, iz katere izhajajo napotki za odločitev o zadevi ter bi zato morala tožeča stranka prav tako predlagati odločitev sodišča brez glavne obravnave in ker se tožeča stranka ni odzvala na vlogo tožene stranke, bi moralo sodišče toženi stranki priznati povračilo separatnih stroškov, ker se na naroku niso izvedli dokazi, za katere je potrebna glavna obravnava, niti ni tožeča stranka podala novih trditev.

Med pravicami in svoboščinami, ki jih Ustava RS posebej ureja in priznava je tudi pravica do sodnega varstva. V 1. odstavku 23. člena Ustave RS je določeno, da ima vsakdo pravico, da o njegovim pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Sodišče mora vsaki stranki dati možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (1. odstavek 5. člena ZPP). Stranka lahko najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov in ponovi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (1. odstavek 286. člena ZPP). Res je tožeča stranka imela možnost v pripravljalnih vlogah pisno navesti vsa dejstva in dokaze ter se izjaviti o vseh listinskih dokazih tožene stranke, ki so ji bili pravilno vročeni, vendar je vseeno neutemeljen pritožbeni očitek, da je tožeča stranka zlorabila svojo pravico, ki jo ima v postopku s tem, ko ni soglašala s predlogom tožene stranke, da sodišče odloči brez glavne obravnave.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je opravilo narok za glavno obravnavo glede na to, da tožeča stranka ni predlagala, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Narok za glavno obravnavo je obvezen, razen če zakon določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (454. in 488. člen ZPP in 1. odstavek 24. člena ZDSS-1). ZPP v 4. členu določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Kršitev načela ustnosti pomeni absolutno bistveno kršitev procesa in sicer tedaj, kadar je sodišče odločilo v sporu, ne da bi opravilo glavno obravnavo, pa bi jo moralo opraviti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Pravica do kontradiktornega postopka zagotavlja, da bo vsakomur omogočeno priti do besede v postopku, ki se nanaša na njegove pravice in pravne interese. Najpomembnejši del postopka, pri katerem se izraža načelo kontradiktornosti, pa je glavna obravnava.

Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene trditve, da je tožeča stranka imela pravico in možnost, da sodeluje v zadevi ter se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in dokazih na pisni način in ker je vztrajala pri izvedbi nepotrebnega naroka, naj bi tožeča stranka zlorabila pravice, ki jih ima v postopku. ZPP zlorabo procesnih pravic definira kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenostjo. Namen mora biti podan ne le, ko gre za šikano (namreč škodovati drugemu), temveč tudi ko dejanje nasprotuje dobrim običajem ter vestnosti in poštenju. Nevestnosti, ki se kaže v malomarnosti ene od strank, ni mogoče imeti za zlorabo. Tolmačenje instituta zlorabe pravice tožene stranke v pritožbi bi namreč pomenilo, da je tako rekoč vsaka pravda posledica zlorabe pravice do sodnega varstva - bodisi tožnika, ker je vložil neutemeljeno tožbo, bodisi tožene stranke, ki je neutemeljeno zavračala zahtevek. Stranki lahko očitamo zlorabo le, če se zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna. V konkretni zadevi torej ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka, s tem ko ni podala soglasja za odločitev sodišča brez glavne obravnave, imela namen škodovati toženi stranki, saj je bil predvsem prevladujoč motiv tožeče stranke uveljavljanje procesne pravice. Pri tem je potrebno tudi upoštevati, da čeprav zakon določa načelo pospešitve in ekonomičnosti postopka, se je potrebno za učinkovito sojenje zavedati, da je cilj postopka zakonita in pravilna odločitev. Zato se medsebojno pogojujejo hitrost, ekonomičnosti in učinkovitost na eni strani ter vsebinsko kakovostno sojenje na drugi strani in v tem smislu je potrebno tudi upoštevati, da za kakovostno sodno varstvo ni dovolj, da je hitro, ampak mora biti vsebinsko ustrezno ter da mora biti, če naj doseže svoj namen, hkrati pravilno, zakonito, ekonomično in zanesljivo.

Kot izhaja iz navedenega je pritožba tožene stranke neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.