Jedro

Določba 19. člena ZJSRS-C je imela pojasnjevalno naravo, ki je učinkovala v povezavi z določbami ZDR, zaradi česar je pri obravnavi pravice do odpravnine potrebno izhajati iz določbe 3. odst. 36f. čl. ZDR. Delavci so imeli pravico do odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi insolventnosti delodajalca tudi pred uveljavitvijo novele ZJSRS-C.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo obstoj terjatve tožnice zoper toženo stranko v znesku 230.212,30 SIT iz naslova odpravnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 15.7.1998 dalje do plačila. V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 12.250,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja nad toženo stranko, zaradi česar je upravičena do odpravnine v višini, kot gre presežnim delavcem po ZDR.

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02). Navaja, da v času, ko je prenehalo delovno razmerje tožnici, delavcem ni pripadala odpravnina, saj je ni predvideval takrat veljavni ZDR. Poleg tega opozarja na sprejeto sodno prakso, v skladu s katero delavci, ki so izgubili zaposlitev v insolventnih organizacijah, do uveljavitve novele Zakona o jamstvenem skladu iz leta 1999 niso upravičeni do odpravnine. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in 39/97) v 2. odstavku 8. člena določa, da imajo delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje na podlagi sklepa o začetku stečajnega postopka, poleg pravic po tem zakonu, določene tudi pravice za primer insolventnosti s posebnim zakonom. Gre za Zakon o jamstvenem in preživninskem skladu RS (ZJSRS, Ur.l. RS, št. 25/97 - 26/03), ki je zagotovil določene pravice delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca, v kar je šteti tudi stečaj. V tej zvezi se je s sprejetjem spremenjenega 19. čl. ZJSRS-C (Ur. l. RS, št. 53/99) določilo, da so v takšnem primeru delavci upravičeni do odpravnine, kar pa ne pomeni, da se je z navedeno določbo na novo vzpostavila pravna podlaga za odpravnino delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi insolventnosti delodajalca. Navedena določba je dejansko imela pojasnjevalno naravo, ki je učinkovala v povezavi z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93), zaradi česar je pri obravnavi pravice do odpravnine potrebno izhajati iz določbe 3. odst. 36f. čl. ZDR. To pomeni, da so delavci imeli pravico do odpravnine v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi insolventnosti delodajalca tudi pred uveljavitvijo novele ZJSRS-C. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno razsodilo, da obstaja pravna podlaga, na podlagi katere je tožnica upravičena do odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja iz razloga začetka stečaja nad toženo stranko z dne 15.7.1998. Pritožbeno sodišče v zvezi z ugotovljenim zneskom terjatve, ki bi ga tožnica v sporu lahko uveljavila tudi z dajatvenim zahtevkom in ne zgolj v ugotovitveni obliki, še navaja, da gre pri prisojeni odpravnini za dajatev tožene stranke, ki jo je potrebno šteti med stroške stečajnega postopka. Zato jo bo morala tožena stranka poravnati tožnici v celoti še pred oblikovanjem stečajne mase.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Nadalje tako v zvezi s postopkom na prvi stopnji kot izdano sodbo ni ugotovilo bistvenih postopkovnih kršitev ali to, da bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).