Jedro

Že sama okoliščina, da je obdolženec v pisanju oškodovanca naslavljal kot policista, zapisal njegovo ime in priimek, z zatrjevanji, da je ″skorumpiran policist″, ″policijski drek″, ″pokvarjeni policaj″, ″policijska svinja″ in ″policijski komunistični gnoj″, omogoča sklepanje, da je v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 168. člena KZ-1 in sicer, da naj bi bili kaznivi dejanji očitani obdolžencu storjeni proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 352. člena v zvezi s členom 429 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obdolženca zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju, s katerim sta se mu očitali dve kaznivi dejanji razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1. Odločilo je še, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se pritožuje okrajna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi tako, da prvostopenjski sklep razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo odločitev.

3. Na pritožbo okrajne državne tožilke je odgovoril obdolženec, ki meni, da pritožba ni utemeljena in jo je zato potrebno zavrniti ter potrditi prvostopenjski sklep.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih navedb in navedb v odgovoru na pritožbo sodišče druge stopnje ugotavlja, da se državna tožilka utemeljena zavzema za razveljavitev izpodbijanega sklepa. Temu nasprotno zato ni mogoče slediti obdolženčevemu stališču, da je prvostopenjska odločitev pravilna, ki ga utemeljuje z navedbami od katerih jih je več žaljivih.

6. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke prvega odstavka 352. člena v zvezi s členom 429 ZKP zavrglo obtožni predlog državnega tožilstva, ker je v zvezi z obdolžencu očitanima kaznivima dejanjema razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 na škodo oškodovanca A. Š. zaključilo, da državni tožilec v konkretnem primeru ni upravičen tožilec. Presodilo je, da obe obdolžencu očitani kaznivi dejanji nista bili storjeni proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe v tem organu. V skladu s prvim odstavkom 168. člena KZ-1 se zato preganjata na zasebno tožbo in je tako v konkretnem primeru upravičen tožilec zasebni tožilec, ne pa državni tožilec.

7. V zvezi s procesirano vsebino obdolženčevih elektronskih sporočil, poslanih dne 23. 11. 2017 in 26. 11. 2017 na oškodovančev službeni elektronski naslov, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je oškodovanec tako v času, ko je na službeni elektronski naslov prejel elektronska sporočila z žaljivo vsebino, torej v mesecih november in december 2017, in tudi v času, na katerega se vsebina teh pisanj nanaša (na obdobje po letu 2010) imel položaj uradne osebe. V letu 2017 je bil zaposlen kot višji kriminalist inšpektor na Policijski upravi ..., v obdobju na katerega se nanaša vsebina predmetnih sporočil pa je opravljal delo višjega policijskega inšpektorja na Specializiranem oddelku Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije (VDT RS). Izpodbijano odločitev je ob siceršnji prej navedeni ugotovitvi utemeljilo s tem, da obdolžencu očitani kaznivi dejanji nista bili storjeni v zvezi z oškodovančevim opravljanjem službe pri državnem organu, kajti pojma služba ni mogoče razlagati zgolj v njegovem formalnem pomenu, to je pomenu zaposlitve, sklenitve pogodbe o zaposlitvi, temveč vsebinskem pomenu, ki se nanaša na opravljanje dela, izvajanje službene obveznosti. Poudarilo je, da dejstvo, da je oškodovanec bil in je še vedno uradna oseba za pregon po uradni dolžnosti ne zadošča, ravno tako ne samo dejstvo, da je ves čas v službi pri državnem organu. Kaznivo dejanje, če naj se preganja na predlog, mora biti tudi vsebinsko povezano z izvajanjem pooblastil uradne osebe, ki jih ta izvršuje v okviru pristojnosti državnega organa. Ob zavrnitvi obdolženčevega zagovora, da bi se moralo oškodovančevo izvajanje pooblastil nanašati konkretno nanj, je presodilo, da oškodovančeve ugotovitve v zvezi z uhajanjem dokumentov z oddelka, s katerim je zaradi suma storitve kaznivega dejanja v obliki uradnega zaznamka obvestil policijo, ter poročanje Komisiji za preprečevanje korupcije niso pomenile izvajanja policijskih pooblastil, temveč izpolnitev dolžnosti naznanitve suma kaznivega dejanja, za katerega je izvedel v okviru svoje zaposlitve pri tem organu. Za ta sum torej ni izvedel kot uradna oseba v pomenu, kot jo pojmuje KZ-1 v 3. točki prvega odstavka 99. člena in je zato imela njegova naznanitev suma kaznivega dejanja, katero je poimenoval uradni zaznamek naravo zasebne ovadbe, ki jo je podal kot uslužbenec v državnem organu.

8. Glede procesirane vsebine obdolženčevih elektronskih sporočil je v 24. točki obrazložitve zaključilo, da se navedbe nanašajo na razmerje na Specializiranem oddelku VDT RS med oškodovancem in njeno nadrejeno vodjo oddelka; oškodovančevo vlogo (dejansko oziroma takšno, za katero je prepričan obdolženec, da je bila) pred ovadbo KPK zaradi odtujevanja dokumentov, zatrjevanega koruptivnega ravnanja D. K. in z njo povezanega novinarja M. L. in na oškodovančevo pričanje v kazenskem postopku, ki je tekel zoper obdolženo D. K. zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 257. člena in zoper obdolženca zaradi očitka o napeljevanju k prej navedenemu kaznivemu dejanju pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani. Presodilo je, da oškodovanec pri ravnanju, ki je bilo v obdolženčevih očeh povod in razlog za pisanja z zakonskimi znaki razžalitve ni izvrševal nobenih pooblastil, ki jih je imel kot višji policijski inšpektor na Specializiranem oddelku VDT RS.

9. V celoti je treba pritrditi državni tožilki, da povzeti prvostopenjski razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo pritožbeno izpodbijano odločitev niso sprejemljivi. Kot utemeljeno opozarja državna tožilka iz obtožnega predloga izhaja, da se obdolžencu očita, da je oškodovancu na njegov službeni elektronski naslov poslal sporočili z žaljivo vsebino, ki se je nanašala na delo, ki ga je le-ta opravljal kot višji policijski inšpektor in operativni vodja na posebnem oddelku za preiskovanje in pregon oseb s posebnimi pooblastili na VDT RS. Sodišče druge stopnje se pridružuje oceni državne tožilke, da že sama okoliščina, da je obdolženec v pisanju oškodovanca naslavljal kot policista, zapisal njegovo ime in priimek, z zatrjevanji, da je ″skorumpiran policist″, ″policijski drek″, ″pokvarjeni policaj″, ″policijska svinja″ in ″policijski komunistični gnoj″, omogoča sklepanje, da je v konkretnem primeru izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 168. člena KZ-1 in sicer, da naj bi bili kaznivi dejanji očitani obdolžencu storjeni proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu.

10. Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 postane uradno pregonljivo po drugem odstavku 168. člena KZ-1, če je storjeno proti uradni osebi v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bil oškodovanec v času, ko je na službeni elektronski naslov prejel predmetna obdolženčeva elektronska sporočila in tudi v času na katere se vsebina sporočil nanaša, uradna oseba. Pri tem ni pomembno, ali je pri ravnanjih na katere se nanašata obdolženčevi sporočili izvrševal uradna policijska pooblastila, s čemer se je po nepotrebnem ukvarjalo sodišče prve stopnje. Za kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 so določbe o pregonu po drugem odstavku 168. člena KZ-1 pomembne le glede vprašanja ali se žaljiva vrednostna ocena nanaša na uradno osebo v zvezi z opravljanjem njene službe v državnem organu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je oškodovanec uradna oseba. V 24. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa navedena ugotovitev na kaj se vsebina procesiranih navedb obeh elektronskih sporočil nanaša, pa jasno kaže, da se očitki o razžalitvi oškodovanca ne nanašajo na razžalitev oškodovanca kot zasebne osebe, temveč da se nanašajo na razžalitev oškodovanca kot uradne osebe v zvezi z opravljanjem njegove službe višjega policijskega inšpektorja na Specializiranem oddelku VDT RS. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru upravičen tožilec državni tožilec. Obdolžencu očitani kaznivi dejanji razžalitve pa se sicer preganjata na predlog, pri čemer je ta procesna predpostavka v konkretnem primeru s podanima predlogoma oškodovanca A. Š. za obe obdolžencu očitani kaznivi dejanji tudi izpolnjena.

11. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi državne tožilke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. O obtožnem predlogu, vloženim v predmetni zadevi zoper obdolženca, zaradi dveh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1 na škodo oškodovanca A. Š., bo moralo sodišče prve stopnje torej vsebinsko odločiti.