Jedro

Ker tožeča stranka ni trdila in še manj dokazala, da je iz svojih sredstev zalagala dobaviteljem za toženo stranko, ne more sodišče prve stopnje uporabiti kot pravno podlago 210. člen ZOR. Iz predloženega procesnega gradiva to ne izhaja. Sicer pa upravnik nima na podlagi Stanovanjskega zakona aktivne legitimacije, da v svojem imenu kot stranka toži lastnico stanovanja na plačilo stroškov, razen v kolikor se zahtevek nanaša na plačilo stroškov za upravljanje stavbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu (razen 2. točke izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi z dne 6.10.1998 razen v delu, ki se nanaša na zamudne obresti (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov.

Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja bistveno kršitev določb ZPP. V sodbi je nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, vsebini listin in dokazil in o tem, kar je v spisu. Sodišče namreč ugotavlja, da iz listin tožeče stranke izhaja, da je plačala za toženko iz svojih sredstev to, kar vtožuje. Iz odprtih postavk tožeče stranke in iz priloženih faktur pa kaj takega ne izhaja. Na fakturah je celo napisano, da piše saldo v dobro, kar kaže na dvojno plačilo faktur s strani dveh plačnikov. Tožena stranka je namreč trdila, da je za obdobje februar do september 1998 plačevala upravniku G. d.o.o..

Tožeča stranka je naredila vrsto nepravilnosti v poslovanju, zato je tožena stranka odpovedala pogodbo na zboru lastnikov 15.12.1997, kjer so upravnika razrešili zaradi hujših kršitev pogodbenih obveznosti.

Na zboru je bil tudi direktor tožeče stranke in je s tem soglašal. Dogovorjen je bil ena in pol mesečni odpovedni rok zaradi ugotovitve poročila in to je poteklo 1.2.1998, ko je postal upravnik G. d.o.o..

Ta je plačeval vse stroške. Tožena stranka opozarja, da zanjo tožeča stranka ni ničesar plačevala. Tožena stranka je sama plačala oziroma preko novega upravnika. Tožeča stranka pa ni plačevala dobaviteljem, ni dala finančnega poročila, zato je prišlo do nastanka spora.

Sodišče je v identičnem primeru drugega lastnika v bloku, to je H. - ja odločilo v prid tožene stranke in zahtevek zavrnilo. Tožnik bi moral z originalom položnic dokazati, da je plačal za toženo stranko, česar pa ne bi mogel dokazati.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba utemeljeno opozarja, da sodbe ni mogoče preizkusiti v delu, ko sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka aktivno legitimirana po določbi 210. člena ZOR (Zakon o obligacijskih razmerjih, uporaba na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika), ker je plačala iz lastnih sredstev za toženo stranko. V obrazložitvi piše, da je iz dokazil o plačilih razvidno, da so bila plačila izvršena v breme žiro računa tožeče stranke. Iz priloženih prilog v spisu (priloge A) ni najti dokazila, da je tožeča stranka za toženo stranko iz svojih sredstev v spornem obdobju plačala vtoževane zneske dobaviteljem. Gre le za dokazila o izpiskih tožeče stranke o zatrjevanem dolgu, tožeča stanja je predložila tudi fakture dobaviteljev, ni pa predložila dokazila o tem, da je te zneske dejansko plačala. Pritožbeno sodišče še opozarja, da je sodišče vezano na trditveno podlago tožeče stranke in ne le na tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je med drugim zatrjevala, da je poravnavala račune s strani dobaviteljev, v kolikor je dobila plačila s strani stanovalcev (navedbe v pripravljalnem spisu na list.št. 18). Tudi sodišče v povzetkih navedb strank povzema (list.št. 35), da je tožeča stranka navajala, da je prišla v zamudo s plačili, ker stanovalci niso tožeči stranki plačevali položnic. To lahko pomeni, da tožeča stranka ni zatrjevala ne dokazala, da bi zalagala iz svojih sredstev za toženo stranko, kar je predpogoj, da sodišče lahko ugodi zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve oziroma prehoda koristi. Sicer ima sodba prav v delu, ko trdi, da tožeča stranka ni aktivno legitimirna za plačilo (razen za eventuelne stroške upravnika), saj pooblastila za kaj takega nima ne po pogodbi ne po stanovanjskem zakonu.

Zaradi absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke 2. odst. 353. člena ZPP, je bilo treba sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje v delu, v katerem tožena stranka ni uspela (354. člen ZPP).

V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje ponovno odloči ob upoštevanju zatrjevane dejanske podlage tožbe in ob predloženih dokazih. Toženi stranki pa je treba odgovoriti, da pritožbeno sodišče in tudi sodišče prve stopnje ne more upoštevati tistih dokazov, katere je predložila prvič v pritožbi, saj v pritožbi ne pojasni, zakaj teh dokazov ni predložila do sedaj (337. člen ZPP).

Ostane še odgovor na pritožbeno navedbo, da je med pravdnima strankama na zboru stanovalcev z dne 15.12.1997 v prisotnosti direktorja tožeče stranke prišlo do razrešitve upravnika zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je prišlo do odpovedi pogodbe, kar pomeni tudi trimesečni odpovedni rok, kar sta stranki dogovorili v 11. členu predložene pogodbe o upravljanju. Pri tem pa sodišče prve stopnje prezre, da je tožena stranka sicer laično in nekoliko nespretno zatrjevala krivdno razdrtje pogodbe (trditev o "razrešitvi upravnika"), s tem, da naj bi bilo dogovorjeno, da preneha tožeča stranka opravljati posle upravnika s 1.2.1998. O tej zatrjevani podlagi tožene stranke in v mejah predloženih dokazov (zapisnik o zboru) pa sodišče prve stopnje ni odločalo. Pritožba še opozarja, da je v zadevi sodišče prve stopnje odločilo v primeru sosedov drugače. Pritožbeno sodišče le dodaja, da je v sporu majhne vrednosti, kar je predmetni spor, sicer možno, da pride ob podobnem dejanskem stanju do različnih odločitev; sodišče odloča na podlagi zbranega procesnega gradiva in ima določene omejitve, ki veljajo v sporih majhnih vrednosti (določbe 442. člena ZPP in naslednje). Odločitev je torej lahko odvisna tudi od zatrjevanih ugovornih razlogov tožene stranke in dokazov, ki jih pravdni stranki predložita. Vendar pritožbeno sodišče opozarja, da je treba pritrditi pritožbi, da je v zadevi I Cp 1513/2004 sodišče prve stopnje res odločilo drugače kot v tej zadevi.

Če stranka navaja v pritožbi odločitve istega sodišča v podobnih primerih, je treba te zadeve vpogledati in na navedbe odgovoriti, sicer stranka nima možnosti enakega varstva pred sodiščem.