Jedro

Prav ima sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da bi bila v konkretnem primeru nevarnost po 1. alinei 2. odst. 272. čl. ZIZ podana takrat, ko bi dolžnik stvar prodal ali jo obremenil. Pravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik v tem primeru izkazati dolžnikovo aktivno ravnanje v tej smeri. Pri uveljavljanju zavarovanja nedenarne terjatve zadostuje, da upnik izkaže nevarnost iz 1. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ v objektivnem smislu, saj izkaz te predpostavke ni omejen na izkaz delovanja in se zato tudi izkaz vzroka, ki naj bi dal posledico, ne zahteva..

Izrek

Pritožbi upnika se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za zavarovanje nedenarne terjatve upnika na vrnitev stvari z izdajo začasne odredbe.

Zoper ta sklep je upnik po svojem pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal njegovo spremembo oz. razveljavitev. Meni, da so stališča sodišča prve stopnje, da ni izkazal, da bi bila uveljavitev terjatve onemogočena, ker hkrati ni izkazal namena dolžnika plovilo odtujiti in da bi dolžnik, v kolikor bi se začasna odredba izkazala neutemeljeno, utrpel enake posledice kot upnik, nepravilna. Dejstvo je, da upnik, kljub nespornemu lastništvu plovila, s plovilom ne razpolaga in to je razvidno iz že predloženih listin. Upnik je v predlogu zatrjeval, da se dolžnik izmika vračilu predmeta leasinga. Že samo dejstvo, da upnik kljub razdrtju pogodbe s plovilom ne razpolaga, z visoko stopnjo verjetnosti izkazuje, da se dolžnik izmika vračilu plovila. Kljub temu, da je dolžnik podal izjavo, ki jo upnik prilaga k pritožbi, da soglaša s prodajo plovila, ga upnik ne more prodati, ker z njim ne razpolaga. Namen predlagane začasne odredbe je predvsem v tem, da se dolžniku prepove razpolaganje s plovilom (da se le-to ustavi in izroči v hrambo upniku), ko bi plovilo priplulo v slovensko morje, v kolikor pa je v slovenskem morju, da se dolžniku prepove izplutje in njegovo razpolaganje z njim. V primeru neizdaje začasne odredbe, bo dolžnik do pravnomočne odločitve v zadevi prosto razpolagal s plovilom. V kolikor plovila še ni odtujil, bi se z izdano začasno odredbo bistveno zmanjšala nevarnost, da ga bo odtujil. V primeru odtujitve pa bo uveljavitev terjatve po pravnomočni sodbi onemogočena ali bistveno otežena. Napačno pa je tudi stališče sodišča, da bi dolžnik utrpel enake posledice kot upnik, če začasna odredba ne bi bila izdana. Tako stališče je povsem neutemeljeno. Plovilo je nesporno last upnika, z vsakim dnem uporabe in razpolaganja dolžnika s plovilom mu nastaja škoda. Upnik je oškodovan tako za preostalo vrednost plovila, kot za dohodek izdajanja v leasing oz. oddajanja v najem. Dolžniku pa z izdano začasno odredbo ne more nastati nikakršna škoda, saj ni lastnik plovila. V kolikor bi dolžnik potem, ko bi prejel sklep sodišča, ugovarjal lastništvu upnika, pa bo lahko sodišče še vedno preverilo pravilnost in utemeljenost tako ugovornih navedb kot tudi predlagane začasne odredbe.

Pritožba upnika je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da je v obravnavani zadevi upnik z veliko stopnjo verjetnosti izkazal obstoj svoje terjatve zoper dolžnika, kar pomeni, da je izkazal pogoj iz 1. odst. 272. čl. ZIZ za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Ne strinja pa se z zaključki prvostopnega sodišča, da upnik ni izkazal alternativno določenih predpostavk iz 1. in 3. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ. Prepoved odtujitve in obremenitve stvari (tč. 1 začasne odredbe) ter izročitev v hrambo (tč. 2) pri nedenarni terjatvi za njeno izročitev služita temu, da bo dejansko in pravno stanje stvari omogočalo, da se bo ta ista stvar upniku na podlagi pravnomočne sodbe lahko tudi res izročila. Prav ima sodišče prve stopnje, ko ugotavlja, da bi bila v konkretnem primeru nevarnost po 1. alinei 2. odst. 272. čl. ZIZ podana takrat, ko bi dolžnik stvar prodal ali jo obremenil. Pravno zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral upnik v tem primeru izkazati dolžnikovo aktivno ravnanje v tej smeri. To je namreč dolžan upnik izkazovati le v primerih iz 2. odst. 270. čl. ZIZ, ko gre za začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Pri uveljavljanju zavarovanja nedenarne terjatve pa zadostuje, da upnik izkaže nevarnost iz 1. alinee 2. odst. 272. čl. ZIZ v objektivnem smislu, saj izkaz te predpostavke ni omejen na izkaz delovanja in se zato tudi izkaz vzroka, ki naj bi dal posledico, ne zahteva. Zadostuje že verjeten izkaz nastanka posledice same, torej nevarnosti za bodočo izterjavo. V tem pogledu pa sodišče prve stopnje, po oceni pritožbenega sodišča, ni ustrezno ocenilo dejstva, ki ga je upnik zatrjeval v predlogu in tudi ustrezno dokazal, in sicer, da je dolžnik v konkretnem primeru izposloval pri Upravi RS za pomorstvo, da je v vpisniku za čolne, pod podatke o lastniku vpisan kot lastnik, čeprav dejansko sploh ni lastnik predmetnega plovila. V tej zvezi namreč sodišče prve stopnje, ni upoštevalo, da bi dolžnik ob takem stanju proti dobrovernim tretjim lahko uspešno razpolagal s plovilom in tako bistveno otežil če ne celo onemogočil uveljavljanje upnikove terjatve. Ob dejstvu, da je upnik izkazal, da je bil dolžnik že dne 29.7.2004 obveščen o njegovi odločitvi da razvezuje pogodbo o finančnem leasingu (priloga A4) in ga pozval, da najkasneje v roku 8-ih dni vrne predmet leasinga, predlog za izdajo začasne odredbe pa je pri sodišču vložil dne 6.5.2005, pa pritožbeno sodišče meni, da je glede na konkretna objektivna dejstva tudi vprašljiv zaključek sodišča prve stopnje, da upnik ni izkazal zatrjevanega izmikanja dolžnika in da bi moral, kljub tem objektivno izkazanim dejstvom še posebej dokazovati, da je pozival dolžnika na vrnitev plovila.

Prav pa ima tudi pritožba, ko graja zaključke sodišča prve stopnje glede neugodnih posledic (ne)izdaje začasne odredbe. Tudi glede tega razloga bo moralo sodišče prve stopnje ponovno oceniti, da je upnik z zelo visoko stopnjo verjetnosti izkazal lastninsko pravico na plovilu, da je dokumentiral, da je dolžnika obvestil, da pogodbo razvezuje in da zahteva vrnitev v leasing dane stvari. To stvar pa bi mu moral dolžnik vrniti že v mesecu avgustu 2004. Ob takih dejstvih pa so nedvomno vprašljiva dolžnikova upravičenja, ki jih ima kot uporabnik plovila, kot to utemeljuje sodišče prve stopnje. Nenazadnje pa pri tej oceni sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, da je upnik kot sredstva zavarovanja predlagal : 1.) prepoved odsvojitve obremenitve in razpolaganja s plovilom, ki naj se zaznamuje v vpisniku čolnov, pod točko 2.) pa ustavitev plovila in izročitev v hrambo upniku oz. podredno čuvanje plovila. Ob takem stanju, pa je bilo dolžno sodišče prve stopnje najmanj posebej obravnavati posamezno predlagano sredstvo zavarovanja in glede na vsako predlagano sredstva zavarovanja ocenjevati morebitne neugodne posledice, ki bi nastale dolžniku, česar pa ni storilo. Ob takem ocenjevanju pa se pritožbenemu sodišču porajajo utemeljeni pomisleki o mogočih neugodnih posledicah pri dolžniku zlasti zaradi v 1. tč. predlaganega načina zavarovanja.

Ker bi onemogočilo ugovorni postopek, v katerem dolžnik še vedno lahko predstavi svoja stališča do predlagane začasne odredbe, sodišče druge stopnje ne more spremeniti sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in ga je zato moralo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje, ob upoštevanju zgoraj izraženih pomislekov pritožbenega sodišča ponovno oceni upnikove trditve o nevarnosti, da bo brez izdane začasne odredbe uveljavitev njegove terjatve onemogočena ali precej otežena. Prav tako pa naj tudi ponovno presodi ali bi res dolžnik ob sicer izkazani veliki stopnji verjetnosti, da je sporni predmet njegova last utrpel hujše neugodne posledice od tistih, ki bi brez začasne odredbe nastale upniku.