Jedro

V določenih redkih primerih je mogoče na obdolženčevo ponovitveno nevarnost dovolj zanesljivo sklepati že iz konkretnih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja (visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo; nadaljevano kaznivo dejanje; specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (npr. maščevanje); dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti storilca, npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom III Kpd 62104/2012 z dne 6. 12. 2012 zoper osumljenca odredil pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje napada na uradno osebo, ko opravlja naloge javne varnosti po tretjem v zvezi z drugim in prvim odstavkom 300. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) . Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks 62104/2012 z dne 9. 12. 2012 pritožbi osumljenčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeni.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlagata zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčeva zagovornika. Zagovornik L. v zahtevi uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Po oceni zagovornika iz izpodbijanega sklepa ne izhajajo razlogi, iz katerih bi bilo razvidno, na kakšni dejanski podlagi je sodišče sklepalo o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje. Sodišče se ni opredelilo do slikovnega materiala, s katerim razpolaga in na podlagi katerega bi se nedvomno ugotovilo, da priprtemu ni mogoče ničesar očitati. Izpostavlja tudi, da je opis dejanja protisloven, zaradi česar se sklepa ne da preizkusiti. Osumljencu se namreč očita, da naj bi dejanje izvršil na neorganiziranem javnem shodu pred Mestno občino Maribor na Trgu svobode, pri čemer pa je splošno znano, da se Mestna občina v Mariboru ne nahaja na Trgu svobode, temveč na Ulici Heroja Staneta. Po oceni zagovornika pri osumljencu tudi ni podana ponovitvena nevarnost, sej tega pripornega razloga ni mogoče utemeljiti že s tem, da so protesti ponovno napovedani. Sodišče očitek, da naj bi osumljeni med protesti v policiste metal granitne kocke, hkrati šteje za objektivno in subjektivno okoliščino. Izpodbijana odločba se tako sploh ne opredeli do subjektivnih okoliščin, ki bi kazale na ponovitveno nevarnost osumljenca (osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih priprti živi). Navaja, da je osumljenec dijak 4. letnika Ekonomske gimnazije, do sedaj nekaznovan, ima resne zdravstvene težave, šele pred kratkim je dopolnil 18 let in živi v urejenih družinskih razmerah. Namestitev tako mlade osebe v pripor po oceni zagovornika ni smiselna, poleg tega pa bo osumljenec v tem šolskem letu opravljal maturo, zaradi česar je obiskovanje šole zanj še toliko bolj pomembno. Poudarja tudi, da se osumljencu očita izvršitev kaznivega dejanja po 300. členu KZ-1 in ne kaznivo dejanje zoper življenje in telo, zato so očitki v zvezi z domnevnim ogrožanjem življenj povsem neutemeljeni. Po mnenju zagovornika izpodbijani sklep tudi nima razlogov o tem, zakaj zasledovanih ciljev ni mogoče doseči z milejšim ukrepom. Poudarja še, da gre za mlajšega polnoletnika, zaradi česar bi bilo potrebno uporabiti določila, ki se nanašajo na mladoletnike, zoper katere pa je odreditev pripora možna samo izjemoma.

3. Na dejstvo, da je osumljenec mlajši polnoletnik opozarja tudi zagovornik P. V zahtevi, ki jo vlaga zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev kazenskega postopka, še navaja, da je sodišče zaključke o obstoju utemeljenega suma oprlo zgolj na uradne zaznamke policije, ni pa se opredelilo do slikovnega gradiva, ki je priloga ovadbe in s presojo katerega bi sodišče lahko zlahka ovrglo ali potrdilo sum storitve kaznivega dejanja. Dodaja, da je obramba na dan vložitve te zahteve uspela pridobiti videoposnetek dogajanja, iz katerega izhaja, da osumljeni ni v nikogar ničesar metal. S podobnimi razlogi kot zagovornik L. izpodbija tudi obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Navaja, da je stališče, po katerem naj bi teža in način storitve kaznivega dejanja oziroma okoliščine, v katerih je bilo storjeno, hkrati kazale na siceršnje osebne lastnosti storilca, nevzdržno. Senat povsem pavšalno navrže, da osumljeni sicer ni predkaznovan, da pa njegovo ravnanje na protestih kaže, da mu nasilje ni tuje. Takšno stališče po mnenju zagovornika pomeni nedopustno generalizacijo, ki povsem zgreši namen 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP, saj bi bil sicer priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan vselej, ko bi se posameznemu osumljencu očitala storitev določenega kaznivega dejanja. Poudarja tudi, da naj bi osumljenec očitano mu dejanje izvršil v okviru protestov, ko ravnanja posameznikov niso usmerjena zoper posamezno osebo, temveč gre za vsesplošni „kraval“, iz česar izhaja, da nevarnosti, da bi se želel osumljeni policistom maščevati in jih na naslednjih protestih napasti ni. Tudi dejstvo, da so nadaljnji protesti napovedani po mnenju zagovornika na ponovitveno nevarnost ne vpliva. Enak cilj bi bilo mogoče doseči tudi z odreditvijo milejšega ukrepa, še zlasti upoštevaje osumljenčevo starost, njegovo zdravstveno stanje in obiskovanje šole. S sklepom o odreditvi pripora prav tako ni bilo izrecno določeno trajanje tega ukrepa. Glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa, ki se sklicuje na to, da so za dne 14. 12. 2012 napovedani novi protesti, bi moralo sodišče pripor odrediti najdlje do 15. 12. 2012. 4. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevi za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeni in predlagala njuno zavrnitev. Opozarja, da zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Po oceni vrhovne državne tožilke ima izpodbijani pravnomočni sklep razloge o obstoju utemeljenega suma, kot tudi o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter sorazmernosti in neizogibne potrebnosti pripora. Slednje pa ne izključuje možnosti, da sodišče glede na spremenjene okoliščine v bodoče ne bo pripora nadomestilo z milejšim ukrepom.

5. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovima zagovornikoma, vendar se o njem niso izjavili.

B.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik v obrazložitvi sklepa povzel uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja policista M. B. in uradni zaznamek o zbranih obvestilih kriminalista A. Z., iz katerih izhaja, da so policisti A. S., J. B. in D. Š. dne 3. 12. 2012 stali v kordonu na Trgu svobode v Mariboru, pri tem pa so demonstranti huje kršili red in mir s tem, da so v policiste metali granitne kocke, steklenice, vžigalnike idr. Kršitelji so bili večkrat pozvani, naj s kršitvami prenehajo, česar pa niso storili. Kot izhaja iz navedenega uradnega zaznamka o zbranih obvestilih naj bi policisti med ostalimi agresivnimi osebami opazili moškega, ki je še posebej intenzivno v skupino policistov, iz oddaljenosti nekaj metrov neposredno v njihova telesa metal granitne kocke. Skupaj so pristopili do te osebe, jo prijeli in obvladali, nakar je bilo ugotovljeno, da gre za T. O. Preiskovalni sodnik je navedel, da so te okoliščine potrjene tudi z uradnimi zaznamki o zbranih obvestilih s strani navedenih policistov, ki so vsi potrdili, da je prav osumljenec tisti, ki je na njih metal granitne kocke, pri čemer je bil še posebej agresiven in je iz družbe izstopal. 7. S tem se je sodišče v zadostni meri opredelilo do zbranih dokazov ter napravilo argumentiran zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je osumljenec izvršil očitano mu kaznivo dejanje. Iz citirane obrazložitve po oceni Vrhovnega sodišča dovolj določno izhaja tudi kraj storitve kaznivega dejanja, zato na obstoj utemeljenega suma ne more vplivati nejasna navedba v ovadbi, ki jo preiskovalni sodnik povzema v 1. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, in sicer, da naj bi osumljenec dejanje izvršil „pred Mestno občino Maribor na Trgu svobode“. Z navedbami, da se sodišče ni opredelilo do slikovnega gradiva, ki ga je predložilo državno tožilstvo, pa zagovornika izpodbijata pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP), ob tem pa zagovornika niti ne trdita, da naj bi iz navedenega slikovnega gradiva izhajale okoliščine (in katere), ki bi utemeljen sum lahko ovrgle.

Sicer pa Vrhovno sodišče poudarja, da priporni narok praviloma ni namenjen izvajanju dokazov (niti obremenilnih niti razbremenilnih), saj mora preiskovalni sodnik o odreditvi pripora odločiti takoj, ko se stranke izjavijo o vseh vprašanjih, ki so relevantna v tej fazi postopka (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča XI Ips 24252/2012 z dne 21. 6. 2012).

8. Pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja zagovornik P. izpodbija tudi z navedbami, da iz videoposnetka dogajanja, ki ga je pridobila obramba, izhaja, da osumljeni ni v nikogar ničesar metal. Zagovornik sam navaja, da je obramba ta videoposnetek pridobila šele na dan vložitve obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti, zato ga sodišče pri odreditvi pripora seveda ni moglo upoštevati.

9. V zvezi z navedbami zagovornika, da pri osumljencu ni izkazan priporni razlog, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalni sodnik zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprl na težo in način storitve kaznivega dejanja ter okoliščino, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v okviru javnih demonstracij. Po ugotovitvah preiskovalnega sodnika je izkazan utemeljen sum, da je osumljeni v kordon policistov metal granitne kocke, torej predmete, ki lahko povzročijo hude telesne poškodbe ali celo smrt. S tem je osumljenec po oceni preiskovalnega sodnika izkazoval brezobzirno nasilje, pri čemer iz izjav prisotnih policistov izhaja, da naj bi osumljenec granitne kocke metal še posebej intenzivno ter da naj ne bi upošteval večkratnih pozivov policistov množici, naj se razide. Ob presoji ponovitvene nevarnosti preiskovalni sodnik ni prezrl dejstva, da osumljenec še ni bil kaznovan niti obravnavan pri sodniku za prekrške, vendar je upoštevaje zgoraj navedene razloge ocenil, da ta okoliščina na obstoj ponovitvene nevarnosti ne vpliva. Preiskovalni sodnik je še navedel, da so nadaljnje demonstracije že napovedane, in sicer za 14. 12. 2012 ali v enem od naslednjih dni. Navedenim zaključkom je pritrdil tudi senat, ki je izpostavil osumljenčevo vztrajnost in drznost, ki tudi po oceni senata izkazuje realno nevarnost, da bo osumljenec v primeru ponovnih protestov, ki so že napovedani, istovrstna kazniva dejanja ponavljal. 10. Po določbi 20. člena Ustave Republike Slovenije se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Ogrožena varnost ljudi, kot razlog za odreditev pripora, je na zakonski ravni opredeljena v 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (t. i. ponovitvena nevarnost) in je podana, kadar teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, ter storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Navedena določba, ki ponovitveno nevarnost opredeljuje z obstojem več, kumulativno podanih okoliščin, izhaja iz spoznanja, da zgolj izvršitev določenega kaznivega dejanja, pa naj bo njegova teža še tako velika, praviloma sama po sebi še ne daje prepričljive podlage za sklep, da bo obdolženec istovrstno kaznivo dejanje tudi ponovil. Ta prognoza je mogoča šele, ko tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dosedanje življenje ali kakšne druge posebne okoliščine utemeljujejo zanesljiv in konkretiziran sklep o obstoju realne nevarnosti ponovitve določenega specifičnega kaznivega dejanja. Skladno z navedenim se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da mora biti za obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na dejanje (t. i. objektivne okoliščine) in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca (t. i. subjektivne okoliščine), t. i. test obstoja ene objektivne in ene subjektivne okoliščine. To stališče pa ne izključuje možnosti, da je v določenih (sicer redkih) primerih mogoče na obdolženčevo ponovitveno nevarnost dovolj zanesljivo sklepati že iz konkretnih okoliščin izvršenega kaznivega dejanja. V odločbi XI Ips 35458/2012 z dne 9. 8. 2012 je Vrhovno sodišče primeroma navedlo takšne situacije: visoka stopnja organiziranosti in povezanosti z osebami, ki se ukvarjajo s kriminalno dejavnostjo; nadaljevano kaznivo dejanje; specifičen motiv za izvršitev kaznivega dejanja (npr. maščevanje); dejanja, ki že sama po sebi kažejo na določene osebnostne lastnosti storilca (npr. nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost). V teh in podobnih situacijah se lahko sodišče o obdolženčevi pripravljenosti ponavljati kazniva dejanja v zadostni meri prepriča že na podlagi konkretnih okoliščin, ki so povezane z obravnavanim kaznivim dejanjem, in zato ni potrebno, da bi bile izkazane še dodatne okoliščine (iz siceršnjega življenja obdolženca). Po oceni Vrhovnega sodišča je takšna situacija podana tudi v obravnavanem primeru, ko se osumljencu očita, da naj bi na množičnem javnem shodu izvršil kaznivo dejanje na izjemno nasilen in nevaren način.

11. Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve in druge stopnje, da osumljenčevo ravnanje na javnem shodu, ko naj bi napadel policiste na način, da naj bi vanje metal granitne kocke, že samo zase kaže na osumljenčevo dovzetnost za nasilno in izjemno nevarno vedenje pod vplivom množice in s tem na realno nevarnost, da bo osumljenec na prihodnjih javnih shodih takšno ravnanje ponovil. Izkustveno prepričljiv je namreč sklep, da oseba, ki je na demonstracijah svoje nezadovoljstvo izražala tako, da je neposredno ogrozila zdravje in življenje policistov, tudi na morebitnih ponovnih demonstracijah do takšnega ravnanja ne bo imela zadržkov. Znano je, da nasilniško obnašanje pod vplivom množice ni vselej pogojeno s siceršnjo nagnjenostjo k nasilnemu vedenju, zaradi česar verjetnosti, da bo osumljenec takšno kaznivo dejanje ponovil ni mogoče z ustrezno zanesljivostjo presojati izključno na podlagi osumljenčevega vedenja v običajnih situacijah oziroma na podlagi njegovih siceršnjih osebnih lastnosti, okolja in razmer, v katerih živi. Upoštevaje specifično dinamiko skupinskega nasilja je potrebno ponovitveno nevarnost v teh primerih ocenjevati predvsem glede na intenziteto nasilja, ki ga je izvršil konkretni obdolženec in ki kaže na njegovo dovzetnost za vpliv množice.

Po drugi strani pa je (ob upoštevanju poteka dosedanjih demonstracij ter splošne družbene klime) nujno predvideti tudi verjetnost, da bo prišlo do nadaljnjih demonstracij, na katerih se bo ponovno razširilo nasilno vedenje. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa so bili v času odreditve pripora napovedani številni nadaljnji protesti, na protestu dne 3. 12. 2012 pa je prišlo do več brutalnih napadov na policiste, zato je sodišče utemeljeno sklepalo, da je tudi na bodočih protestih mogoče pričakovati nasilne izgrede. Glede na navedene okoliščine ter nasilnost in nevarnost osumljenčevega ravnanja, je torej sodišče pravilno zaključilo, da je podana resna nevarnost, da bo osumljenec kaznivo dejanje ponovil. 12. Navedenih zaključkov ne more izpodbiti zatrjevanje zagovornika L., da se osumljencu ne očita storitev kaznivega dejanja zoper življenje in telo. Iz dejanskega opisa kaznivega dejanja, kot je opredeljeno v izpodbijanem sklepu, namreč jasno izhaja, da naj bi osumljenec s svojim ravnanjem neposredno ogrozil življenje in zdravje policistov. Zgolj dejstvo, da inkriminacija, pod katero je sodišče podredilo opisano ravnanje, v KZ-1 ni uvrščeno v petnajsto poglavje (torej med kazniva dejanja zoper življenje in telo) pa na nevarnost tega ravnanja in presojo osumljenčeve ponovitvene nevarnosti ne more imeti vpliva.

13. Vrhovno sodišče nadalje zavrača tudi očitke zagovornika, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje nezakonit, ker sodišče trajanja pripora ni omejilo do najdlje 15. 12. 2012. Držijo sicer navedbe zagovornika P., da je sodišče v obrazložitvi sklepa navedlo, da so prihodnje demonstracije napovedane za 14. 12. 2012 ali enega od naslednjih dni. Vendar že iz navedene obrazložitve izhaja, da so bili v času odreditve pripora točni datumi protestov in njihovo trajanje negotovi, zaradi česar sodišče ni moglo predvideti najkrajšega potrebnega časa trajanja pripora. S takšno odločitvijo pa sodišče tudi ni izključilo možnosti, da se pripor zoper osumljenca odpravi že pred potekom enega meseca od njegove odreditve. Upoštevaje določbo tretjega odstavka 200. člena ZKP je namreč potrebno pripor v kateremkoli času med postopkom odpraviti, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil odrejen. Zgolj zato, ker sodišče v sklepu o odreditvi pripora trajanja tega ukrepa ni časovno omejilo na manj kot mesec dni, izpodbijanemu sklepu torej ni mogoče očitati nezakonitosti.

14. Vrhovno sodišče prav tako zavrača navedbe zagovornikov, da bi sodišče moralo uporabiti določbe ZKP, ki se nanašajo na mladoletnike. Po določbi drugega odstavka 451. člena ZKP se v kazenskem postopku zoper mlajšega polnoletnika sicer lahko uporabljajo nekatere določbe postopka proti mladoletnikom, in sicer v primeru, ko se do začetka glavne obravnave ugotovi, da prihaja v poštev izrek vzgojnega ukrepa in če takrat še ni star enaindvajset let. Med te določbe pa ne sodi 472. člen ZKP, ki ureja odreditev pripora zoper mladoletnika. Kot navaja že zagovornik sam, je bil osumljenec v času storitve kaznivega dejanja že polnoleten, zato je potrebno pogoje za odreditev pripora presojati v skladu s 192., 200. in 201. členom ZKP.

15. Prav tako zmotno je stališče zagovornikov, da v obravnavanem primeru ni izkazana in obrazložena nujnost pripora. Preiskovalni sodnik je pravilno pojasnil, da je pripor neizogibno potreben za varnost premoženja in življenja občanov oziroma policistov in ga ni mogoče na dovolj učinkovit način nadomestiti z ukrepom milejše narave. Upoštevaje intenziteto kaznivega dejanja, ki lahko povzroči hudo telesno poškodbo oziroma celo smrt, ter dejstvo, da so napovedane nadaljnje demonstracije pa je preiskovalni sodnik tudi pravilno ocenil, da je podana sorazmernost med posegom v obdolženčevo pravico do osebne svobode in nevarnostjo, ki jo osumljenec predstavlja za premoženje in življenje občanov oziroma policistov.

C.

16. Ker kršitve, na katere se sklicujeta osumljenčeva zagovornika v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane, delno pa sta zahtevi vloženi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahtev za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.