Jedro

Za presojo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku - vozniku tovornega vozila v domačem in mednarodnem prometu, ki je odklonil prevoz (zaradi preutrujenosti), je bistveno, ali je tožena stranka spoštovala maksimalni dovoljeni čas voženj in ali je tožniku zagotavljala predpisane počitke.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 7. 10. 2010, s katero je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nezakonita in se razveljavi (1. točka), ter da je tožena stranka dolžna tožnika takoj pozvati nazaj na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja plačati plačo ter vse obvezne prispevke iz delovnega razmerja ter akontacijo dohodnine (2. točka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku od zapadlosti posamezne neizplačane plače do dejanskega plačila plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki zapadejo v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (3. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (4. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka, vključno s pritožbenimi stroški, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva nastanka zamude do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil očitek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičenega izostanka z dela v trajanju več kot pet dni zaporedoma in očitek, da je tožnik neupravičeno zadrževal dokumentacijo za prevoz tovora in 200,00 EUR gotovine, neutemeljen, saj v tem delu tožnik kot delavec za navedeni obe kršitvi ni bil vabljen niti na zagovor, kar izhaja iz vsebine vabila na zagovor z dne 30. 9. 2010 tako, da je sodišče v tem delu pravilno štelo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi za neutemeljeno in tožnik v zvezi s tem nima kaj dodati. Tožnik pa se nikakor ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je izredna odpoved zakonita v delu, v katerem se tožniku očita, da dne 27. 9. 2010 ni opravil prevoza, da je torej po mnenju sodišča podana kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Sodišče je v tem delu povzelo pisni zagovor tožnika z dne 5. 10. 2010, v katerem je navedel, da je dokumentacijo in denar za izvršitev prevoza prevzel na bencinskem servisu A., da pa ni bil sposoben prevzeti odgovornosti v zvezi s prevozom in dostavo blaga, ker je kasneje po telefonu prišlo do hujšega nesoglasja med tožnikom in disponentom tožene stranke ter njenim direktorjem. Tožnik je bil zaslišan na glavni obravnavi, ravno tako tudi direktor tožene stranke M.Z., disponent M.S. in priča V.C.. Sodišče je štelo, da tožnik šele po telefonskemu pozivu disponenta, ko bi moral svojemu nadrejenemu podati informacijo, kje se nahaja z naloženim tovorom, pojasnil, da na pot ni šel iz osebnih razlogov, o katerih se bo pogovoril z direktorjem. Sodišče je štelo, da ta njegov zagovor ni sprejemljiv, saj bi moral biti v tem času že na poti. Sodišče je sledilo izpovedbi direktorja, da bi prevoz organiziral drugače, če bi tožnik pravočasno sporočil, da prevoza ne bo opravil, s čimer sodišče ni verjelo tožniku, da je že v nedeljo sporočil delodajalcu, da prevoza v ponedeljek ne bo opravil, saj sicer ne bi prejel dokumentacije in gotovine za prevoz. Torej glavni razlog je torej neizvršitev prevoza za Hrvaško dne 27. 9. 2010 (to je v ponedeljek), zaradi česar je tožena stranka prevoz opravila z zamudo, pred tem pa si je morala izposoditi dovolilnico za prevoz v tuje države – CEMT dovolilnico. Sodišče je tožniku štelo v breme, da bi moral delodajalca pravočasno obvestiti, da vozi več, kot je dovoljeno in zahtevati odpravo kršitev po 204. členu ZDR. Sodišče je štelo, da je zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče, ker gre za delo, ki temelji na zaupanju in medsebojnem dogovarjanju, tožena stranka pa tožniku sedaj ne more več zaupati. Odločitev je neutemeljena. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen od 11. 4. 2006 dalje do 27. 9. 2010, torej je preteklo 5 let, 5 mesecev in 16 dni neprestanega delovnega razmerja. Tožnik v nadaljevanju navaja kronološko opravljanje del za čas od 1. 9. 2006 do 22. 9. 2010. Zadnja sporna vožnja se je začela dne 22. 9. 2010, opravil je za toženo stranko prevoz na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Vse ostalo delo je tožnik vedno opravil popolnoma brezhibno. Direktor je v zvezi s kritično vožnjo povedal, da je bila opravljena z dvema dnevoma zamude in s sposojeno CEMT kartico. Iz vabila na zagovor izhaja, da je tožnik dne 21. 9. 2010 v B. naložil robo za S. v Španiji, kjer je opravil razklad dne 23. 9. 2010. Dne 24. 9. 2010 se je še vedno nahajal v Španiji in je že dobil nov nalog za razklad blaga v B., Španija, ter za razklad tega istega blaga v B. na Hrvaškem dne 27. 9. 2010. Dne 26. 9. 2010 je tožnik prevzel CEMT dokument in 200,00 EUR gotovine, kar je prevzel na bencinskem servisu A. na ... ulici 25 v Ljubljani. Direktor tožene stranke je tožnika prosil, naj prinese ključ tovornjaka, da bo lahko tožena stranka opravila zadolženi prevoz, dne 27. 9. 2010, to je še istega dne, je tožnik dostavil ključe na bencinski servis A. na ... ulici 24 v Ljubljani. V vabilu na zagovor ni nikjer navedeno, da se je morala tožena stranka izposoditi CEMT dovolilnico za prevoz blaga, kar pa se tiče nujnosti prevoza pa je očitno, da je prejemnik robe šele dne 27. 9. 2010 poklical toženo stranko in dejal, da je dostava robe nujna, torej dostava blaga ni bila nujna že od samega naročila dalje, temveč šele od dne 27. 9. 2010 dalje. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo iz drugih razlogov, kot so bili razlogi podani v vabilu na zagovor. Tožena stranka je v obrazložitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi jasno zapisala, da naj bi tožnik kršil 3. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnik ni bil neopravičeno odsoten z delovnega mesta več kot pet dni. Zakoniti zastopnik tožene stranke je izpovedal, da so bili iz Avstrije močni pritiski, da mora biti blago razložene v B. in da je nato tožena stranka s strani avstrijskega partnerja imela sankcije zaradi zamude prevoza in sicer avstrijska firma tožene stranke po spornem dogodku ni več angažirala za nadaljnje prevoze, ker je toženo stranko smatrala za neresnega partnerja. Takšne okoliščine ne izhajajo niti iz vabila na zagovor niti iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. M.Z. je potrdil, da je najprej tožniku predlagal sporazumno prenehanje delovnega razmerja, nato pa se je odločil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker si tožena stranka ne more dovoliti takšne kršitve, kot jo je storil tožnik. Tožnik je poudaril, da so bile v letu 2010 težave pri izplačilu plač, ravno tako tudi prispevkov, zaradi česar so se pri tožniku pojavile težave pri pravočasnem poravnavanju njegovih zasebnih obveznosti, kar je v določeni meri prav gotovo vplivalo na njegovo siceršnje psihofizično stanje. Tožnik je glede spornega avtoprevoza izpovedal, da je v soboto zjutraj iz Španije prišel na mejni prehod Fernetiči, kjer bi moral po navodilih in željah tožene stranke počakati do ponedeljka zjutraj, da bi nato v ponedeljek nadaljeval pot na Hrvaško, v B. na razklad tovora. Da ne bi čakal dva dni na mejnem prehodu F., je tožnik na avtoštop odšel v Ljubljano. Ko je prišel v Ljubljano, je bila že sobota, klical je toženo stranko, vendar se nihče ni javil. Tožniku ni uspelo priti v kontakt s toženo stranko, ne v soboto, ne v nedeljo, nato pa je prejel le sms sporočila, kje se nahajajo ključi tovornega vozila in CEMT dovolilnica, in da ne bi prišlo do nesporazuma pri konkretni dostavi blaga, tožnik v ponedeljek dne 27. 9. 2010 ni odšel na pot, temveč se je dne 28. 9. 2010 dobil z direktorjem, kateremu je povedal, da gre na bolniško, kar je tudi res odšel, blago pa je bilo nato dostavljeno naročniku z dvodnevno zamudo, zaradi česar pa tožena stranka, kot izhaja iz vseh predloženih okoliščin, ni utrpela kakšne večje poslovne škode, če sploh je kakšno. Tožena stranka je navajala, da je bil tožnik vinjen ter da zaradi svoje vinjenosti ni odšel na pot. Takšne navedbe so absolutno neresnične, niso potrjene niti s samim dokazom ali listino v spisu. Tožnik je bil namreč poklicni voznik in ima absolutno prepoved pitja alkohola. Sicer je tožena stranka tudi sama kršila predpise lastnega Pravilnika o izvajanju notranje kontrole, ki v 16. členu določa, da v kolikor je voznik utrujen, bolan, pod učinkom zdravil, ali zaradi svojega duševnega stanja nesposoben ali zmanjšano sposoben za varno vožnjo in opravljanje z vozilom, ne sme voziti motornega vozila, last tožene stranke. Tožnik je bil v hujšem stresnem stanju in ni bil sposoben voziti tovornega vozila v mednarodnem cestnem prometu. Tožena stranka je z razporedom voženj tožniku kršila tudi določila VII. člena pogodbe o zaposlitvi, po kateri je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s 40-urnim delovnim časom tedensko. Tožnik je klical delodajalca za vikend, pa se mu ni nihče oglasil, prejel je le sms obvestilo. Sicer pa so bile okoliščine v zvezi z dogodkom z dne 27. 9. 2010 takšne, da bi terjale, če že, največ izrek ustnega ali pisnega opomina zaradi zatrjevanega kršenja pogodbenih obveznosti, nikakor pa te okoliščine niso bile takšne, da bi same zase terjale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kot najhujši obstoj delovnega razmerja. Tudi priča M.S. je potrdil količinski obseg tožnikovega dela. Priča ni znala potrditi oziroma pojasniti, kdaj je bil za tožnika predviden dopust oziroma počitek v zadnjem tednu septembra 2010, če se upošteva, da je tožnik prišel iz prejšnje vožnje v ponedeljek, v torek pa je že odšel v Španijo, kjer je v četrtek izvedel za vožnjo v B., kjer pa bi moral opraviti razklad šele v ponedeljek. Spor med tožnikom in toženo stranko je rezultiral v bolniškem staležu tožnika. Tožnik je v mesecu septembru 2010 opravljal poti, ki niso bile lahke, saj so v pretežnem delu potekale v tujini, tožnik je zbolel, vsekakor pa bi bil upravičen do počitka, ne pa da mu je še na poti iz Barcelone bila odrejena že nova pot v B.. Tožena stranka navaja, da tožnik na odrejeni obseg dela ni nikoli ugovarjal, ker če bi, bi to tožena stranka upoštevala. Navedeno pa nikakor ni pravilno. Tožena stranka tudi ni dokazala, da s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Navaja, da tožnik v svoji pritožbi navaja številne neresnice, gre pa tudi za nova dejstva, ki predstavljajo nedopustne novote v smislu 286. člena ZPP. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku zakonito podala izredno odpoved na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer je spoštovala vse procesne zahteve pri podaji izredne odpovedi. Sodišče je tudi pravilno štelo, da zaupanje med strankama več ne obstaja in je porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja med njima ni več mogoče. Sodišče je izvedlo obširen dokazni postopek z zaslišanjem V.C., M.R., M.Z. in zaslišalo tožnika ter direktorja tožene stranke M.Z.. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo obširno navaja izpovedbe posameznih prič ter tožnika in tožene stranke. Tožena stranka meni, da je bil podan tudi odpovedni razlog po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer zagovor ne bi mogel v ničemer vplivati na odločitev o podaji izredne odpovedi iz tega razloga.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče sicer ugotavlja, da tožnik v pritožbi navaja vrsto pritožbenih novot, pri čemer je sicer poudariti, da 337. člen ZPP določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 4. odstavka 286. člena ZPP. Tožnik niti ne navede, zakaj določenih dejstev ni mogel navajati v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar pomeni, da gre za neupoštevne pritožbene novote. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče navaja, da 285. člen ZPP ureja načelo materialnega procesnega vodstva in določa, da predsednik senata postavlja vprašanje in skrbi za drug primeren način, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Pritožbeno sodišče ob navedenem tako ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi o tem, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita v delu, v katerem se tožniku očita, da dne 27. 9. 2010 ni opravil prevoza, torej kršitev po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, pri čemer je tožnik v zvezi z navedeno kršitvijo podal pisni zagovor z dne 5. 10. 2010, v katerem je navedel, da je dokumentacijo in denar za izvršitev prevoza prevzel na bencinskem servisu A., da pa ni bil sposoben prevzeti odgovornosti v zvezi s prevozom in dostavo blaga, ker je kasneje prišlo do hujšega nesoglasja po telefonu z disponentom in delodajalcem, ni ugotavljalo relevantnih dejstev zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je v postopku tudi navajal, da delodajalec krši njegove pravice iz ZDR, da je vozil v septembru več voženj kot bi smel in kot je to dovoljeno s prometnimi predpisi, da je vozil z dvema karticama, vendar sodišče prve stopnje ob tem zavzame zmotno stališče, da bi moral tožnik delodajalca o tem pravočasno obvestiti, lahko pa podati tudi pisno zahtevo za odpravo kršitev po določilih 204. člena ZDR. Delodajalec mora skrbeti, da voznik tovornega vozila ne vozi več kot sme to upoštevaje cestnoprometne predpise, ki urejajo takšne prevoze in sicer zlasti Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (Ur. l. RS, št. 76/2005 s sprem. - ZDCOPMD). Prav tako sodišče ni raziskalo morebitno uporabo dveh kartic, ki bi prav tako kazala na vožnjo preko dovoljenega časa voženj, kar pa je bistveno za odločitev o tem, ali je tožena stranka tožniku podala zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v spornem obdobju, to je od dne 22. 9. 2010 in v nadaljevanju opravil vožnjo v Španijo, pri čemer pa ni opravil razklada blaga v B. na Hrvaškem dne 27. 9. 2010. Tožnik je v postopku navajal, da ni bil sposoben opravljati vožnje zaradi svoje preutrujenosti, tožena stranka pa je tudi navajala, da v kolikor bi tožnik to zahteval, bi mu počitek omogočila. Ob navedenem je potrebno poudariti, da je tožnik voznik motornega vozila v domačem in mednarodnem prometu, kot to izhaja iz predložene pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 10. 2008. Kot že navedeno, za takšne prevoze velja ZDCOPMD, ki ureja poleg ostalega tudi delovni čas in obvezne počitke, pri čemer so določeni povprečni tedenski delovni čas, odmori, hkrati pa tudi kaj pomeni delovni čas, čas razpoložljivosti, delovno mesto, in druge podatke, ki jih mora izpolnjevati delodajalec oziroma voznik v prometu, pri čemer sodišče prve stopnje navedenega sploh ni raziskalo, kar pa bi moralo storiti v okviru pravilne uporabe materialnega prava ob uporabi določil načela materialnega procesnega vodstva. Stranke namreč niso dolžne navajati materialno pravo, na to mora paziti samo sodišče po uradni dolžnosti. Navedeno bo moralo sodišče upoštevati in glede na to, da gre za specialno področje, pa moralo, v kolikor bo ugotovilo, da je zaradi spornosti med strankama to potrebno, imenovati tudi izvedenca ustrezne cestne stroke, ki bo moral podati mnenje glede spoštovanja navedenih predpisov upoštevaje pri tem zlasti določila ZDCOPMD.

Sodišče prve stopnje bo le v primeru, v kolikor bo ugotovilo, da je tožena stranka spoštovala določila navedenega zakona, v nadaljevanju lahko štelo, da je tožnik neupravičeno odklonil prevoz v B. in posledično o tem, ali je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 254. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbenih stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.