Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in neprerekanih trditev pravilno zaključilo, da sta tožnica in njen sedaj pokojni mož toženki v dveh delih (1. 2. 2014 znesek 7.000,00 EUR in 1. 10. 2014 še 8.000,00 EUR) izročila 15.000,00 EUR kot varščino za odkup terjatve, ki ju je bremenila v izvršilnem postopku. Pravilno pa je tudi zaključilo, da sta ta denar izročila toženki osebno in ne kot zastopnici podjetja T. d.o.o.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2016 do plačila in ji povrniti 1.361,10 EUR stroškov pravdnega postopka.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, potem ko je dokaze napačno ocenilo, in da je sodba v nasprotju z razlogi, s pavšalnimi zaključki. Izpostavlja, da je imela tožnica očiten interes za zatrjevanje, da je bil posel za odkup terjatve v letu 2014 dogovorjen s toženko kot fizično osebo, glede na dejstvo, da je družba T. d.o.o. medtem propadla. Sodišče zato ni smelo kar tako pavšalno verjeti tožnici. Prav iz razloga propada družbe T. d.o.o. tožnica ni imela druge izbire, kot da bremeni toženko, saj je zasledovala materialno korist - 12.000,00 EUR, zato je bilo sodišče dolžno posebej skrbno pretehtati njene navedbe in oceniti vse dokazne listine, na pa zgolj pavšalno navesti, da je pač verjelo tožnici. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je s pokojnim H. družba T. d.o.o. sklenila dogovor za odkup terjatve. Tožnica pri tem dogovoru ni sodelovala in ji tudi ne morejo biti poznana ta ključna dejstva, torej ali se je zavezala toženka kot fizična oseba ali družba T. d.o.o. oziroma, kdo so bile pogodbene stranke dogovora. Natančno je opisala razlog za prejem denarja v letu 2014, ki ga je izročil pok. H. M. njej kot direktorici družbe in le njemu je poznano dejstvo, da je obveznost v pravnem smislu za odkup terjatve prevzela družba T. d.o.o. ne pa toženka kot fizična oseba. Toženka tega dejstva - okoliščin izročitve denarja tj. kdo se je zavezal v subjektivnem smislu za odkup terjatve niso bile poznane, zato tega ključnega dejstva niti ni prerekala. Tožnica je trditev, da je denar prejela toženka, oprla na potrdili o izročitvi denarja, vsebina katerih je jasna, in sicer da denarni znesek prevzema družba T. d.o.o. za namen - odkup terjatve, toženka pa je nastopala kot zastopnik družbe. Tega dejstva ne spremeni okoliščina, da je bil denar izročen v gotovini, ker je bila bistvena volja strank, kdo se kupu in zakaj zaveže, ta pa je po vsebini listin nesporna. Tožnica se je zapletla v protislovje, ko je zatrjevala nasprotno z vsebino listin, na katere se je sklicevala; s temi protislovnimi navedbami pa se sodišče ni ukvarjalo, pa bi se moralo. Sodišče je to ključno dejstvo namenoma v celoti spregledalo in kar tako brez podlage zaključilo, da pač verjame tožnici. Kot da zapisa o družbi T. d. o. o. na dveh potrdilih sploh ne bi bilo. Iz obeh potrdil, na kateri se opirata obe pravdni stranki, jasno izhaja, da je denar prejela družba T. d.o.o. z namenom - za odkup terjatve in da je toženka nastopala kot organ te družbe - direktor. Iz navedenega jasno izhaja, kdo so bili subjekti pogodbenega dogovora v letu 2014, ki so dosegli soglasje pogodbene volje. Nerazumljiv in v nasprotju z dokazi je zaključek sodišča, češ da je denar dolžna vrniti toženka kot fizična oseba. Sodišče tudi ni obrazložilo, kaj potemtakem sploh pomeni vsebina dveh potrdil, ki nedvomno izraža, da je denar z namenom prejela družba T. d.o.o. in da je toženka nastopala kot zastopnica te družbe. Pritožba izpostavlja dejstvo, da se obe pravdni stranki sklicujeta na ti dve listini in to ne po formi ampak po vsebini, in trdi, da je sodba v tem smislu neobrazložena. Nesporno dejstvo je, da je bil denar izročen oziroma sprejet za odkup terjatve. Toda dokazano je potem v pogajanjih za odkup terjatve nastopala družba T. d.o.o., ne pa toženka kot fizična oseba. To jasno izhaja iz meilov - tj. korespondence. To dejstvo logično vodi k zaključku, da je denar za odkup prejela družba za namen odkupa. Sodišče je potem, ko je protispisno verjelo tožnici, nelogično zaključilo, češ da je denarni znesek 3.000,00 EUR vrnila toženka in je zato dolžna plačati vse. Takšen zaključek je v nasprotju z vsemi listinskimi dokazi. Toženka se prav nikjer in z ničemer ni zavezala vrniti zneska, ki ga je prejela družba T. d.o.o. od pok. H., niti s tem ni priznala obveznosti, še najmanj pa je zapadla v plačilno zamudo dne 16. 11. 2016. Toženka z vrnitvijo denarnega zneska 3.000,00 EUR ni spremenila dvostranske pogodbe iz leta 2014 v subjektivnem smislu, ki je bila sklenjena med H. in družbo T. d.o.o.. Toženka je vrnila denar, ker je bila družba T. d.o.o. nelikvidna, s tem pa toženka ni priznala obveznosti te družbe v celoti kot svojo obveznost in za tovrstna sklepanja ni nobene spisne podlage. Še manj je mogoče govoriti o pripoznavi dolga, za kar ni prav nobene osnove. Narava sklenjene obveznosti iz leta 2014 v subjektivnem smislu - kdo sta bili pogodbeni stranki dvostranskega dogovora za odkup terjatve, se z izročitvijo denarnega zneska 3.000,00 EUR ni spremenila, saj bi to moralo biti dogovorjeno, obstajati bi moralo soglasje volj med strankami, takšnega soglasja pa nikoli ni bilo. Toženka zavrača zaključek sodišča, ko se opira na pisanje z dne 29. 9. 2017, ker da gre za odločilno dejstvo, da se je zavezala toženka osebno. To pisanje je bilo spisano dne 29. 9. 2017, ko je bila družba T. d.o.o. že v postopku stečaja in je logično, da toženka ni mogla pisati v imenu družbe. Sicer pa iz vsebine tega pisanja izhaja, da je družba T. d.o.o. bila tista, ki se je z zadevo odkupa terjatve ukvarjala, ne pa toženka osebno, zlasti pa iz vsebine nikakor ni dopustno izvajati sklepov, češ da je pogodbo s H. v letu 2014 sklenila toženka osebno. Pritožba torej izpostavlja dejstvo, da je v vsej zadevi ključnega pomena nastanek pogodbenega razmerja v letu 2014, ki sta ga sklenila H. in T. d.o.o. in da kasneje ni bil sklenjen noben drugačen dogovor, vsaj v spisu o tem ni prav nobenega dokaza. Sodišče je sploh brez vsake podlage zaključilo na osnovi dejstva izročitve zneska 3.000,00 EUR, da je toženka dolžna plačati še zamudne obresti. Ni znano, iz kakšnega razloga bi toženka zapadla v zamudo ravno dne 16. 11. 2016. V plačilno zamudo je lahko zapadla kvečjemu družba T. d.o.o., ki se je kot pogodbena stranka zavezala, da bo denar v primeru neuspeha odkupa terjatve vrnila (potrdilo z dne 11. 2. 2014). Vrnitev zneska 3.000,00 EUR po toženki kot fizični osebi ni povzročilo nastanka njene obveznosti, da denarni znesek, ki ga je prejela družba za določen namen, vrne toženka kot fizična oseba, in ni povzročila učinka plačilne zamude. Spisni dokazi so v nasprotju z sklepanjem sodišča, sodišče pa je na osnovi napačnega sklepanja in napačnih zaključkov zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka višjemu sodišču predlaga, da sodbo kot nezakonito razveljavi in tožbo zavrne.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbene navedbe: (-) da tožnica pri dogovoru za odkup terjatve, ki sta ga sklenila pokojni M. H. in družba T. d.o.o., ni sodelovala in ji tudi ne morejo biti poznana ta ključna dejstva, torej ali se je zavezala toženka kot fizična oseba ali družba T. d.o.o. oziroma, kdo so bile pogodbene stranke dogovora; (-) da je toženka vrnila denar, ker je bila družba T. d.o.o. nelikvidna; (-) da je bil dopis toženke spisan dne 29. 9. 2017, ko je bila družba T. d.o.o. že v postopku stečaja in da je logično, da ni mogla pisati v imenu družbe, da pa sicer iz vsebine tega pisanja izhaja, da je družba T. d.o.o. bila tista, ki se je z zadevo odkupa terjatve ukvarjala, ne pa toženka osebno; so nedopustne, saj tožena stranka, ki je te navedbe podala prvič šele v pritožbi, niti ne navaja, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla podati že pravočasno v postopku na prvi stopnji (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med pravdnima strankama ni bilo spora o tem, (-) da sta tožnica in njen sedaj pokojni mož M. H.toženki izročila 1. 2. 2014 v gotovini 7.000,00 EUR in 1. 10. 2014 še 8.000,00 EUR za odkup terjatve F. d.o.o., ki je tožnico in njenega moža bremenila; (-) da je bil v teku izvršilni postopek zaradi izterjave terjatve F. d.o.o. - v stečaju v znesku 55.693,52 EUR s pp. s prodajo nepremičnine - stanovanjske hiše v lasti tožnice in njenega moža, ki se je s sklepom Okrajnega sodišča v Lendavi In 143/2010 z dne 19. 6. 2014 ustavil, ker upnik po drugem naroku, opravljenem 12. 12. 2013, v roku 6 mesecev ni predlagal ponovne prodaje; (-) da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo II P 2491/2013 z dne 26. 2. 2016 v pravdni zadevi tožeče stranke M. H. in M. H. zoper toženo stranko F. d.o.o. v stečaju zaradi ugotovitve ničnosti pogodb ugotovilo, da je nična pogodba o zavarovanju posojilne pogodbe št. 805-51700-3131, sestavljena v notarskem zapisu z neposredno izvršljivostjo SV 121/00 po notarki N. T. z dne 15. 2. 2000, da je nična pogodba o zavarovanju terjatve iz posojilne pogodbe, sestavljene v notarskem zapisu z neposredno izvršljivostjo SV 693/2001 po notarki N. K. z dne 23. 3. 2001 in da je nična posojilna pogodba št. 805-51700-3131 z dne 15. 2. 2000. Nadalje tudi ni sporno, da je na podlagi teh pogodb tekel izvršilni postopek pred Okrajnim sodiščem v Lendavi, da toženka ni odkupila terjatve, zaradi katere sta ji tožnica in njen mož izročila denar v skupni višini 15.000,00 EUR, in dejstvo, da je toženka tožničinemu možu dne 16. 11. 2016 vrnila znesek v višini 3.000,00 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s spornim dejstvom, ali sta tožnica in njen mož denar kot varščino za odkup terjatve izročila toženki osebno kot fizični osebi, kot je trdila tožnica, ali pa podjetju T. d.o.o., katerega direktorica je bila toženka, kot je trdila slednja.

8. Glede na to, da je toženka v odgovoru na tožbo sama navedla, da jo je tožničin pokojni mož od leta 2003 prosil za pomoč in da je delovala kot svetovalka ter da je šele naknadno v posel vključila pravno osebo, torej podjetje T. d.o.o., katere direktorica je bila, je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožnici, da je pokojni mož prišel v stik s toženko, saj mu je nekdo svetoval, da bi jima lahko pomagala v situaciji, v kateri sta se z možem znašla v letu 2013 zaradi grozeče izvršbe s prodajo hiše. Tožničina izpovedba, da jima je toženka predlagala, da pripravita denar, saj naj bi se sodišče na nič ne oziralo in jima bi hišo kar prodalo in da je važen samo denar, ni v nasprotju s samimi toženkinimi navedbami v odgovoru na tožbo. Kakor tudi ne izpovedba, da sta v tem času tožnica in njen mož vložila tožbo na ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe, na podlagi katere sta se tako zadolžila, da jima je grozila izvršba s prodajo hiše. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov in neprerekanih trditev pravilno zaključilo, da sta tožnica in njen sedaj pokojni mož toženki v dveh delih (1. 2. 2014 znesek 7.000,00 EUR in 1. 10. 2014 še 8.000,00 EUR) izročila 15.000,00 EUR kot varščino za odkup terjatve, ki ju je bremenila v izvršilnem postopku. Pravilno pa je tudi zaključilo, da sta ta denar izročila toženki osebno in ne kot zastopnici podjetja T. d.o.o., saj je upravičeno upoštevalo naslednje okoliščine. In sicer najprej v postopku neprerekano dejstvo, da sta denar toženki obakrat izročila v gotovini na roke, njej osebno (in ne na primer na transakcijski račun njenega podjetja), in da je bila tudi toženka tista (in ne njeno podjetje), ki je dne 16. 11. 2016 v kavarni vrnila tožničinemu možu del prejetega denarja v znesku 3.000,00 EUR, pri čemer je sodišče tudi upravičeno izpostavilo, da se je nad njenim podjetjem nato že čez šest dni začel stečaj, v katerem je bilo ugotovljeno, da je imelo podjetje zanemarljivo stečajno maso, ki ni zadoščala niti za pokritje stroškov upravitelja. Sploh pa je upravičeno za najbolj prepričljiv dokaz za to, da je toženka osebno tista, ki je prejela denar od tožnice in njenega moža in je zato tudi pasivno legitimirana, štelo dopis toženke z dne 29. 9. 2017 pooblaščencu tožnice, v katerem je med drugim navedla, da sta tožnica in njen mož popolnoma obveščena tudi o stečaju njene družbe, ki pa zanju nima nobenih posledic, saj je bil njihov dogovor, da se jima denar vrne iz lastnih sredstev, katerega del je tudi že poravnan. Pritožbeno sodišče na tem mestu le še dodaja, da tožena stranka ni prerekala navedb tožeče stranke v prvi pripravljalni vlogi, (-) da ne obstoji prav noben dokaz, da je navedeni denarni znesek bil kdaj položen na TRR račun družbe T. d.o.o., da je bil kdaj uporabljen v okviru dejavnosti navedene družbe in za namen, za kateri je bil dan, da bi bil naveden denarni znesek kdaj knjižen v poslovnih knjigah družbe T. d.o.o., ali da bi iz tega naslova navedena družba kdaj plačala kakšne davke; (-) da tožena stranka v dopisu z dne 29. 9. 2017 tudi navaja, da bi naj tožena stranka po dogovoru prejeti denar ″plemenitila‶ v svoje dobro, kar lahko le pomeni, da je na dan 29. 9. 2017 navedeni denar bil še vedno v posesti tožene stranke kot takšne; (-) da je potrdila, s katerimi je tožena stranka potrjevala prejem denarnih zneskov kot varščino in delno plačilo za odkup terjatev, sestavila tožena stranka vnaprej in ne na željo pokojnega moža tožeče stranke, zaradi česar se ta zatrjevana dejstva v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznana.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da sta tožnica in njen mož toženki 1. 2. 2014 in 1. 10. 2014 izročila denar za to, da bi zanju opravila določen posel - odkup terjatve, ki ju je bremenila v izvršilnem postopku (lahko tudi s pomočjo svojega podjetja), kar se lahko v skladu z določbo 619. člena OZ opredeli kot podjemna pogodba. Ker toženki na koncu ni bilo potrebno izvršiti naročenega posla - odkupa terjatve, denar za to pa je že prej prejela kot varščino, je dolžna ta denar tožnici (tudi kot dedinji po pokojnem možu), tako kot je bilo prvotno tudi med njimi dogovorjeno, v celoti vrniti. Ob nespornem dejstvu, da je toženka 3.000,00 EUR dne 16. 11. 2016 že vrnila, je sodišče pravilno razsodilo, da mora tožnici plačati še 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 11. 2016 dalje, torej od datuma, ko je vrnila del prejetega zneska in s tem s konkludentnim dejanjem priznala, da je tožnici dolžna vrniti prejeti znesek in je zato tudi od takrat dalje v zamudi. Pritožbeno sodišče še dodaja, da bi vsebina dopisa z dne 29. 9. 2017 tudi v primeru, če bi se izkazalo, da sta tožnica in njen mož sklenila podjemno pogodbo s toženkino družbo in ne toženko kot fizično osebo (pa je nista, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje) in da je toženka prejeti denar - gotovino položila na račun svoje družbe (a toženka navedb tožeče stranke o tem, da ni dokaza o tem, da je bil denar položen na TRR družbe, ni prerekala), kvečjemu izkazovala, da je toženka prevzela dolg družbe do pokojnega tožničinega moža in se ga zavezala sama vrniti. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče spregledalo vsebino potrdil o izročitvi denarja, saj je pravilno ugotovilo vsebino obeh potrdil, in sicer da je na obeh potrdilih podpisana toženka kot direktorica podjetja T. d.o.o. in da v obeh potrdilih potrjuje prevzem enkrat dne 1. 2. 2014 7.000,00 EUR in drugič dne 1. 10. 2014 8.000,00 EUR, prvič kot varščino in delno plačilo, drugič pa samo kot delno plačilo za odkup terjatve, ki bremeni nepremičnino tožnice in njenega moža M. H., in se do vsebine potrdil ob dokazni oceni ostalih izvedenih dokazov tudi opredelilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na prvem potrdilu zapisano, da v kolikor z odkupom terjatve ne bi uspeli, se omenjen znesek vrne dolžnikoma (tožnici in njenemu možu) v postopku, in da je na obeh potrdilih podpisana V. K. ter zapis T. d.o.o. in žig družbe. Na potrdilu pod listno št. A1 je dodan še lastnoročni zapis z dne 16. 11. 2016: ″vračilo 3.000,00 EUR od V. K.‶, ter podpisa H. in V. K. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je 22. 11. 2016 začel stečajni postopek nad podjetjem toženke in da je bila stečajna masa podjetja neznatne vrednosti in ni zadoščala niti za poplačilo stroškov postopka. Po obrazloženem in ob tem, ko je sama toženka v odgovoru na tožbo navajala, da je v posel vključila T. d.o.o., hkrati pa ni ponudila dokazov o tem, da je denar, ki ga je osebno v gotovini dvakrat prejela, bil knjigovodsko zaveden kot prejeto denarno sredstvo njene družbe (kot je zgoraj obrazloženo, ni niti prerekala trditev tožeče stranke, da ti dokazi ne obstojijo), je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnici, ki trdi, da je bil denar dan toženki kot fizični osebi. Toženka zato neutemeljeno vztraja, da je nastopala kot zastopnik družbe in da tega dejstva ne spremeni okoliščina, da je bil denar izročen v gotovini. Toženka torej ni izkazala, da je denar prejela družba T. d.o.o., četudi je tako navedeno v že omenjenih potrdilih, s čimer so potrjene trditve tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je denar prejela toženka kot fizična oseba in da se je tudi ona pogodbeno zavezala (da bo posel opravila, lahko tudi s pomočjo svojega podjetja, kot je pravilno sklepalo sodišče prve stopnje). Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj meni, da je bil denar izročen toženki osebno in ne njej kot zastopnici družbe T. d.o.o., kot je sicer navedeno v potrdilih, in se je torej s tem opredelilo do vsebine potrdil, zato ne drži, da je sodba v tem smislu neobrazložena. Ne drži pritožbena navedba, da dejstvo, da je družba T. d.o.o. nastopala v pogajanjih za odkup terjatve, logično vodi k zaključku, da je denar za odkup prejela družba za namen odkupa, saj je toženka v odgovoru na tožbo napisala, da je bila svetovalka in da je v posel vključila pravno osebo, podjetje T. d.o.o., katerega direktor je bila, kar jasno pomeni, da je posel s tožnico in njenim možem sklepala sama, saj sicer ne bi bilo potrebe za navajanje, da vanj vključi še pravno osebo. Sodišče prve stopnje torej ni protispisno verjelo tožnici, kot je navedeno v pritožbi, in tudi ni nelogično zaključilo, češ da je denarni znesek 3.000,00 EUR vrnila toženka in je zato dolžna plačati vse. Nenazadnje ni moč mimo tega, da je pri zapisu o vračilu 3.000,00 EUR (priloga A1) navedeno, da je vračilo od toženke, brez navedbe, da denar vrača kot direktorica T. d.o.o., in brez žiga družbe. Pri vračilu se torej, kot je navedla tudi tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi, na katero toženka ni odgovorila, ne navaja nobena pravna oseba in tudi ne noben pečat le-te. Tudi zato gornji zaključek ni v nasprotju z vsemi listinskimi spisnimi dokazi. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da se toženka prav nikjer in z ničemer ni zavezala vrniti zneska, ki ga je prejela družba T. d.o.o. od pok. H., niti s tem ni priznala obveznost, še najmanj pa je zapadla v plačilno zamudo dne 16. 11. 2016. Sodišče prve stopnje ni tako ugotovilo, zato toženka nadalje neutemeljeno pritožbeno navaja, da z vrnitvijo zneska 3.000,00 EUR ni spremenila dvostranske pogodbe iz leta 2014 v subjektivnem smislu, ki je bila sklenjena med H. in družbo T. d.o.o. Toženka v odgovoru na tožbo ni konkretizirano prerekala navedb tožeče stranke, da je 29. 9. 2017 prejela pisni odgovor tožene stranke, v katerem tožena stranka priznava obstoj dolga do tožeče stranke; navaja, da družba T. d.o.o., ki je sicer tudi zapisana v obeh listinah oziroma stečaj te družbe za tožečo stranko nima nobenih posledic; navaja, da se bo denar tožeči stranki s strani tožene stranke povrnil iz lastnih sredstev tožene stranke in da je del takšnega lastnega dolga tožena stranka tudi poravnala. Sodišče prve stopnje je zato to listino upravičeno štelo kot najbolj prepričljiv dokaz za to, da je toženka tista, ki je pasivno legitimirana. Glede na zgoraj obrazloženo, se ni moč strinjati s toženko, da ni mogoče govoriti o pripoznavi dolga. Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila sklenjena pogodba med tožnico in njenim možem na eni strani ter toženko na drugi strani, so neutemeljene pritožbene navedbe, da se narava sklenjene obveznosti iz leta 2014, v subjektivnem smislu - kdo sta bili pogodbeni stranki dvostranskega dogovora za odkup terjatve, z izročitvijo denarnega zneska 3.000,00 EUR, ni spremenila. Toženka tudi zmotno meni, da zlasti iz vsebine dopisa z dne 29. 9. 2017 nikakor ni dopustno izvajati sklepov, češ da je pogodbo s H. v letu 2014 sklenila toženka osebno, saj je tožeča stranka ta dokaz podala tudi v zvezi z navedbo, da je tožena stranka denar prejela kot fizična oseba v gotovini pri tožeči stranki doma. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo odločilna dejstva in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Neutemeljen pa je tudi očitek, da ni znano, iz kakšnega razloga bi toženka zapadla v zamudo ravno dne 16. 11. 2016, saj je sodišče to obrazložilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožeča stranka je zatrjevala, da je tožena stranka s plačilom celotnega denarnega zneska v zamudi že od 16. 11. 2016, ko je vrnila 3.000,00 EUR in s tem pripoznala obstoj celotnega dolga do tožeče stranke, saj bi takrat morala vrniti celotni denarni znesek. Tožena stranka teh trditev o nastopu zamude v odgovoru na tožbo ni konkretizirano prerekala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožeči stranki in ob tem tudi pravilno obrazložilo, da stranke niso dogovorile načina in roka vračila denarja v primeru neuspešnega odkupa terjatve, zato je datum 16. 11. 2016 štelo kot tisti datum, ko je toženka s konkludentnim dejanjem (delnim vračilom denarja v znesku 3.000,00 EUR) priznala, da je tožnici dolžna vrniti prejeti znesek in je zato tudi od takrat dalje v zamudi (drugi odstavek 299. člena OZ). Tožena stranka glede na izvedene in pravilno dokazno ocenjene dokaze zmotno meni, da vrnitev zneska 3.000,00 EUR po njej kot fizični osebi ni povzročila nastanka njene obveznosti, da denarni znesek, ki ga je prejela družba za določen namen, vrne toženka kot fizična oseba in da ni povzročila učinka plačilne zamude. Dokazi v spisu niso v nasprotju z sklepanjem sodišča in neutemeljena je graja, da je sodišče na osnovi napačnega sklepanja in napačnih zaključkov zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Po obrazloženem se izkaže, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako niso podani tisti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).