Jedro

V okoliščinah obravnavanega primera je treba upoštevati, da je v zvezi z obvladovanjem širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV2 (COVID-19) bil sprejet Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS -CoV2-(COVID -19) (Uradni list RS št. 36/20 in nadaljnji) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je veljal in se uporabljal od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020. V II. poglavju ZZUSUDJZ so določeni ukrepi v sodnih zadevah in v 3. členu z naslovom (tek rokov) je opredeljeno: 1) Roki za uveljavljaje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom ne tečejo. 2) Roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. 3) Rok za vložitev ustavne pritožbe ne teče. V 4.členu ZZUSUDJZ so opredeljene nujne sodne zadeve. Nujne zadeve so opredeljene v 83. členu Zakona o sodiščih (ZS) in med nujne zadeve ne sodi obravnavana, vendar je sodišče skladno z določbo 4.a. člena ZZUSUDJZ smelo sodbo vročiti. Glede na določbo 2 .člena ZZUSUDJZ 30 dnevni rok rok za pritožbo ni pričel teči, temveč je ta začel teči 1. 6. 2020. Tožena stranka je pritožbo vložila 12. 6. 2020. Pritožba je pravočasna. Dopolnitev pritožbe je tožena stranka vložila 17. 9. 2020. Dopolnitev pritožbe je prepozna.

Ker sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditvene podlage strank, ni kršilo razpravnega načela, ki velja v pravdnem postopku in ni storilo očitane bistvene kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Ker se izpodbijana sodba da preizkusiti, ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožba zoper sodbo se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Dopolnitev pritožbe zoper sodbo se zavrže kot prepozna.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in stroške odgovora na dopolnitev pritožbe skupaj 732,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 650/2015 z dne 12. 2. 2020 izreklo: ″1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 17. 6. 2015 opr. št. VL 73271/2015 se vzdrži v veljavi za plačilo glavnice v znesku 9.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: od zneska 6.050,00 EUR od dne 1. 5. 2015 dalje do plačila, - od zneska 1.500,00 EUR od dne 16. 5. 2015 dalje do plačila,od zneska 1.550,00 EUR od dne 16. 6. 2015 dalje do plačila, in za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1. 7. 2015 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo. 2. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 3.326,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.″

2. Zoper to sodbo je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila.

4. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo in trdi, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Tožena stranka je 17. 9. 2020 vložila dopolnitev svoje pritožbe z dne 11. 6. 2020, v njej ponovno opozarja, da je presoja sodišča prve stopnje zmotna.

7. Tožena stranka stroškov dopolnitve pritožbe ni priglasila.

8. Tožeča stranka je na dopolnitev pritožbe odgovorila in predlaga njeno zavrženje.

9. Tožeča stranka priglaša stroške odgovora na dopolnitev pritožbe.

10. Pritožba ni utemeljena. Dopolnitev pritožbe je prepozna.

Trditve strank - povzete v izpodbijani sodbi

11. Tožeča stranka je trdila: (-) da sta sedaj toženo stranko pričeli poslovno sodelovati v začetku leta 2014 na podlagi ustnega dogovora, s katerim se je tožeča stranka toženi zavezala dati v najem dva dvižna gradbena odra, tožena stranka pa za najem plačati 50,00 EUR na dan; (-) da je tožena stranka odra v najem prevzela 6. 3. 2014, s tem dnem pa je tožeča stranka tudi pričela z obračunavanjem najema, tožena stranka pa je bila seznanjena, da mora za dvigali pridobiti nova uporabna dovoljenja; (-) tožena stranka svojega dela obveznosti ni v celoti izpolnila, zato je tožeča stranka primorana vložiti izvršilni predlog na podlagi treh verodostojnih listin in sicer računa št. 15-300-000014 z dne 31. 32015 v višini 6.050,00 EUR, računa št. 15-300-000022 z dne 30. 4. 2015 v višini 1.500,00 EUR ter računa št. 15-300-000034 z dne 31. 5. 2015 v višini 1.550,00 EUR, za najemnino od meseca januarja 2015 do junija 2015, enako je po sodni poti morala izterjati plačilo za pred tem zapadle najemnine; (-) da ima tožena stranka od marca 2014 odra še vedno v posesti in ne plačuje najemnin, odra noče vrniti in je tožena stranka tudi neupravičeno obogatena z zadrževanjem gradbenega odra, za katerega ne želi poravnati najemnin, prav tako pa ga noče vrniti tožeči stranki, iz tega naslova tožeči stranki nastaja tudi poslovna škoda, saj bi lahko oddala oder v najem tretji osebi; (-) tožena stranka kvaliteti odrov ni nikdar oporekala, dokler za odre ni bilo potrebno plačati računa in tudi iz zavrnitve računov ne izhaja, da bi jih zavrnila zaradi slabe kvalitete, temveč iz razloga, ker odrov ne uporablja in jih samo skladišči; (-) da je sklep o izvršbi VL 16420/2015 za najemnino za odre za predhodno obdobje pravnomočen, vse navedbe tožene stranke o kompenzaciji v zvezi z zatrjevanimi stroški popravila ter vlaganjih v gradbene odre pa so nerelevantne, saj je tožbeni zahtevek tožene stranke že pravnomočno zavrnjen; (-) četudi tožeča stranka ni lastnik odrov, je smela skleniti najemo pogodbo, saj je imela vsa upravičenja z odri razpolagati in jih tudi oddati v podnajem; (-) da je najkasneje ob pregledu odrov toženi stranka moralo biti znano stanje odrov in kolikor ne bi bili odri v dogovorjenem stanju, bi lahko tožena stranka odstopila od pogodbe ali pa uveljavljala sorazmerno znižanje najemnine zaradi omejene rabe, vendar tega tožena stranka ne zatrjuje; (-) tožena stranka je odra uporabljala, saj sama navaja, da jih je uporabljala na gradbišču v Novem mestu med 21. 3. 2014 in 31. 5. 2014, pri čemer je dogovor o najemu odrov bil sklenjen v marcu 2014, tožena stranka pa ju je od 21. 3. tudi uporabljala, kar potrjuje, da so bili odri v dogovorjenem stanju, za katero je bila dogovorjena primerna višina najemnine; (-) da je montaža odrov všteta v ceno in montaža dejansko ni vplivala na ceno najema in posledično ne na višino obveznosti.

12. Tožena stranka je trdila: (-) da med sedaj pravdnima strankama ni obstajala najemna pogodba, kot trdi tožeča stranka in direktorja se nista dogovarjala, da tožena stranka vzame odra v najem za plačilo 50,00 EUR na dan; (-) da so se pri tožeči stranki nahajali zgolj sestavni deli nekega starega odra podjetja V., ki je že bilo v stečaju in direktorja pravdnih strank sta se ustno dogovorila, da bo tožena stranka vzela sestavne dele, jih skompletirala in obnovila ter pridobila potrdilo o pregledu in preizkusu; (-) da je tožena stranka iz starega nekompletnega odra sestavila dva gradbena odra – dvigala, dogovor je bil, da bo tožena stranka lahko odra uporabljala približno 3 mesece na objektu v Novem mestu oziroma dokler ne bo izčrpana vrednost obnov, vendar dogovor glede višine najemnine 50,00 EUR dnevno ni bil dokončen, dogovor pa je bil , da se računi drug drugemu ne izstavljajo, zaradi dogovorjene kompenzacije tudi ni bila sklenjena nobena najemna pogodba; (-) da je direktor tožene stranke po obnovi seznanil direktorja tožeče stranke, da je strošek obnove 22.364,88 EUR ter da bo odra uporabljal še na naslednjih objektih, konec junija 2014 pa je mimo dogovora o ne izstavljanju računov tožeča stranka poslala toženi stranki račun za najem in montažo odra, čeprav je vedela, da odra v tem času nista bila več v uporabi in je vedela, da je vrednost obnove odrov bistveno višja od dejanske uporabe v trimesečnem obdobju od marca do maja 2014; (-) da tožeča stranka nikoli ni bila lastnik delov starega odra podjetja V. in da tudi ne more biti lastnica obnovljenih odrov; (-) da dogovora, ki sta ga res nekje v marcu 2014 dosegla direktorja pravdnih strank, ni mogoče gledati na podlagi določil zakona kot najem, saj stvar, ki jo je tožeča stranka izročila toženi stranki ni imela lastnosti stvari, da bi jo tožena stranka pred obnovo sploh lahko uporabljala, obračun montaže je povsem izmišljena storitev, ki jo je tožeča stranka zaračunala zato, da je izdala račun z obrnjeno davčno stopnjo in tako od izstavljenih računov ni nosila bremena plačila DDV-ja, tožena stranka je bila tista, ki je po obnovi odrov montirala oba gradbene odra na objektu v Novem mestu, tožena stranka je pridobila za oba odra zapisnika in potrdilo o pregledu in preizkusu delovne opreme, ter je vodila kontrolno knjigo za vzdrževanje dvigal in je za oba odra izkazana uporaba le od 21. 3. 2014 do 31. 5. 2014. Procesne okoliščine v zadevi

13. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v skupno obravnavanje pod I Pg 650/2015 združilo pravdi, ki sta sprva tekli ločeno: - pod I Pg 650/2015, ki se je začela na podlagi 5. 6. 2015 vloženega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine s strani tožene stranke kot upnika zaradi plačila 22.364,88 EUR s pripadki zoper tožečo stranko kot dolžnika, 8. 6. 2015 je Okrajno sodišče v Ljubljani - COVL izdalo sklep o izvršbi VL 69371/2015, zoper katerega je tožeča stranka kot dolžnik obrazloženo ugovarjala, zato je s sklepom VL 69371/2015 z dne 6. 7. 2015 Okrajno sodišče Ljubljana sklep o izvršbi z dne 8. 6. 2015 razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in sklenilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, kjer se je zadeva vpisala pod I Pg 650/2015;- pod I Pg 633/2015, ki se je začela na podlagi 16.6.2015 vloženega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine s strani tožeče stranke kot upnika zaradi plačila 9.100,00 EUR s pripadki zoper toženo stranko kot dolžnika, 17. 6. 2015 je Okrajno sodišče v Ljubljani - COVL izdalo sklep o izvršbi VL 73271/2015, zoper katerega je tožena stranka kot dolžnik obrazloženo ugovarjala, zato je s sklepom VL 73271/2015 z dne 7. 7. 2015 Okrajno sodišče Ljubljana sklep o izvršbi z dne 17. 6. 2015 razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in sklenilo, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, kjer se je zadeva vpisala pod I Pg 633/2015. 14. Pravdni stranki sta predlagali združitev obeh pravdnih zadev in Okrožno sodišče v Celju je predlogu ugodilo ter na naroku 14. 12. 2016 sprejelo sklep, da se pravdni zadevi združita in se vodita pod I Pg 650/2015. 15. S sklepom I Pg 650/2015 z dne 5. 9. 2017 je sodišče prve stopnje odločilo, da se zaradi nastanka posledic stečajnega postopka nad P. d.o.o., pravdni postopek prekine s 17. 7. 2017. Obrazložilo je, da je s sklepom Okrožnega sodišča v Celju St 2361/2017 z dne 17. 7. 2017 začet stečajni postopek nad P. 16. Okrožno sodišče v Celju je 15. 5. 2018 s sklepom in delno sodbo I Pg 650/2015 odločilo, da se v pravdnem postopku med tožečo stranko P. - v stečaju in toženo stranko S. d.o.o. zaradi plačila 9.100,00 EUR stečajno upraviteljico tožeče stranke poziva k prevzemu postopka in se s tem prekinjeni postopek nadaljuje in da se v pravdnem postopku med tožečo stranko S. d.o.o. in toženo stranko P. d.o.o. - v stečaju zaradi plačila 22.364,88 EUR prekinjeni postopek nadaljuje in z delno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 6937/2015 z dne 8. 6. 2015 razveljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, s katerim je toženi stranki P. d.o.o.- v stečaju naloženo plačilo glavnice 22.364,88 EUR in izvršilnih stroškov 44,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila ter se tožbeni zahtevek tožeče stranke S. d.o.o. zavrne.

17. V obrazložitvi odločbe je navedlo, da se po 208. členu ZPP postopek, prekinjen zaradi stečaja, nadaljuje, ko ga stečajni upravitelj prevzame ali ko ga sodnik povabi naj to stori, zato se poziva stečajno upraviteljico tožnika, ki prevzema ne more odkloniti, k prevzemu postopka in zato se prekinjeni postopek nadaljuje z dnem odločbe. Obrazložilo je nadalje, da skladno z določbo drugega odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) razlog za prekinitev pravdnega postopka, ki je bil začet še pred začetkom stečajnega postopka zaradi uveljavitve upnikove terjatve, prekinjen pa je zaradi posledic stečajnega postopka, preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Sklep o preizkusu terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic St 2361/2017 je bil na spletnem portalu Ajpes objavljen 2. 2. 2018 in s tem je bil v pravdi za plačilo 22.364,88 EUR izpolnjen posebni pogoj za nadaljevanje prekinjenega postopka. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka S. d.o.o. v stečajnem postopku nad toženo stranko ni priglasila terjatve za plačilo 22.364,88 EUR, zato je skladno s petim odstavkom 296. člena ZFPPIPP, ki določa, da upnikova terjatev preneha, če upnik zamudi rok za njeno prijavo, z delno sodbo razsodilo, da tožbeni zahtevek za plačilo 22.364,88 EUR zavrne.

18. Sklep in delna sodba I Pg 650/2015 z dne 15. 5. 2018 sta postala pravnomočna 19. 6. 2018. 19. V pravdi zaradi plačila 9.100,00 EUR s pripadki se kot tožeča stranka navaja P. d.o.o. - v stečaju, kot tožena stranka S. d.o.o. Presoja sodišča prve stopnje

20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in razsodilo: (-) da je tožeča stranka z računom 15-300-000014 z dne 31. 3. 2015 zaračunala toženi stranki najem gradbenega odra z montažo za 121 dni in sicer za mesec januar 31 dni, februar 2015 28 dni in marec 2015 31 dni, po ceni 50,00 EUR na dan, skupaj 6.050,00 EUR, z računom št. 15-300-000022 z dne 30. 4. 2015 višini 1.500,00 EUR ji je zaračunala najem gradbenega odra z montažo za 30 dni za mesec april 2015 po ceni 50,00 EUR, z računom št. 15-300-000034 z dne 31. 5. 2015 dnem zapadlosti 15. 6. 2015 v višini 1.550,00 EUR pa najem gradbenega odra z montažo za 31 dni za maj 2015 po ceni 50,00 EUR na dan; (-) da je tožena stranka račune zavrnila in v zavrnitvi navedla, da tožeča stranka po oceni tožene stranke nima osnove za izstavitev vtoževanih računov, ker tožena stranka pri njej ni nikoli naročila nobenega gradbenega odra z montažo, da k računom tudi ni priložena naročilnica ali podpisan zapisnik z objekta, kjer naj bi bil ta oder zmontiran in da naj tožeča stranka posreduje podpisano dobavnico, ki dokazuje prevzem odra in podpisan prevzemni zapisnik za objekt ter obratovalno dovoljenje za oder; (-) da je med zakonitima zastopnikoma sedaj pravdnih strank dogovorjeno, da tožeča stranka toženi stranki dala v najem gradbena odra, ki jih je tožeča stranka imela v posesti za 50,00 EUR na dan in da je tožena stranka soglašala, da sama spravi odra v pogon in pridobi za njuno obratovanje uporabno dovoljenje, strošek teh opravil naj bi znašal okrog 3000,00 EUR, ki sta se jih pogodbeni stranki dogovorili kompenzirati; (-) odra sta bila uporabna in ni šlo za stare posamezne dele odra, se pa dalj časa nista uporabljala, tožena stranka ju je 6. 3. 2014 prevzela v stanju kot sta bila in zanju pridobila 21. 3. 2014 ustrezna dovoljenja, ker je viseči dvižni dvigali potrebno pred vsako montažo varnostno pregledati in pridobiti uporabno dovoljenje in ju v obdobju 21. 3. 2015 do 31. 5. 2014 uporabljala na objektu v Novem mestu, nadaljnja uporaba pa iz kontrolne knjige ni razvidna, tožena stranka pa je sama potrdila, da sta odra še vedno pri njej; (-) strošek usposobitve odrov je tožena stranka vtoževala v znesku 22.364,88 EUR, tožbeni zahtevek pa je bil z delno sodbo I Pg 650/2015 z dne 15. 5. 2018 pravnomočno zavrnjen; (-) pravdni stranki nista sklenili pisne najemne pogodbe, z ustno najemno pogodbo je tožeča stranka, ki je odra imela v najemu od lastnice, oddala v podnajem; (-) tožeča stranka dejansko nikoli ni izvajala montaže odrov, saj je ta na računih navedena zgolj zato, da je tožeča stranka lahko skladno z 76. členom Zakona o davku na dodano vrednost obračunala najem po tako imenovani obrnjeni davčni stopnji, kar pomeni, da ni odvedla DDV-ja, toženi stranki pa ga ni bilo potrebno odbiti in 50,00 EUR pomeni le zaračunan strošek najema, ki je bil med strankama dogovorjen; (-) vtoževani računi niso fiktivni, med pravdnima strankama je obstajal dogovor o najemu odrov in dogovorjena najemnina 50,00 EUR na dan, dejstvo, da tožena stranka ni več uporabljala odrov po 31. 5. 2014, pa na njeno dolžnost plačila najemnine ne vpliva, ker tožena stranka odrov še vedno ni vrnila tožeči stranki; (-) tožbenemu zahtevku za plačilo terjatve 9.100,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi je v celoti ugodilo, ker je med sedaj pravdnima strankama bila sklenjena najemna pogodba skladno z določbo 587. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

Pritožba zoper sodbo z dne 11. 6. 2020

21. Pritožba povzema, da je sodišče prve stopnje v stopnje v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o dogovoru pravdnih strank ocenilo, da sta pravdni stranki dogovorili najem za sporne odre po 50.00 EUR na dan, ki da se kompenzirajo s 3.000 EUR predvidenih stroškov za usposobitev. Sodišče je razlogovalo, kot da je zakoniti zastopnik tožene stranke ocenil nekje do 3.000 EUR stroškov usposobitve in je takšno raztegovanje izvajalo iz izpovedi zakonitega zastopnika toženke J. H. ter prič K., B., V. in listinske dokumentacije.

22. Pritožba trdi, da nobena izmed pravdnih strank ni podala takšne trditve o dogovoru pravdnih strank, da se za sporne odre obračuna najemnina 50,00 EUR/dan in da se bo najemnina kompenzirala s stroški obnove v znesku nekje do 3.000 EUR. Sodišče je razlogovanje o sklenjenem dogovoru preprosto povzelo po izpovedbi priče K. z dne 8. 1. 2020. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načela iz čl. 7 ZPP in z izvajanjem dokaza (zaslišanje priče K.) dopolnilo trditveno podlago.

23. Kot pove pritožba, je tožeča stranka trditev o dogovoru med pravdnima strankama podala v vlogi z dne 28. 10. 2015 in v tej vlogi navajala, da vzame odre toženka v najem za 50,00 EUR na dan, ne da bi ob tem trdila karkoli o kompenzaciji za stroške usposobitve. Tožeča stranka je trdila le še, da bi bilo potrebno pridobiti nova uporabna dovoljenja, ker da so stara potekla, Tožena stranka je dogovor pravdnih strank pojasnila pod 1. v svoji vlogi z dne 18. 11. 2015, kjer je navajala: tožena stranka bo vzela sestavne dele nekega starega odra, jih skompletirala, obnovila in pridobila potrdilo o pregledu in preizkusu, da bo oder oziroma odra (kot sta potem po obnovi nastala) lahko uporabljala cca. tri mesece na objektu v N. oziroma dokler vrednost obnove ne bo izčrpana, pri čemer vrednost obnove sestavnih delov odra ob sklenitvi dogovora ni bila znana, da bi vrednost dnevne uporabe sicer lahko znašala 50 EUR na dan, vendar o tem vprašanju dogovor ni bil dokončen, da za uporabo odra ni bilo dogovorjena izstavitev fakture s strani tožeče stranke, ker tudi najemna pogodba ni bila sklenjena.

24. Pritožba meni, da za razlogovanje, kot je v točki 20. izpodbijane sodbe, sodišče prev sopnje nima ustrezne trditve tožeče stranke o kompenzaciji. Iz trditev tožene stranke pa v izhodišču ne izhaja, da bi toženka vzela v najem odre za najemnino 50,00 EUR/dan, ki da se bo kompenzirala do zneska nekje 3.000,00 EUR in da bo tožeča stranka izstavila fakturo za najem. Pač pa iz trditev tožene stranke izhaja, da vrednost obnove, ki bi se kompenzirala ob sklenitvi dogovora sploh ni bila znana. Iz tako podanih trditev ene in druge stranke, sodišče ne more razlogovati o dogovoru ″da vzame tožena stranka odre v najem za 50,00 EUR na dan in da se bo najemnina kompenzirala s stroški obnove nekje v znesku 3.000,00 EUR″. Gre za kršitev razpravnega načela, ob čemer je sodišče preprosto dopolnilo trditveno podlago tožeče stranke z vsebino izpovedbe zaslišane priče M. K. 25. Pritožba nadalje trdi, da se o dejstvu, da bi ob dogovoru glede uporabe odrov tožena stranka trdila, kako bo obnova vredna nekje okoli 3.000,00 EUR in da bi na podlagi tega dejstva ter kompenzacije bila sklenjena najemna pogodba, se tožena stranka ni imela možnost konkretno izjasniti, saj tožeča stranka takšne trditve preprosto ni postavila. Po drugi strani, pa so trditve toženke o stroških obnove in kompenzaciji bile povsem drugačne in se v okviru njih toženka ni imela možnosti izreči v smer, kot je sodišče prve stopnje razlogovalo v točki 20. sodbe. Ker je sodišče prve stopnje razlogovalo brez ustrezne trditve tožeče stranke, o kateri bi se toženka lahko konkretno izjasnila, je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

26. Pritožba pove, da je tožena stranka pod 2. v vlogi z dne 18. 11. 2015 (takrat še v pravdi I Pg 633/2015), sklicujoč se na člen 587 OZ pojasnila, da dogovora, ki sta ga sklenila direktorja pravdnih strank ni mogoče šteti za najem, saj toženki izročena stvar ni imela lastnosti stvari, da bi jo toženka lahko uporabljala. Glede tega ugovora tožene stranke, je sodišče prve stopnje podalo razloge pod 23. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sledi pričevanju J. B. Sodišče meni, da je prepričljivo B. pričanje o tem, da so gradbeni odri bili v takšnem stanju, da so se lahko uporabljali. Kljub takšni oceni, pa sodišče v točki 17. razlogov sodbe navaja, kako iz listinske dokumentacije v spisu nesporno izhaja, da je tožena stranka po prevzemu odre skompletirala, očistila in jih usposobila ter pridobila celotno potrebno dokumentacijo na svoje ime. Nadalje v razlogih pod 17. sodišče razloguje, da so toženki nastali za usposobitev teh odrov stroški, v zvezi s katerimi je od tožeče stranke vtoževala znesek v višini 22.364,88 EUR. Takšno razlogovanje sodišča prve stopnje je v izrazitem nasprotju s pričevanjem priče B., saj iz njegove izpovedbe in iz razlogov pod 23. izhaja nasprotna vsebina od tiste, ki jo o odrih podaja sodišče v razlogih pod 17. S takšnim razlogovanjem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke, drugega odstavka 339 člena ZPP, saj si nasprotujejo razlogi o odločilnih dejstvih glede ugovora toženke po členu 587 OZ . Iz tega razloga je sodišče člen 587 OZ zmotno uporabilo, s čimer je podana tudi zmotna uporaba materialnega prava.

27. Pritožba očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ker je sodišče prve stopnje poverilo verodostojnost priči M. K., vendar po mnenju pritožbe zmotno, saj v spisu obstaja več dejstev, ki kažejo na njegovo neverodostojnost: - tožeča stranka je v tožbenih fakturah obračunavala tudi montažo, na kar je tožena stranka opozorila in pojasnila da gre za fiktivne račune, kljub temu je sodišče štelo, da gre v računih tožeče stranke zgolj za napačno navedbo in je pač verjelo priči M. K., čeprav je M. K. montažo v fakture vpisal iz enega samega razloga in sicer, da je obrnil davčno zavezanost in da družbi P. d.o.o. ni bilo potrebno ob izstavitvi fiktivne fakture plačevati DDV-ja ;- tožena stranka je opozorila (pod VI. v vlogi z dne 3. 2. 2017 in pod XI. v vlogi z dne 20. 11. 2018 in je o tem predložila obširno dokumentacijo) na ravnanja družbe P. d.o.o. in njenega takratnega direktorja M. K. v zvezi z računom 16-300-000074, pojasnjeno je, da tožeča stranka pač izdaja fakture iz naslova najemnin toženki, kakor ji je pač v kakšnem trenutku ustrezalo in da je v tem istem smislu fakture tudi uporabljala v sodnih postopkih. Sodišče prve stopnje je pod 27. točko razlogov izpodbijane sodbe zgrešilo vsebino in bistvo trditev tožene stranke, ko je zapisalo, da račun 16-300-000074 ni predmet tega postopka in da se sodišče do navedb v zvezi s tem računom ne more opredeljevati. Račun sam po sebi tej pravdi ni relevanten, vendar pa je iz ravnanja priče K., takrat direktorja družbe P. d.o.o., možno sklepati tako na njegova ravnanja v zvezi s spornim najemom (ko se je pač na najem skliceval kadarkoli mu je to ustrezalo), predvsem pa tudi širše gledano na njegova ravnanja v postopkih pred sodiščem. S predložitvijo povsem izmišljenega računa je priča K. kot takratni direktor nastopil v sodnem postopku, da bi z ugovorom in nasprotno izvršbo ustavil in celo za malenkost presegel izvršbo družbe S. proti družbi P. d.o.o., ko je po neki pomoti sodišča ali banke prišlo do dvakratnega rubeža v korist družbe P. d.o.o., slednji pa izvensodno ni želel vrniti preplačanega zneska. S takšnim ravnanjem znotraj sodnega postopka, je priča K. (takrat direktor tožeče stranke ) izgubil vsakršno verodostojnost. Zato je faktura 16-300-000074 relevantna tej pravdi in sicer za presojo (ne)verodostojnosti priče K.;- nadalje je tožena stranka opozorila, da se je P. tekom te pravde sodišču izkazoval kot lastnik odrov, o tem je podana trditev pod II. v vlogi s strani P. d.o.o. z dne 26. 10. 2015, takrat še pod I Pg 633/2015, tekom predmetne pravde, pa se je presenetljivo izkazala kot lastnica odrov tretja oseba, L. B . Ta je zoper toženko vložila tožbo pri naslovnem sodišču pod P 725/2018 in je v tej pravdi dne 1. 6. 2020 družba S. d.o.o. prejela vlogo, s katero je prvič videla najemno pogodbo med B. in družbo P., pogodba bi naj bila z dne 1. 3. 2014. Temu dejanju iz pravde P 725/2018 bo sledila ovadba zoper B., V. V. in M. K. zaradi ponarejanja listin.Tožena stranka je o relevatnih dejstvih iz pravde P 725/2018 podala trditve in dokaze v vlogi z dne 8. 10. 2019 in sicer pod XIII. Tožena stranka je opozorila na neverodostojnost pravdne stranke P. d.o.o, vendar je sodišče prve stopnje v razlogih pod 18. zgolj štelo, da ne drži trditev tožeče stranke o lastništvu odrov in suhoparno sklepalo, da je tožeča stranka z odri lahko razpolagala. O tem, da bi naj lastnica po novem bila L. B. in da je v vlogi z dne 26. 10. 2015 bila postavljena trditev, da je lastnik odra P., je bilo v tej pravdi na obravnavi dne 8. 1. 2020 priči M. K., bivšemu direktorju te družbe ki je sedaj v stečaju, postavljeno vprašanje. priča je po predočitvi trditve pod II. iz vloge 26. 10. 2015 odgovoril, kot da se je o lastništvu mogoče narobe izrazil; - tožeča stranka se je dokazno sklicevala tudi na ovadbo, ki jo je takratni direktor tožeče stranke M. K. dne 14. 5. 2015 vložil zoper J. H., o čemer je tožeča stranka navajala pod II. v vlogi z dne 26.10.2015, takrat I Pg 633/2015. Trdila je, da bi lahko dala oder v najem tretji osebi, iz samega zapisnika o sprejemu ovadbe z dne 14. 5. 2015, pa ne izhaja drugačna vsebina, kot da je P. lastnik odrov. Da je P. d..o.o. lastnik odrov, je ovadbo in izjavo priče K. razumelo tudi tožilstvo, ko je z dopisom z dne 15. 7. 2015 zavrglo ovadbo zoper J. H. in je ta dokaz s strani toženke predložen sodišču z vlogo z dne 18. 11. 2015 pod V. Po oceni pritožnika, sodišče prve stopnje ni razumelo trditev tožene stranke o pravdi P 725/2018, kajti tožena stranka je predmetni postopek obremenila s trditvami in dokazi iz pravde P 725/2018 le zato, da bi sodišče lahko presodilo o (ne)verodostojnosti pričevanja priče M. K. in tudi o (ne)verodostojnosti trditev tožeče stranke.

28. Pritožba povzema, da kljub več kot očitnim pomanjkljivostim in neverodostojnostim tožeče stranke in njenega prejšnjega direktorja, sodišče prve stopnje verjame priči M. K., npr. v razlogih pod 15., pod 18., pod pod 27. Kljub izdajanju računa 16-300-000074 brez pravnega temelja in uporabi tega računa v sodnem postopku, je sodišče razlogovalo zgolj, da ni relevanten tej pravdi. Kljub obračunavanju montaž, je sodišče razlogovalo zgolj, da gre za napačno navedbo o montaži. Kako bi v fakturi lahko šlo za napačno navedbo o montaži. Tega si toženka ne zna pojasniti, glede na razloge pod 27. Kljub trditvam o lastništvu odra, kjer naj bi se K. o lastništvu zgolj narobe izrazil. te K. izjave, pa sodišče niti ocenilo.

29. Kot navaja pritožba, pa se sodišče prve stopnje o verodostojnosti zakonitega zastopnika tožene stranke J. H. ni izjasnilo. Zakaj ni sledilo izpovedbi J. H. z dne 8. 1. 2020, ko je izpovedoval tako o dogovoru glede uporabe odrov, kot o stanju odrov ob prevzemu (v tem delu se njegova izpoved vsaj v večjem delu sklada z razlogi sodišča pod 17.) pa sodba ne pojasni. Le v razlogih pod 20. je sodišče zavzelo stališče, da tožena stranka ni dokazala, da bi obstajal dogovor, da si pravdni stranki ne bosta izstavljali računov niti za najem, niti za stroške usposobitve odrov. Ta del razlogov bi bilo možno šteti, kot da sodišče implicitno ne šteje priče J. H. za verodostojnega. Vendar pa iz razlogov sodbe ni jasno, zakaj mu ne verjame in na podlagi česa šteje nedokazanost trditev, da se računi drug drugemu ne bodo izstavljali, ob tem, ko sta M. K. in J. H. vsak po svoje sodišču izpovedala o ustnem dogovoru. Končno je tožena stranka v svoji vlogi Dopolnitev tožbe z dne 22. 10. 2015 pod I Pg 650/2015 tudi pojasnila, razloge za izdajo fakture v višini 22.364 EUR glede obnove in sicer zato, ker se P. ni držal dogovora o ne izstavljanju računov, o tem pa je dejstva sodišču dne 8. 1. 2020 izpovedal tudi J. H. 30. Izpodbijana sodba je obremenjena s kršitvijo razpravnega načela in s tem z bistveno kršitvijo določil pravdnega postopka, glede samega dogovora pravdnih strank. Nadalje je podana bistvena kršitev določil pravdnega postopka zaradi nasprotujočih si razlogov v sodbi o odločilnih dejstvih, glede ugovora toženke po čl. 587 OZ. Glede dogovora o prevzemu in obnovi odrov (in s tem v zvezi glede najemnine, o kateri je sodišče povsem zmotno razsodilo na podlagi pričevanja M. K.) ter predvsem tudi glede dejanskega stanja v smislu ugovora toženke po členu 587 OZ, je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Dopolnitev pritožbe zoper sodbo z dne 14. 9. 2020

31. V dopolnitvi pritožbe pritožnica navaja, da je pritožbo zoper sodbo vložila 11. 6. 2020. Z dopolnitvijo pritožbe dokazuje utemeljenost svoje pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, s tem ko je poklonilo vero priči M. K. Odločitev pritožbenega sodišča a) Glede dopolnitve pritožbe

32. Pritožbeno sodišče iz spisovnega gradiva ugotavlja, da je izpodbijana sodba toženi stranki po pooblaščencu vročena 7. 5. 2020 (vročilnica pripeta k listovni številki 127 spisa). Iz pravnega pouka izpodbijane sodbe izhaja, da je rok za pritožbo 30 dni.

33. V okoliščinah obravnavanega primera je treba upoštevati, da je v zvezi z obvladovanjem širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV2 (COVID-19) bil sprejet Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS -CoV2-(COVID -19) (Uradni list RS št. 36/20 in nadaljnji) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), ki je veljal in se uporabljal od 29. 3. 2020 do 31. 5. 2020. V II. poglavju ZZUSUDJZ so določeni ukrepi v sodnih zadevah in v 3. členu z naslovom (tek rokov) je opredeljeno: 1) Roki za uveljavljaje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom ne tečejo. 2) Roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. 3) Rok za vložitev ustavne pritožbe ne teče. V 4.členu ZZUSUDJZ so opredeljene nujne sodne zadeve1. Nujne zadeve so opredeljene v 83. členu Zakona o sodiščih (ZS) in med nujne zadeve ne sodi obravnavana, vendar je sodišče skladno z določbo 4.a. člena ZZUSUDJZ smelo sodbo vročiti. Glede na določbo 2 .člena ZZUSUDJZ 30 dnevni rok rok za pritožbo ni pričel teči, temveč je ta začel teči 1. 6. 2020. Tožena stranka je pritožbo vložila 12. 6. 2020. Pritožba je pravočasna.

34. Dopolnitev pritožbe je tožena stranka vložila 17. 9. 2020. Dopolnitev pritožbe je prepozna.

35. Ko prispe spis s pritožbo k sodišču druge stopnje, sodnik poročevalec preizkusi ali je pritožba pravočasna, popolna in dovoljena. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo lahko zavrže s sklepom že sodnik poročevalec, če tega ni storil predsednik senata sodišča prve stopnje (prvi odstavek 346. člena ZPP). Sodišče druge stopnje zavrže s sklepom prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo, če tega ni storil že sodnik poročevalec (352. člen ZPP).

36. Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe, če ni v tem zakonu določen kakšen drug rok. V meničnih in čekovnih sporih znaša rok za pritožbo 15 dni (prvi odstavek 333. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti je rok za pritožbo osem dni (tretji odstavek 458. člena ZPP).

37. Pritožba je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo (drugi odstavek 343. člena ZPP).

38. Vse prej navedeno velja tudi za morebitno dopolnitev pritožbe.

39. Pritožbeno sodišče je, potem ko je prejelo v obravnavo dopolnitev pritožbe, moralo preizkusiti ali je pravočasna.

40. Ker je pritožbeni rok zoper izpodbijano sodbo 30 dni od vročitve prepisa, je pritožbeno sodišče preizkus, če je dopolnitev pritožbe pravočasna, opravilo tako, da je v predloženem spisu vpogledalo, kdaj je izpodbijana sodba vročena toženi stranki in vročena je bila 7. 5. 2020, toda glede na ZZUSUDJZ je pritožbeni rok pričel teči 1. 6. 2020 in se je iztekel 30. 6. 2020. 41. Tožena stranka pa je obravnavano dopolnitev pritožbe vložila 17.9.2020, kar je po izteku 30 dnevnega roka, zato jo je pritožbeno sodišče kot prepozno zavrglo (prvi odstavek 346.člena ZPP).

b) Glede pritožbe

42. Pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339.člena ZPP in po 14.točki drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen.

43. Pritožba na podlagi zaključkov sodišča v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe2, kjer sodišče ugotovi na podlagi dokazne ocene izvedenih dokazov, da je bila med strankama dogovorjena višina najemnine 50,00 EUR na dan in da je zakoniti zastopnik tožene stranke stroške zagona najetih odrov ocenil na 3.000,00 EUR meni, da je sodišče takšne zaključke naredilo mimo trditvene podlage tožeče stranke in da se zato tožena stranka o teh trditvah ni mogla izjasniti, s tem pa je bila prikrajšana v pravici do izjave.

44. Sodišče prve stopnje z dokazno ceno ni v ničemer kršilo toženčeve pravice da izjave, ker z dokazno oceno ni potrdilo trditev tožeče stranke, da so se stroški zagona odrov ocenili na 3.000,00 EUR, saj takih trditev ni bilo. Če je pritožba dokazno oceno napačno razumela, torej razumela na način, da je potrjevala trditve tožeče stranke, ki pa jih ni bilo, kar pritožba sicer sama ugotavlja, ne more biti uspešna s pritožbeno trditvijo o kršitvi pravice do izjave. Drži zgolj to, da je tožena stranka bila tista, ki je trdila in vtoževala (o čemer je že pravnomočno odločeno z zavrnitvi tožbenega zahtevka), kar prav tako ugotavlja sodišče prve stopnje v navedeni točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožena stranka zatrjevala stroške 22.364,88 EUR.

45. Ker sodišče prve stopnje ni odločalo mimo trditvene podlage strank, ni kršilo razpravnega načela, ki velja v pravdnem postopku in ni storilo očitane bistvene kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

46. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da so razlogi izpodbijane sodbe sami s sabo v nasprotju, ker v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe3 sodišče prve stopnje ugotovi, da sta odra bila v takem stanju, da sta se lahko uporabljala, v 17. točki obrazložitve pa zapiše4, da je tožena stranka odre skompletirala, očistila in usposobila ter pridobila uporabno dovoljenje, ker si razlogi zaradi navedenega niso v nasprotju, predvsem pa jih je potrebno povezati z razlogi podanimi v 15., 16. in 21. točki obrazložitve5,v katerih sodišče prve stopnje ugotovi, da ne drži trditev tožene stranke, da so odri bili v stanju, da se ne bi mogli uporabljati, da sta bila predana dva kompleta odrov, ker pa tožeča stranka odrov ni nekaj čas uporabljala, jih je bilo potrebno očistiti, predvsem pa pridobiti uporabno dovoljenje zanju, ki pa ga je sicer potrebno za takšen tip dvigal pridobiti za vsako uporabo posebej6. Zapis v 17. točki, da je tožena stranka morala skompletirati odra, po mnenju pritožbenega sodišča zato ne pomeni, da odra nista bila v stanju, da se ju ne bi dalo uporabljati, še posebej pa ne pomeni nasprotje razlogom v preostalih delih izpodbijane sodbe v obsegu, da se zato sodba ne bi dala preizkusiti. Ker se izpodbijana sodba da preizkusiti, ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP7. 47. Obširne pritožbene navedbe, s katerimi pritožba napada ugotovljeno dejansko stanje in posledično zmotno uporabno materialnega prava, vse izhajajoč iz očitka, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in nekritično sledilo izpovedbi priče K., nekdanjega direktorja tožeče stranke, predstavljajo lastno dokazno oceno pritožbe, ki pa ne omaja dokazne ocen, ki jo je podalo sodišče prve stopnje.

48. Sodišče prve stopnje je dopustilo in izvedlo vse dokaze, ki sta jih predlagali pravdni stranki in jih natančno dokazno ocenilo ter skladno z določbo 8. člena ZPP na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, prepričljivo ugotovilo, da je med sedaj pravdnima strankama bila sklenjena najemna pogodba skladno z določbo 587. člena OZ8. Prepričljivi dokazni oceni in na podlagi nje ugotovljenemu dejanskemu stanju ter pravilni materialnopravni presoji se pridružuje pritožbeno sodišče in kot neutemeljena zavrača pritožbena očitka zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava.

49. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in presodilo, da je dolžna tožena stranka plačati sedaj vtoževano najemnino, ker je tožena stranka prevzela v najem odra v stanju, kot ju je videla, zato je njen očitek o nezmožnosti uporabe neutemeljen9, po prevzemu 6. 3. 2014 ju je od 21. 3. 2014 že uporabljala na objektu, skladno s predpisi s področja varstva pri delu pa je bila dolžna pridobiti uporabno dovoljenje neposredno pred začetkom uporabe, če pa ju sedaj ne uporablja na objektih, je to ne odvezuje dolžnosti plačila najemnine, ker sta odra v vtoževanem obdobju še vedno bila pri njej in ju ni vrnila tožeči stranki, ki ju je oddala v podnajem toženi stranki skladno z določbo 605. člena OZ.10

50. Pritožba izreka o stroških pravdnega postopka ni konkretno izpodbijala, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

51. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

52. Tožena stranka ni priglasila stroškov pritožbe, zato se pritožbenemu sodišču glede njih ni bilo potrebno izjasniti.

53. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki skladno z določbo 155. člena ZPP povrniti stroške odgovora na pritožbo in stroške odgovora na dopolnitev pritožbe skupaj 732,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

54. Pritožbeno sodišče je stroške odgovorov na pritožbo odmerilo skladno z veljavno odvetniško tarifo (OT) in kot potrebne stroške v okviru priglašenih stroškov priznalo po tarifni številki 21 za odgovor na pritožbo 500 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 300,00 EUR , povečano za 22 % DDV pa skupni stroški znašajo 366,00 EUR. Ker je tožeča stranka odgovorila tudi na dopolnitev pritožbe, ji je pritožbeno sodišče priznalo še stroške tega odgovora, vse v enakem znesku kot za odgovor na pritožbo. Skupaj tako priznani stroški znašajo 732,00 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 1 Določba 4.člena ZZUSUDJZ se glasi: ″1) Ne glede na prvi odstavek 83.a člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15, 23/17 – ZSSve, 22/18 – ZSICT in 16/19 – ZNP-1; v nadaljnjem besedilu: Zakon o sodiščih) lahko predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na način iz tretjega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih odloči, da se tudi zadeve iz 2. in 5. do 9. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih ne štejejo kot nujne zadeve. 2) Ne glede na drugi odstavek 83.a člena Zakona o sodiščih lahko ukrepi iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in ukrepi iz prejšnjega odstavka, ki jih iz razlogov iz 1. člena tega zakona določi predsednik Vrhovnega sodišča na način iz tretjega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih, trajajo, dokler trajajo ukrepi po tem zakonu.3) Če sodišče zaradi tehtnih razlogov, ki so nastali na strani sodišča, ne more odločati o nujnih zadevah iz prvega odstavka tega člena, predsednik neposredno višjega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče.″ 2 20.točka se glasi: ″Sodišče na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče K., B., V. in V. ter listinske dokumentacije ocenjuje, da je med pravdnima strankama bilo dogovorjeno najemno razmerje za sporne odre po ceni 50,00 EUR na dan, s tem, da se predvideni stroški za usposobitev odrov, (ki jih je zakoniti zastopnik tožene stranke ocenil nekje do 3.000,00EUR), pokompenzirajo s stroški najema. Ker je bil zahtevek tožene stranke S. d.o.o. za plačilo zneska 22.364,88 EUR s pp pravnomočno zavrnjen, kompenzacija ni mogoča. Da je takšen dogovor med pravdnima strankama obstajal, potrjuje tudi sama izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke v delu, ko navaja, daje bilo dogovorjeno, da se bodo stroški za usposobitev odrov pokompenzirali s stroški najema. Navedeno nesporno dokazuje, da je obstajal dogovor o najemu odrov in da je bila najemnina dogovorjena 50,00 EUR na dan, saj sicer kompenzacija ne bi bila možna. Da bi med strankama obstajal dogovor, da pravdni stranki ne bosta izdajali računov niti za najem, niti za stroške usposobitve odrov, tožena stranka tekom tega postopka ni dokazala. Račune za najem je tožeča stranka namreč vseskozi izdajala, kar nenazadnje izhaja tudi iz navedb tožene stranke in predložene listinske dokumentacije. Prav tako je tudi tožena stranka sama izdala račun za znesek 22.364,88 EUR. Izdaja samih računov pa tako za najem kot za stroške usposobitve odrov v tem postopku ni relevantna in ne vpliva na obstoj samega dogovora glede najema odrov in dogovorjene najemnine med pravdnima strankama.″ 3 23. točka se glasi: ″Nadaljnji ugovor tožene stranke, da pravno gledano ni mogoče šteti za najem stvar, ki jo je tožeča stranka izročila toženi stranki, ker je ta ni mogla uporabljati (587. čl. OZ), ni utemeljen. Da torej odri ne bi imeli lastnosti, da bi se lahko uporabljali, ne drži. Navedeno je prepričljivo izpovedal priča J. B., ki je povedal, da so bili gradbeni odri v takšnem stanju, da so se lahko uporabljali, da pa je bilo potrebno pridobiti uporabno dovoljenje, za kar je bilo potrebno izvesti tudi pregled iz varnosti pri delu, ki ga je za navedena gradbena odra opravil priča M. V., kar je ta na zaslišanju tudi potrdil. Poleg tega je bila tožene stranka seznanjena s stanjem gradbenih odrov, torej da sta bila brez uporabnega dovoljenja, saj se nekaj časa nista uporabljala. Vedela je, daje potrebno izvesti pregled iz varnosti pri delu, kar je zakoniti zastopnik tožene stranke tudi potdil, ko je izpovedal, da se je pri vrednosti stroškov, ki jih bo potrebno vložiti v usposobitev navedenih odrov pač uštel. Vendar navedeno ne vpliva na sklenjen dogovor o najemu in najemnini med pravdnima strankama. Tožena stranka je namreč gradbene odre sprejela v takšnem stanju kot so bili, se jih zavezala usposobiti in plačati najemnino 50,00 EUR na dan.″ 4 17. točka se glasi: ″Iz listinske dokumentacije v spisu nesporno izhaja, da je tožena stranka potem ko je odre prevzela od tožeče stranke dne 6. 3. 2014, le te skompletirala, očistila in jih usposobila ter pridobila celotno potrebno dokumentacijo na svoje ime. Za usposobitev teh odrov, so toženi stranki nastali stroški, ki jih je vtoževala v višini 22.364,88 EUR s pp od tožeče stranke v postopku I Pg 650/2015. O teh stroških je že bilo odločeno z delno sodbo I Pg 650/2015 z dne 15. 5 .2018, kije postala pravnomočna 19. 6. 2018. Zahtevek tožeče stranke S. d.o.o. iz naslova stroškov do tožene stranke P. d.o.o. - v stečaju je bil pravnomočno zavrnjen. Terjatev tožene stranke S. d.o.o. do tožeče stranke P. d.o.o. v stečaju iz naslova teh stroškov, torej ne obstoji.″ 5 21. točka se glasi: ″Ugovor tožene stranke, da je od tožeče stranke prevzela zgolj sestavne dele nekega starega odra, torej ne drži. Iz izpovedi priče J. B. namreč izhaja, da je šlo za dva kompleta visečih gradbenih odrov, ki so bili tudi servisirani, res pa že dalj časa niso bili v uporabi. Zato je bilo potrebno ponovno pridobiti uporabno dovoljenje in dokumentacijo, ki jo je tožena stranka nesporno pridobila, kot je zgoraj že bilo obrazloženo. Vse navedeno-stanje gradbenih odrov, je bilo toženi stranki oziroma njegovemu zakonitemu zastopniku znano, saj seje z njim seznanil ob prevzemu odrov 16. 3. 2014, pa je odre kljub temu prevzel in od sklenjenega dogovora o najemu odrov ni odstopil. Prav tako gradbenih odrov vse do danes še ni vrnil, kar izhaja iz same izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke. Navedbe tožene stranke, da so bili stroški usposobitve odrov bistveno višji od predvidenih (vtoževani v vrednosti 22.364,88 EUR s pp, prvotno ocenjeni pa 3.000,00 EUR), ne vplivajo na obstoj samega dogovora o najemu gradbenih odrov in dogovorjeni najemnini. Tožena stranka je stroške usposobitve odrov ugotovila najkasneje pred uporabo le teh 21. 3. 2014 v Novem mestu (v prilogi A 19 in A 20), pa od dogovora o najemu le teh ni odstopila. Da je bila med strankama dogovorjena najemnina v višini 50,00 EUR dnevno izhaja iz izpovedi priče K. in iz vseh predloženih računov o najemu gradbenih odrov. Da je bilo govora o najemnini 50,00 EUR dnevno, izhaja tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke. Tako sodišče ne dvomi, daje bila med strankama dogovorjena najemnina 50,00 EUR na dan. Da ta ne bi bila dokončna tožena stranka ni dokazala.″ 6 19. točka obrazložitve. 7 Primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek , Zakon s komentarjem, 3. knjiga,GV Založba, Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 307. 8 Določba 587. člena OZ se glasi: ″1) Z zakupno (najemno) pogodbo se zakupodajalec (najemodajalec) zavezuje, da bo zakupniku (najemniku) izročil določeno stvar v rabo, ta pa se zavezuje, da mu bo za to plačeval določeno zakupnino (najemnino). 2) Raba obsega tudi uživanje stvari (pobiranje plodov), če ni drugače dogovorjeno ali drugačnega običaja.″ 9 Določba 593. člena OZ se glasi: “1) Zakupodajalec ne odgovarja za napake v zakup dane stvari, ki so bile ob sklenitvi pogodbe zakupniku znane ali mu niso mogle ostati neznane. 2) Vendar odgovarja zakupodajalec tudi za napako v zakup dane stvari, ki je ostala zakupniku neznana iz hude malomarnosti, če je zanjo vedel, pa jo je zakupniku namenoma zamolčal.″ 10 Določba 605. člena OZ se glasi: “1) Če ni drugače dogovorjeno, lahko da zakupnik zakupljeno stvar v zakup drugemu (podzakup) ali mu jo kako drugače izroči v rabo, vendar le, če s tem ne prizadene škode zakupodajalcu. 2) Zakupnik jamči zakupodajalcu, da bo podzakupnik stvar uporabljal po zakupni pogodbi.″