Jedro

Če prosilec da lažne podatke o svoji istovetnosti v vlogi za azil ter se ta postopek konča, tudi z novo vlogo, za katero trdi, da so v njej pravi podatki o njegovi istovetnosti, ne more uspeti, saj organ brez kakršnihkoli dokazov o prosilčevi istovetnosti, tudi podatkov v pravi vlogi, ne more šteti za verodostojne. Tako vlogo je treba zavrniti kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku. S tem pa ni kršeno načelo o nevračanju, saj se to načelo prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 361/2004-15 z dne 3.3.2004.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.2.2004, s katero je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odredila, da mora v 3 dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke iz izpodbijane odločbe. Glede na trditev samega tožnika, da je že pred časom vložil zahtevek za azil, vendar pod drugim imenom in z drugimi podatki ter da je bil ta postopek s sklepom ustavljen, ker je zapustil azilni dom in se vanj več kot tri dni ni vrnil, ter glede na različne podatke, ki jih je v obeh vlogah za azil navajal tožnik sam, je tudi prvostopno sodišče menilo, da so tožnikove izjave nasprotujoče in zato neverodostojne in da so zato izpolnjeni pogoji za zavrnitev vloge za azil po 2. odstavku 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 61/99, 124/2000, 67/2001 in 98/2003), in sicer po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 1. alineo 36. člena ZAzil. Prvostopno sodišče je pojasnilo tudi, da je bila odločitev tožene stranke sprejeta po pravilno opravljenem postopku. Odločano je bilo namreč v tako imenovanem pospešenem postopku, v katerem se glede na določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil ugotavljajo le okoliščine, ki so pomembne za odločitev na podlagi te določbe, ne ugotavlja pa se izpolnjevanje pogojev za priznanje azila po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil. Vsako vlogo za azil je treba naprej preizkusiti, če ni morda očitno neutemeljena. Šele če vloga za azil prestane ta preizkus, začne pristojni organ postopek za ugotavljanje pogojev za priznanje azila po 1. in 2. odstavku 1. člena ZAzil. Ker v obravnavanem primeru tožnikova vloga za azil z dne 1.12.2003 tega preizkusa ni uspešno prestala, je bila torej pravilna odločitev tožene stranke, ko je o njej odločila v pospešenem postopku. Sodišče prve stopnje je menilo tudi, da s tem, ko tožnikova obravnavana vloga ni bila takoj posredovana Visokemu komisariatu Organizacije Združenih narodov za begunce, niso bila kršena pravila postopka, določena z ZAzil, saj tožnik niti sam ne navaja, kakšno škodo naj bi mu ta opustitev povzročila.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da vrhovno sodišče razsodi tako, da izpodbijano odločbo tožene stranke in izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča odpravi in ugodi tožnikovemu zahtevku za priznanje azila v Republiki Sloveniji oziroma zadevo vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje. Predlaga tudi oprostitev stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Meni, da je bila določba 2. odstavka 35. člena ZAzil kršena s tem, ker tožena stranka o tožnikovi zahtevi za priznanje azila ni odločila takoj, temveč šele več kot po dveh mesecih in še to po predhodnem zaslišanju tožnika. Ker je tožnik sam priznal, da je že enkrat vložil zahtevo za azil, in sicer pod drugim imenom, mu v novem postopku ni mogoče očitati zavajanja in zlorabe postopka. Tožnik je namreč povedal, da je prvo vlogo dal z nepravilnimi podatki zato, ker se je bal za osebno varnost in za varnost svoje družine. Ker je torej tožnik sam priznal, da je vlogo za azil dal pod drugim imenom, kar toženi stranki ni bilo znano, tožniku ni mogoče očitati, da je predhodno dal napačne podatke. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up 286/2002, v kateri je zavzeto stališče, da mora pristojni organ v primeru zavrnitve prošnje za azil po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil, v postopku ugotoviti dejanski namen vložitve prošnje in utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila ter da mora v primeru iz razlogov iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil preveriti dejstva, ki kažejo na zlorabo postopka, ter hkrati ugotoviti, ali obstojajo dejstva, ki tako zlorabo izključujejo. Tožnik pa je pojasnil, da je prebežal v Slovenijo iz Islamske republike Iran in da je povedal razloge svoje ogroženosti, do katerih pa se tožena stranka sploh ni opredelila. Tožnik je bil v Iranu preganjan zaradi političnega prepričanja in aktivnosti. Bil je zaprt iz političnih razlogov, v zaporih je bil tudi mučen, bičan, vsakodnevno pretepen. Po prihodu iz zapora je bil ves čas pod kontrolo, pritiski, grožnjami s smrtjo, izpostavljen je bil tako fizičnemu kot psihičnemu nasilju in stalni nevarnosti.

Tožnikov bratranec je bil zaradi politične aktivnosti proti režimu ubit. Tožnik ima vidne poškodbe na roki, poškodovane ima ledvice, hrbtenico in ves čas glavobole. Glede na te okoliščine ni bilo podlage za odločanje o tožnikovem azilu v skrajšanem postopku.

Sklicevanje na zavajanje je v tem primeru brezpredmetno, saj je tožnik sam priznal, da je prvo vlogo dal pod nepravimi podatki, novo vlogo pa je dal s pravimi podatki potem, ko se je prepričal, da je Slovenija zanj varna. Postopek je bil kršen tudi s tem, ker o vlogi za azil ni bil obveščen predstavnik Visokega komisariata za begunce Organizacije Združenih narodov. S tem je tožniku nastala škoda, saj visoki komisariat ni imel možnosti podati pripomb na postopek in je bila vloga zavrnjena kot očitno neutemeljena. Kršena so bila tudi pravila postopka, določena z ZAzil in ZUP, ki se v azilnih postopkih uporabljajo subsidiarno. Sploh niso bile ugotovljene okoliščine za priznanje azila. Tožena stranka pa tudi ni raziskala okoliščin glede morebitne namerne zlorabe postopka, zato je njena odločitev nezakonita in preuranjena. Tožnik se v matično državo ne more vrniti, saj bi bila v primeru njegove vrnitve njegova osebna varnost resno ogrožena. Po izpodbijani odločbi tožene stranke pa mora tožnik Republiko Slovenijo zapustiti v treh dneh od pravnomočnosti odločbe. Vrnitev tožnika v matično državo pa bi pomenila kršitev načela o nevračanju, ki je zavarovano z zakonodajo Republike Slovenije in mednarodnimi konvencijami, ki jih je ratificirala tudi Republika Slovenija in se zato v Republiki Sloveniji uporabljajo kot notranje pravo, torej neposredno.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

Azil je posebna oblika zaščite, ki jo država, v tem primeru Republika Slovenija, daje tujcu. Ta zaščita vključuje zlasti pravico prebivanja v Republiki Sloveniji, pravice ki pripadajo beguncem na podlagi Konvencije o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS - MP, št. 9/92 - v nadaljnjem besedilu Ženevska konvencija), ter pravice, ki so beguncem zagotovljene z zakonom (2. alinea 1. odstavka 2. člena ZAzil). Načela, pogoji in postopek za pridobitev azila, prenehanje azila ter status, pravice in dolžnosti beguncev v Republiki Sloveniji pa so določeni z ZAzil. ZAzil določa tudi pravice in obveznosti prosilca za azil, pri čemer mu nalaga tudi, da mora ves čas postopka aktivno sodelovati s pristojnim organom, ter predstaviti in pojasniti vsa dejstva in okoliščine, predložiti relevantne dokaze, ki so potrebni za odločanje o njegovi prošnji za azil (3. in 4. odstavek 24. člena ter 2., 3. in 4. odstavek 29. člena ZAzil). ZAzil določa tudi razloge, zaradi katerih se sme prošnja za azil zavrniti kot neutemeljena, pri čemer ZAzil v 1. odstavku 35. člena ureja zavrnitev po opravljenem rednem postopku, v 2. odstavku tega člena pa zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene, kar se praviloma stori v pospešenem postopku. Med razlogi za zavrnitev zaradi očitne neutemeljenosti je v 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil navedeno: če vloga temelji na namernem zavajanju, ali če se postopek zlorablja. V 36. členu ZAzil je navedeno, kaj se šteje za zavajanje oziroma za zlorabo postopka, med drugim tudi utemeljevanje na podlagi napačne istovetnosti ali na podlagi ponarejenih dokumentov (1. alinea).

Ne glede na to, da je tožnik v vlogi za azil z dne 1.12.2003, ki je predmet obravnave v tem upravnem sporu, sam navedel, da je že prej vložil prošnjo za azil z neresničnimi podatki, tudi pritožbeno sodišče meni, da je v obravnavanem primeru podan razlog za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene, prav zaradi zavajanja oziroma zlorabe postopka. Tožnik nima nobenih dokumentov, s katerimi bi izkazoval svojo istovetnost. Navedbe v njegovi vlogi in na zaslišanju v zvezi s prošnjo za azil z dne 1.12.2003 so povsem drugačne kot navedbe v njegovi prvotni vlogi, ki jo je dal pod drugim imenom. Ker se te navedbe medsebojno povsem razlikujejo, zanje pa tožnik ni predložil nobenih dokazov, tudi pritožbeno sodišče meni, da teh navedb ni mogoče šteti za verodostojne. Zato je tudi po njegovi presoji pravilna odločitev prvostopnega sodišča, ki je pritrdilo odločbi in razlogom tožene stranke, ki je tožnikovo vlogo za priznanje azila zavrnila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi s 1. alineo 36. člena ZAzil. Kot je pravilno navedlo že prvostopno sodišče, pa se pri odločanju na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil ugotavljajo le okoliščine, ki so relevantne za to odločitev, ne pa okoliščine, ki so pomembne za odločitev o azilu po rednem postopku (okoliščine, ki so pomembne za odločanje o azilu po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil). Glede na to ni utemeljena pritožbena navedba, da je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in da so bila kršena pravila postopka. Pravila postopka niso bila kršena niti s tem, ko tožena stranka v zadevi ni odločila neposredno po vložitvi tožnikove obravnavane vloge in ker je tožnika pred svojo odločitvijo zaslišala. Tožena stranka je namreč šele iz te tožnikove vloge izvedela, da je tožnik že prej podal vlogo za azil z neresničnimi podatki. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča storila pravilno, ko je tožnika zaslišala in po tem opravila primerjavo njegovih izjav in podatkov v prvotni vlogi in v obravnavani vlogi. Le s tako primerjavo je namreč ugotovila njihovo kontradiktornost in s tem razloge za zavrnitev vloge kot očitno neutemeljene zaradi napačne istovetnosti in namernega zavajanja organa ter namerne zlorabe postopka.

Na odločitev v tej stvari po presoji pritožbenega sodišča tudi ne vpliva dejstvo, da je tožnik sam v obravnavani vlogi priznal, da je že prej vložil vlogo za priznanje azila z drugimi podatki.

Pritožbeno sodišče se strinja tudi s pojasnili prvostopnega sodišča glede kršitev postopka, ker tožena stranka o tožnikovi novi vlogi za azil ni nemudoma obvestila Visokega komisariata za begunce Organizacije Združenih narodov. S tem je tožena stranka sicer kršila določbe 3. odstavka 10. člena ZAzil, vendar opustitev obvestila tudi po presoji pritožbenega sodišča na odločitev v obravnavani stvari ni vplivala. Ta kršitev pa v ZAzil ni določena kot absolutna bistvena kršitev postopka, zaradi katere bi bilo treba odločbo odpraviti v vsakem primeru.

S tem, ko je bilo tožniku odrejen ukrep odstranitve iz Republike Slovenije v skladu z 2. alineo 1. odstavka 34. člena ZAzil, po presoji pritožbenega sodišča tudi ni kršeno načelo o nevračanju. To načelo se namreč vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila po Ženevski konvenciji (2. odstavka 1. člena ZAzil), in pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov (3. odstavek 1. člena ZAzil). To načelo samo po sebi ne pomeni, da je prosilcu dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, ne da bi bili izpolnjeni zakoniti pogoji za priznanje azila, ki pa v tem primeru niso izpolnjeni. Tožnik je namreč sam s svojimi neverodostojnimi izjavami glede svoje istovetnosti povzročil, da je bila njegova prošnja za azil zavrnjena kot očitno neutemeljena. Zaradi izvrševanja pravnomočne sodbe, ki temelji na pravilni uporabi materialnega in procesnega prava ter popolni in pravilni ugotovitvi dejanskega stanja, pa po presoji pritožbenega sodišča načelo nevračanja ne more biti kršeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O oprostitvi plačila sodnih taks je odločilo že prvostopno sodišče in se njegova odločitev nanaša na celoten upravni spor, zato pritožbeno sodišče o tem ni odločalo.