Jedro

Za odločanje v stanovanjskih sporih je pristojno sodišče s splošno pristojnostjo. Toženka ne more uveljavljati pridržne pravice, ker ni dobroverna posestnica.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prenehalo najemno razmerje med tožečo stranko in toženo stranko, da je tožena stranka dolžna izprazniti službeno stanovanje v stanovanjski hiši U. in ga prostega oseb in stvari skupaj s ključi izročiti tožeči stranki v 15 dneh. Hkrati je odločilo o povrnitvi zapadlih obrokov najemnine za mesece november in december 1995 ter januar, februar, marec, april in maj 1996 v skupnem znesku 47.153,18 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi z rokom zapadlosti od 18. dne v tekočem mesecu do plačila, v 15 dneh. Hkrati je odločilo o tem, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške.

Ugotovilo je, da je toženi stranki prenehalo najemno razmerje, da bi morala do 15.12.1995 stanovanje izprazniti in da bi morala za čas, naveden v izreku sklepa, plačati tudi najemnino, pa je ni. Zato jo je obsodilo na izpraznitev stanovanja in plačilo zapadle najemnine.

Proti sodbi se tožena stranka pritožuje zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka po čl. 354/2 tč. 4 in 13, podrejeno pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se zadeva odstopi v reševanje stvarno pristojnemu delovnemu sodišču, če pa ne, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Navaja: do najemnega razmerja med pravdnima strankama je prišlo izključno zaradi predhodno sklenjenega delovnega razmerja tožeče stranke s toženko. Gre torej za obveznost, ki izhaja iz obstoječega delovnega razmerja. Po določbi 2. tč. 4. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih taki spori spadajo v pristojnost delovnih sodišč. Stališča sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem stvarne pristojnosti ni mogoče preizkusiti. Podrejeno navaja, da je tožena stranka ves čas opozarjala tožečo stranko, da obstaja njena terjatev iz naslova dela, ki ga je opravila zunaj rednega delovnega časa. V zvezi s tem je v teku postopek pred delovnim in socialnim sodiščem v L. Sodišče prve stopnje izraz zapadlost terjatve napačno zamenjuje s trenutkom nastopa sodne izvršljivosti. Tožeča stranka je pri delovnem in socialnem sodišču priznala, da obstajajo nadure.

Poleg tega, da je toženkina terjatev zapadla terjatev, so izpolnjeni tudi drugi pogoji za to terjatev in je za njeno uveljavitev mogoče uveljavljati pridržno pravico.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča je pravilna. Pritožbeno sodišče sprejema razloge izpodbijane sodbe in k tem razlogom glede na pritožbene trditve še dodaja: Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zadevo obravnavalo.

Na ugovor o nepristojnosti je sodišče prve stopnje odgovorilo, kaj več pa tudi ni bilo dolžno storiti, saj je s tem, ko je zadevo obravnavalo, štelo, da je pristojno (primerjaj čl. 15/1 ZPP). Po določbi 159. čl. Stanovanjskega zakona - SZ sta z uveljavitvijo tega zakona, torej dne 19.10.1991, prenehala veljati Zakon o stanovanjskih razmerjih in Zakon o stanovanjskem gospodarstvu. Ta dva zakona sta vsebovala tudi določbe o stvarni pristojnosti sodišč združenega dela v stanovanjskih sporih. Stanovanjski zakon ne določa, da bi bila sedanja delovna in socialna sodišča pristojna za sojenje v stanovanjskih zadevah. Le za spore, ki so bili sproženi pred njegovo uveljavitvijo, torej pred 19.10.1991, velja, da se nadaljujejo po sedanjih predpisih (čl. 158. SZ). Tako torej tudi ne gre za individualni delovni spor o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, kot trdi pritožba, ampak gre za spor iz najemnega razmerja po Stanovanjskem zakonu.

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tem, da mora toženka stanovanje izprazniti in ga izročiti tožeči stranki in odločitev o tem, da mora plačati v sodbi določeni znesek.

Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala ugovora pridržne pravice. Sodišče prve stopnje na tak način sicer razlaga le njeno stališče, izraženo, ko je bila zaslišana kot stranka. Ko sedaj v pritožbi trdi, da ima pridržno pravico, ta ugovor ni utemeljen.

Pridržna pravica gre le dobrovernemu posestniku stvari in sicer tistemu, ki ni hkrati tudi sam dolžnik proti lastniku stvari, katerega stvar ima v posesti (čl. 286 in 287 Zakona o obligacijskih razmerjih). Že samo to kaže, da o pridržni pravici ne more biti govor, saj najkasneje od 15.12.1995, ko bi morala stanovanje izprazniti, toženka ni več dobroverna posestnica. Vse ostale pritožbene trditve glede na zgoraj izraženo stališče niso bistvenega pomena.

Tako je bilo torej treba zavrniti pritožbo in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje.