Jedro

Samo dejstvo, da je obsojenec po narodnosti Srb, ni okoliščina, zaradi katere bi moralo sodišče obsojenega poučiti o pravici do tolmača.

Izrek

I. Zahteve za varstvo zakonitosti se zavrnejo. II. Obsojenci so dolžni plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru spoznalo za krive obsojene: - R.Š. kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s členom 25 KZ ter mu izreklo kazen 1 (eno) leto zapora, na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ pa mu je v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu in hišnem priporu; - M.S. nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ ter mu izreklo kazen 1 (eno) leto in 2 (dva) meseca zapora, na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ pa mu je v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu in hišnem priporu; - E.P. nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ, za katero mu je določilo kazen 2 (dve) leti in 9 (devet) mesecev zapora ter kaznivega dejanja omogočanja uživanja mamil po prvem odstavku 197. člena KZ, za katero mu je določilo kazen 4 (štiri) mesece zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 3 (tri) leta zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 49. člena v izrečeno kazen vštelo čas, prestan v priporu; - V.J. nadaljevanega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ v zvezi s členom 25 KZ ter mu izreklo kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora; Po četrtem odstavku 196. člena KZ je odločilo, da se zasežena mamila odvzamejo in sicer: 34,16 g konoplje - rastline, zasežene S.K. dne 4.9.2006, 2,6 g konoplje - rastline, zasežene dne 11.10.2006, ki jo je v ZPKZ M. dne 10.10.2006 prinesel S.B., 24,35 g heroina, 36,95 g kokaina in 1,88 g konoplje, kar vse je bilo zaseženo E.P. dne 10.1.2006, 98,20 g heroina, zaseženega dne 10.1.2006 v kletnem boksu na P. v M., 4,84 g heroina, zaseženega S.S. dne 10.1.2006. Na podlagi prvega odstavka 96. člena KZ je obsojenemu E.P. odvzelo denar v znesku 330 EUR in 83,45 EUR, zasežen dne 10.1.2006 na naslovu N. ter 180 EUR in 126,77 EUR, zasežen dne 10.1.2006 na naslovu P. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da so dolžni obsojeni plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena, in sicer R.Š. 94,69 EUR, M.S. 114,73 EUR, E.P. 875,80 EUR, V.J. pa 640,80 EUR, ter na 400 EUR odmerjeno povprečnino, E.P. pa na 700 EUR odmerjeno povprečnino. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da so dolžni obsojeni plačati nagrade in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov.

Višje sodišče v Mariboru je pritožbe zagovornikov obsojenih in obsojenega E.P. zavrnilo kot neutemeljene, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ter odločilo, da so obsojeni dolžni plačati na 700 EUR odmerjeno povprečnino.

2. Zoper pravnomočno sodbo zagovorniki obsojenih vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornica obsojenega V.J. vlaga zahtevo zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče sprejme ustrezno sodbo in izvršitev pravnomočne sodbe odloži do odločitve o zahtevi. Kršena sta bila 8. in 9. člen ZKP, saj obsojeni, ki je srbske narodnosti, ni bil poučen o možnosti prevajanja in se tej pravici tudi ni odrekel. Kršena je bila 3. alineje 29. člena Ustave in tretji odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ker sodišče ni neposredno zaslišalo priče J.S. Neposredno bi moral biti zaslišan tudi B.K. Glede kaznivega dejanja z dne 4.9.2006 obsojenemu J. ni mogoče dokazati, da je vedel, da bo v pošiljki poleg dveh mobitelov tudi konoplja, tudi če bi to vedel, pa bi njegovo udeležbo lahko ocenili samo kot pomoč pri storitvi kaznivega dejanja, enako pa velja tudi za kaznivo dejanje z dne 10.10.2006, zaradi česar je kvalifikacija kaznivega dejanja napačna. Kaznivo dejanje neupravičenega prometa z mamili je mogoče storiti samo z direktnim naklepom, ki mora biti dokazan z gotovostjo. Strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave je bilo izdelano šele osem mesecev po zasegu, zato nima več dokazne vrednosti.

Zagovorniki obsojenega R.Š. vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb postopka ter predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Sodišče ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov obrambe po zaslišanju R.B. in pribavi telefonskih pogovorov, kar predstavlja kršitev 22. in 29. člena Ustave, kršitev tretjega odstavka 16. člena ZKP in 6. člena EKČP. V spisu ni nobenega dokaza, ki bi kazal na to, da je bila zasežena marihuana namenjena obsojenemu Š., zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je zato podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zagovorniki obsojenega M.S. vlagajo zahtevo zaradi vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP in predlagajo spremembo sodbe višjega sodišča tako, da se obsojenega oprosti obtožbe oziroma da se sodba višjega sodišča ali sodba višjega in sodba prvostopenjskega sodišča razveljavita in zadeva vrne v ponoven postopek. Sodišče je kršilo načelo kontradiktornosti s tem, ko na glavni obravnavi ni neposredno zaslišalo priče S. Sodišče je kršilo določila kazenskega zakona glede odmere kazni in glede stroškov kazenskega postopka. Napačno je stališče sodbe sodišča druge stopnje glede določitve in izreka kazni za obe po obtožbi očitani kaznivi dejanji, saj obrazložitev ne vsebuje dejanske in pravne podlage za uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja in je tako sodišče prve stopnje sodilo o kazni brez uporabe navedenega instituta kazenskega prava s čimer je kršilo določbe o odmeri in izreku kazni.

Zagovornik obsojenega E.P. vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakonika in kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP ter predlaga razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, s čimer je kršilo 22. in 25. člen Ustave. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo čas trajanja pripora, saj je bila prostost obsojenemu odvzeta 10.1.2007 in ne 11.1.2007. Dejanje obsojenega ni kaznivo dejanje, saj Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog v nasprotju z Zakonom o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ne določa kemijske formule in molekularne teže konoplje rastline. Konopljo z latinskim imenom Cannabis sativa L je v določenih primerih dopustno gojiti, kar je v nasprotju z lex certa. Na kemični način ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, za kakšno snov gre, saj je seznam ne opredeljuje. Do tega pritožbenega razloga se sodišče druge stopnje ni opredelilo, čeprav je imelo takšno obveznost. Sodišče je za pisanje sodbe po zaključeni glavni obravnavi porabilo tri mesece. Zavrnilo je predlog za zaslišanje obremenilne priče policista J.S. in B.K., pri čemer je bila sodba sodišča prve stopnje obsojenemu vročena šele dva meseca po vrnitvi slednjega v Slovenijo. Prekoračitev instrukcijskega roka za pisanje sodbe je vplivalo na možnost zaslišanja te priče, pri čemer je sodišče oprlo svojo sodbo na njegov uradni zaznamek o razgovoru z informatorji in osebami, ki ravno tako niso bile zaslišane na glavni obravnavi, kar pomeni kršitev pravice do obrambe. Obsojenemu tako ni bilo omogočeno zaslišanje obremenilnih prič in tako kršena pravica do obrambe iz d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP in 29. člena Ustave. Neutemeljeno je bil zavrnjen predlog obrambe za izločitev zapisnika o hišni preiskavi ter dokazni predlogi obrambe za zaslišanje razbremenilnih prič E.P., Č.P. in A.D., S.K. Ravno tako je bil zavrnjen tudi predlog obrambe po dobesednem prepisu vseh pogovorov. Sodišče je kršilo načelo enakosti, ko je P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja, obdolženega K. pa je oprostilo. V kolikor bi sodišče pravilno ovrednotilo pogovore med obsojenim P. in obdolženim K., bi moralo zaključiti, da je v resnici pri K. podan direkten naklep ter bi moral biti zato spoznan za krivega očitanega kaznivega dejanja, medtem ko bi moral biti obsojeni P. oproščen obtožbe, saj pri njem ni mogoče govoriti o direktnem naklepu. Ker ni odločilo tako, je kršen 372. člena ZKP, saj so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost. Sodišče prve in druge stopnje se tudi nista opredelili do navedb obrambe, da ni mogoče govoriti o sostorilstvu, saj je obtožba vsebovala očitek, da je očitano kaznivo dejanje storil K. skupaj z J., P. in Š., pri čemer je bila njegova vloga opredeljena kot odločilna. Ker je bil oproščen, ni mogoče govoriti o sostorilstvu na tak način, kot je opredeljeno v obtožbi. Podana je kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj bi kot sostorilka morala biti v obtožbi zajeta tudi I.T., ki je delala v gostinskem lokalu A. in je tudi odločilno prispevala k storitvi očitanega kaznivega dejanja. Sodišče je kršilo domnevo nedolžnosti, saj je nenasprotovanje dokazom štelo kot njihovo priznanje. Ker se pritožbeno sodišče do teh navedb v pritožbi ni izjavilo, je kršilo 22., 25., 27., 28. in 29. člen Ustave.

3. Vrhovni državni tožilec A.P., ki je odgovoril na zahteve za varstvo zakonitosti, meni da so neutemeljene in predlaga njihovo zavrnitev. Sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov obrambe po zaslišanju R.B. in pribavi telefonskih pogovorov ni kršilo 22. in 29. člena Ustave, tretjega odstavka 16. člena ZKP in 6. člena EKČP, saj obramba ni dokazala pravne relevantnosti dokaznega predloga. Sodišče se je pri odločitvi, da ne zasliši J.S. utemeljeno oprlo na določbo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP, saj je ugotovilo, da je zdravstveno stanje priče takšno, da ne more priti na sodišče, enako pa velja tudi glede zaslišanja B.K. Samo dejstvo, da je obsojeni J. po narodnosti Srb, ni okoliščina, zaradi katere bi moralo sodišče obsojenega poučiti o pravici do tolmača. Ker je vse življenje živel v Mariboru, njegova pravica do obrambe ni bila prizadeta. Sodišče je sicer res prekoračilo instrukcijski rok za izdelavo sodbe, vendar to ni vplivalo na pravico obsojenega P. do obrambe. Očitek, da je bilo z izrekom oprostilne sodbe S.K. kršeno načelo enakosti, ne drži, saj nič od tistega, kar je očitek obsojenemu P., ni bil očitek K. Sodišče je sicer med navedbami osebnih podatkov v sodbi napačno navedlo od kdaj je obsojeni v priporu, vendar je ta podatek v izreku naveden pravilno. Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog sicer res ne vsebuje empirične formule in molekularne teže, vendar to ne pomeni, da je konoplja neutemeljeno uvrščena med prepovedane droge, temveč le, da ne gre za pravna, pač pa za strokovno-tehnično naravoslovna vprašanja. Zato ni kršeno načelo lex certa. Ostale navedbe v zahtevah predstavljajo uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor na vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenim in njihovim zagovornikom.

5. Zagovornica V.J. v odgovoru na mnenje vrhovnega državnega tožilca vztraja, da bi moralo sodišče obsojenega poučiti o možnosti uporabe svojega jezika. Obsojeni bi moral imeti možnost, da v postopku uporablja svoj jezik in šele če bi se sam odpovedal tej možnosti, bi lahko sodišče opustilo prevajanje. Obsojeni obvlada samo pogovorno slovenščino, pri čemer uporablja veliko srbskih besed.

B-1.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Vrhovno sodišče uvodoma še pojasnjuje, da je navedbe, ki se pojavljajo v več zahtevah za varstvo zakonitosti, obravnavalo skupno in ne pri vsaki zahtevi posebej. Navedbe, ki predstavljajo uveljavljanje zmotnega ali nepopolnega dejanskega stanja, ter navedbe, ki niso dovolj substancirane, da bi jih bilo mogoče preizkušati, so navedene v točkah 21 in 22 te sodbe.

B-2.

8. Zagovornica obsojenega V.J. zatrjuje kršitev 8. in 9. člena ZKP, saj ga sodišče ob ugotovitvi, da je ta srbske narodnosti, ni poučilo o pravici do prevajanja in se obsojeni tej pravici tudi ni odpovedal. Iz 8. člena ZKP izhaja pravica strank, prič in drugih udeležencev, da pri preiskovalnih in drugih sodnih dejanjih uporabljajo svoj jezik. Če sodno dejanje ne teče v jeziku teh oseb, je potrebno zagotoviti ustno prevajanje, pri čemer je treba osebe, katerim te pravice gredo, o njih tudi poučiti. Iz spisa izhaja, da je obsojeni J. sicer ob podajanju svojih osebnih podatkov res izpovedal, da je po narodnosti Srb ter da ni bil poučen o pravici, da uporablja svoj jezik, vendar je bilo obenem ugotovljeno, da je bil rojen v Mariboru, kjer tudi živi in da je državljan Republike Slovenije. Pred preiskovalnim sodnikom je izjavil, da je razumel vsebino očitkov zoper njega in tudi podal svoj zagovor, pri čemer na vprašanja ni želel odgovarjati. Na glavni obravnavi je na vprašanje, ali je obtožbo razumel, odgovoril pritrdilno poleg tega pa je tudi podal svoj zagovor. Na obravnavi je tudi aktivno sodeloval s postavljanjem vprašanj pričam, na primer priči R.H. Absolutna bistvena kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena je podana samo, če je bila oseba, ki je imela pravico uporabljati svoj jezik, kljub svoji zahtevi za to pravico prikrajšana. Če take zahteve ni bilo, je lahko bistvena kršitev postopka podana samo v primeru, ko opustitev pouka vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe, torej če bi bila zaradi opustitve pouka dejansko onemogočena obramba obsojenega, ker ne bi razumel česa je obdolžen, kaj je podlaga obtožbe in ne bi mogel spremljati poteka postopka. Iz gornjih ugotovitev izhaja, da je obsojeni postopek, ki je tekel v slovenskem jeziku, razumel, v njem aktivno sodeloval in da njegova pravica do obrambe zaradi opustitve pouka ni bila v ničemer okrnjena, zato zatrjevana bistvena kršitev ni podana, saj dejstvo, da ga sodišče ni poučilo o možnosti uporabe lastnega jezika, ni vplivalo na zakonitost sodbe.

9. Zahteva nadalje uveljavlja kršitev tretje alineje 29. člena Ustave in tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker sodišče ni neposredno zaslišalo priče J.S., enako pa uveljavlja tudi zagovornik obsojenega E.P. Neposredno bi moral biti zaslišan tudi B.K. Zagovorniki obsojenega M.S. pa zaradi tega, ker priča S. ni bil neposredno zaslišan, uveljavljajo kršitev načela kontradiktornosti. Iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, ki se na podlagi 8. člena Ustave RS uporablja neposredno, izhaja pravica obtoženca, da izpodbija obremenilne izpovedbe in zaslišuje osebe, ki take izpovedbe podajo. Ta pravica posredno izhaja tudi iz pravice do obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave kot celota, ter ima tako tudi ustavnopravno podlago. Obtožencu mora biti tekom postopka vsaj enkrat omogočeno, da se sooči z obremenilno pričo in jo zasliši. Iz povratnic izhaja, da sta bila na zaslišanje priče J.S. v preiskavi vabljena zagovornika obsojenih S. in P., obsojeni J., ki tedaj ni imel zagovornika, pa je bil vabljen osebno. Ne drži torej, da obsojenim ni bilo omogočeno zaslišanje obremenilne priče, zato zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana. Načelo neposrednosti res narekuje, da se na glavni obravnavi dokazi izvajajo neposredno pred sodečim senatom (prvi odstavek 355. člena ZKP), vendar pa je v določenih primerih dovoljen odstop od tega načela. Tako se smejo zapisniki o izpovedbah prič po določbi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP prebrati, če zaslišane osebe med drugim ni mogoče najti ali če iz tehtnih vzrokov ne more priti ali zelo težko pride na sodišče ali če prebiva v tujini in na glavno obravnavo ne pride kljub temu, da je bila nanjo pravilno povabljena.

10. Iz spisa izhaja, da je sodišče pričo J.S. vabilo trikrat (za obravnave dne 21.9.2007, 28.9.2007 in 19.10.2007), vendar se je prvič opravičil, ker je bil zaradi dopusta v tujini, nato pa je svoj izostanek opravičil z zdravstvenimi težavami. Sodišče je z namenom preverjanja zdravstvene zmožnosti sodelovanja priče v sodnem postopku angažiralo tudi izvedenca medicinske stroke, ki je pri priči ugotovil koronarno bolezen, sindrom angine pektoris in stanje po razširitvah in vstavitvah žilnih opornic v koronarne arterije. Ocenil je, da je priča zaradi svojega zdravstvenega stanja nesposobna za večji telesni ali duševni napor in zaradi tega nesposobna za sodelovanje v sodnem postopku, poteka zdravljenja pa zaenkrat ni mogoče napovedati, ponovna ocena zdravstvenega stanja pa bo mogoča čez tri do šest mesecev. Glede na to je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z zakonom, ko se je oprlo na določbo 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP in izpovedbo priče J.S. iz preiskave na glavni obravnavi prebralo, svojo odločitev pa je tudi zadostno obrazložilo (str. 21). Pri tem je sodišče svojo odločitev oprlo na izpovedbo priče S., ne pa na izjave informatorjev, kot to sicer neobrazloženo zatrjuje zagovornik obsojenega P. v svoji zahtevi.

11. Ocene, da obsojenemu J. pravica do obrambe ni bila prekršena, ne morejo spremeniti niti navedbe, da se kot pravni laik ni zavedal teže in pomena zaslišanja in se nanj ni mogel pripraviti. Obdolženi sicer res ni imel zagovornika, vendar formalna obramba v fazi preiskave še ni bila obvezna, obdolženi pa je imel možnost, da si zagovornika vzame sam. Da obtožbe ni razumel, ne drži, kar je Vrhovno sodišče obrazložilo že v točki 8 obrazložitve te sodbe. Obtožnica pa je bila na glavni obravnavi spremenjena v točkah III in IV, ki se nanašata na kazniva dejanja obsojenih P. in S., zato ta sprememba na pravni položaj obsojenega J. ni v ničemer vplivala.

12. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene procesne kršitve niti s tem, ko ni neposredno na glavni obravnavi zaslišalo priče B.K. Iz poslanih vabil izhaja, da sta bila na zaslišanje te priče v preiskavi vabljena tako obsojeni J., kot tudi zagovornik obsojenega P. (zagovornika P. in J. v zahtevi uveljavljata, da bi morala biti ta priča zaslišana neposredno na glavni obravnavi), pri čemer je bil J. sicer prisoten na začetku zaslišanja, nato pa je zaslišanje zapustil. Sodišče je to pričo vabilo tudi na glavno obravnavo, vendar je bila nedosegljiva, saj se je opravičila s pojasnilom, da je na delu v ZDA. Sodišče se je pravilno oprlo na 340. člen ZKP in na glavni obravnavi prebralo izpovedbo te priče, saj je priča bivala v tujini, njene napovedi, kdaj bo v Sloveniji in jo bo mogoče zaslišati, pa so se izkazale kot nezanesljive. Zatrjevana procesna kršitev torej ni podana.

13. Tudi navedbe, da je sodišče prve stopnje za pisanje sodbe porabilo kar tri mesece, zaradi česar je bila prekršena pravica obsojenega P. do obrambe (zahteva izpostavlja nesorazmernost med siceršnjo hitrostjo postopka in zavrnitvijo dokaznega predloga po neposrednem zaslišanju prič S. in K. na eni ter časom, ki ga je sodišče porabilo za pripravo pisnega odpravka sodbe na drugi strani), ne držijo. Sodišče prve stopnje je sicer res prekoračilo petnajstdnevni instrukcijski rok (prvi odstavek 363. člena ZKP) za izdelavo pisnega odpravka sodbe, vendar je bila to posledica obsežnosti in zapletenosti zadeve. Kot obrazloženo je sodišče prve stopnje priči S. in K. poskušalo zaslišati, vendar pri tem ni bilo uspešno, zato je njuni izjavi na podlagi 340. člena ZKP prebralo, pri čemer zatrjevana procesna kršitev ni podana. Sodišče je bilo namreč primorano postopati hitro (drugi odstavek 200. člena ZKP), prekoračitev instrukcijskega roka pa je bila v razumnih mejah upoštevaje obsežnost zadeve. Kolikor pa zahteva zagovornika obsojenega P. izpodbija verodostojnost priče S. in razloge, iz katerih je ta priča opravičila svoj izostanek z glavne obravnave, pa izpodbija pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar ni razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

14. Ne drži trditev v zahtevi zagovornikov obsojenega Š., da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo in ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov obrambe po zaslišanju R.B. in pribavi telefonskih pogovorov, kar predstavlja kršitev 22. in 29. člena Ustave, kršitev tretjega odstavka 16. člena ZKP in 6. člena EKČP. Sodišče je zavrnitev teh dokaznih predlogov obrazložilo na strani 22. Kot izhaja iz predloga za zaslišanje R.B., je želela obramba s tem dokaznim predlogom dokazati, da Š. v tistem času ni imel svojega mobilnega telefona, vendar je ta okoliščina pravno povsem irelevantna, saj Š. pri izvedbi obremenilnih dokazov, to je pri poslušanju pogovorov, iz katerih je sodišče sklepalo na prispevek obsojenega Š. k storitvi kaznivega dejanja, sploh ni zanikal, da bi bil na posnetkih njegov glas, samo dejstvo lastništva telefona pa je za obstoj kaznivega dejanja povsem nepomembno. Enako pa velja tudi za dokazni predlog po pribavi izpiskov za klice s telefonskih številk ..., s čimer je želela obramba dokazati, da je Š. z zadnje številke komuniciral s svojo družino. Enako kot zaslišanje B. tudi dokaz z izpiski telefonskih pogovorov, četudi bi se zatrjevana dejstva izkazala kot resnična, ne bi mogla pripeljati do drugačne ocene glede odločilnih okoliščin storjenega kaznivega dejanja. Glede na to gre pritrditi drugostopenjskemu sodišču, da obramba ni uspela dokazati pravne relevantnosti predlaganih dokazov, zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njihovo izvedbo zavrnilo.

15. Zagovorniki obsojenega S. nadalje zatrjujejo kršitev kazenskega zakona, ki naj bi ga sodišče zagrešilo z uporabo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja, čeprav za to ni bilo nobene dejanske in pravne podlage. V tem delu je zahteva vložena v škodo obsojenega, saj institut nadaljevanega kaznivega dejanja omogoča sodišču, da celotno kriminalno dejavnost storilca opredeli kot eno samo kaznivo dejanje (navidezni realni stek), zaradi česar se tudi kazen izreče samo za eno kaznivo dejanje in ne po pravilih o steku, kjer je potrebno najprej določiti kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje, nato pa je potrebno izreči enotno kazen tako, da je ta večja od vsake posamezne določene kazni (2. točka drugega odstavka 47. člena KZ). Glede na navedeno je očitno, da je uporaba instituta nadaljevanega kaznivega dejanja v korist storilca, zahtevo za varstvo zakonitosti pa lahko v škodo obsojenca vloži samo državni tožilec, ne pa tudi zagovornik.

16. Navedbe v zahtevi obsojenega P., da je sodišče napačno ugotovilo čas trajanja pripora, zaradi česar gre za kršitev pravice do osebne svobode, niso utemeljene. Kot je pravilno ugotovilo že drugostopenjsko sodišče, je sodišče prve stopnje pri navajanju osebnih podatkov sicer res napačno zapisalo čas, od katerega je obsojeni P. v priporu, vendar je v izreku pravilno odločilo, da se mu v izrečeno kazen všteje pripor od 10.10.2006 dalje. Gre torej za očitno pomoto v številki, katero po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke kadarkoli odpravi sodišče, ki je izdalo odločbo, v kateri je bila pomota storjena (prvi odstavek 365. člena ZKP), zato ne gre za zatrjevano kršitev pravice do osebne svobode. Zahteva tudi nima prav glede navedb v zahtevi, da je sodišče druge stopnje zagrešilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se ni opredelilo do pritožbenih trditev glede točnega časa odvzema prostosti, ki naj bi se zgodil že ob 6.20 uri. Glede na to, da se v skladu s prvim odstavkom 109. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij obsojenec iz zavoda odpusti na tisti dan, ko se mu izteče kazen, točna ura odvzema prostosti za izvrševanje kazni zapora ni odločilna (saj je odločilen samo dan odvzema prostosti) in zato v tej zvezi ne predstavlja odločilnega dejstva, sodišče druge stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, ko ni odločilo o pritožbeni navedbi glede točnega časa odvzema prostosti. Tudi sicer pa se v konkretnem primeru glede na pritožbene navedbe in podatke, ki izhajajo iz spisa, drugostopenjsko sodišče ni bilo dolžno opredeliti do njih. Sodišče druge stopnje mora namreč odgovoriti na substancirane in pravno relevantne pritožbene trditve, ni pa treba odgovarjati na posplošene in očitno neutemeljene trditve. Trditev, da je bila obsojenemu P. prostost odvzeta že ob 6.20 uri in ne šele ob 13.36 uri, namreč nima nobene podlage v podatkih spisa. Trditev zahteve, da tako dejstvo izhaja iz zapisnika o opravljeni hišni preiskavi, je očitno neutemeljena. Iz zapisnika o opravljeni hišni preiskavi namreč izhaja, da se je hišna preiskava začela šele ob 7.40 uri, zato ni jasno, na kaj zahteva opira trditev, da je bila obsojenemu prostost odvzeta že ob 6.20 uri. Ker gre za trditev, ki je v očitnem nasprotju s podatki spisa, sodišče druge stopnje ni zagrešilo procesne kršitve, ker se do takih pritožbenih navedb ni opredelilo. V kolikor pa bi se naknadno izkazale nejasnosti v zvezi z vštevanjem časa odvzema prostosti, lahko o tem na podlagi 133. člena ZKP odloči predsednik sodišča prve stopnje s posebnim sklepom.

17. Navedba v zahtevi zagovornika obsojenega P., da dejanje obsojenega ni kaznivo dejanje, saj Uredba o razvrstitvi prepovedanih drog v nasprotju z Zakonom o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ne določa kemijske formule in molekularne teže konoplje rastline, kar je v nasprotju z lex certa, ne drži. Ustavno sodišče je v odločbi Up-332/98 z dne 18.4.2002 obrazložilo, da v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave) nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Navedena ustavna določba ima več vidikov. Iz nje izhaja zahteva, da so kazniva dejanja določena z zakonom, kar pomeni, da je določanje kaznivih dejanj v pristojnosti zakonodajalca. Pri oblikovanju norm, s katerimi se določajo kazniva dejanja, mora biti spoštovano načelo lex certa - predpis, ki neko ravnanje opredeljuje kot kaznivo, mora biti vnaprej določen, jasen in predvidljiv. Smisel zahteve lex certa je v tem, da storilec vnaprej ve, kaj je kaznivo, in se zaveda, da dela nekaj, kar je določeno kot kaznivo ravnanje. Namen načela zakonitosti in s tem določnosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljo in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene. Le vnaprej predvidena in določno opredeljena zapoved oziroma prepoved lahko učinkovito odvrne od njenega kršenja. Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o proizvodnji in prometu z nedovoljenimi drogami (v nadaljevanju ZPPPD) so prepovedane droge rastline ali substance naravnega ali sintetičnega izvora, ki imajo psihotropne učinke ter lahko vplivajo na telesno ali duševno zdravje ali ogrožajo primerno socialno stanje ljudi in so opredeljene v seznamu iz tretjega odstavka tega člena. Po določbi tretjega odstavka 2. člena ZPPPD mora seznam prepovedanih drog vsebovati za vse substance mednarodno nezaščiteno ime v latinski verziji ali drugo priznano ime ter kemijsko ime, empirično formulo in molekulsko težo. Po 32. točki Skupine I Uredbe je konoplja opredeljena kot prepovedana droga, podano pa je tudi njeno kemijsko ime in oblike, v katerih se prepovedana droga nahaja. Na enak način sta opredeljeni kot prepovedani drogi tudi rastlini, navedeni v Skupini I Uredbe: khat in koka (ter koncentrat opijevega maka). Ker gre v primeru konoplje za rastlino in torej za zmes večih kemijskih spojin, po oceni Vrhovnega sodišča niti ni mogoče podati ene same kemijske formule rastline, pač pa je to mogoče storiti glede posameznih spojin, do slednjih je mogoče priti s postopkom izolacije. Ena od substanc, ki se nahaja v konoplji, je tudi psihoaktivna substanca tetrahidrokanabinol, pridobljen s postopkom izolacije iz konoplje, ki pa je v točki 56 Skupine I Uredbe opredeljen s kemijskim imenom, kemijsko formulo in molekulsko težo. Glede na to, da je konoplja v točki 32 Skupine I Uredbe dovolj natančno opredeljena kot prepovedana droga, da jo je mogoče razlikovati od drugih prepovedanih drog, in glede na to, da sta proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami po določbah prvega odstavka 8. člena in prvega odstavka 10. člena ZPPPD dovoljeni le na podlagi dovoljenja (pristojnega) ministra (da je imel obdolženec ustrezno dovoljenje vložnik zahteve niti ne zatrjuje), po oceni Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ni moč govoriti o kršitvi načela zakonitosti v kazenskem pravu. Vložniku zahteve je torej mogoče pritrditi, da iz citiranih odločb Ustavnega in Vrhovnega sodišča izhaja zahteva po lex certa oziroma po spoštovanju načela zakonitosti, ne drži pa njegova trditev, da je v konkretnem primeru to načelo bilo kršeno.

18. Navedbe v zahtevi zagovornika obsojenega P., da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe za izločitev zapisnika o hišni preiskavi stanovanja na naslovu P. ter dokazni predlog po zaslišanju razbremenilnih prič E.P., Č.P. in A.D. so neutemeljene. Glede na to, da so bili obremenilni dokazi (prepovedane droge heroin, kokain in kanabis, elektronske tehtnice in pripomočki za pakiranje prepovedane droge) najdeni samo v kletnih prostorih na naslovu P., ne pa tudi ob opravi hišne preiskave stanovanjskih prostorov, se sodba na zapisnik o opravljeni hišni preiskavi stanovanjskih prostorov sploh ne opira. Zato v nobenem primeru ne more iti za kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je ta kršitev podana samo, če se sodba opira na dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati. Četudi bi se torej z zaslišanjem predlaganih prič izkazalo, da so bile pri opravi hišne preiskave določene pomanjkljivosti, to ne bi predstavljalo kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ob taki ugotovitvi pa je jasno, da dejstvo, da predlagani dokaz z zaslišanjem razbremenilnih prič ni bil izveden, samo po sebi ne more predstavljati kršitve pravice do obrambe. Namen pravice do zaslišanja razbremenilnih prič je namreč v možnosti vplivanja na odločitev sodišča. Kolikor pa sodišče ugotovi, da tudi morebitna potrditev zatrjevanega dejanskega stanja s strani predlaganih prič ne more vplivati na zakonitost sodbe, takega dokaza ni dolžno izvajati, saj dejstva, ki naj bi se z njim ugotavljala za odločitev niso relevantna.

19. Navedba, da niso bili izpolnjeni pogoji za odreditev izvajanja ukrepov po 149.a in prvem odstavku 150. člena ZKP, ker bi bilo mogoče dokaze zbrati na drug način, pri čemer zahteva ne pove, na kakšen način, pa ostaja na ravni gole trditve in je ni bilo mogoče preizkusiti.

20. Ne držijo niti trditve v navedbi zahteve zagovornika obsojenega P., da ni podano sostorilstvo glede kaznivega dejanja pod točko I. obtožbe, ker je bila v obtožbi zajeta tudi odločilna vloga K., ki pa je bil oproščen obtožbe za to kaznivo dejanje, zato tudi glede ostalih ne moremo govoriti o sostorilstvu. Sodišče je namreč ugotovilo, da je bilo dejanje storjeno na način, kot se je obsojenim očital v obtožbi, da pa obdolženemu K. ni mogoče očitati naklepa. Ker je sostorilec kazensko odgovoren v mejah svojega naklepa ali malomarnosti (prvi odstavek 29. člena KZ) je seveda možno, da je eden od sostorilcev oproščen obtožbe, ker mu ni mogoče dokazati krivde, ki se za konkretno kaznivo dejanje zahteva, ostali sostorilci pa so za isto kaznivo dejanje obsojeni. Konkretno to pomeni, da je obdolženi K. sicer izpolnil objektivne zakonske znake kaznivega dejanja po 196. členu KZ, ni pa kazensko odgovoren. Glede ostalih obsojenih pa je sodišče pravilno ocenilo, da so kaznivo dejanje izvršili v sostorilstvu.

21. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že zgoraj, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato ni moglo upoštevati ter odgovarjati na trditve, ki se nanašajo na ta razlog. Vrhovno sodišče tako ni odgovarjalo na naslednje trditve: trditev, da obsojenemu J. ni mogoče z gotovostjo očitati, da je vedel, da bo v pošiljki poleg dveh mobitelov tudi konoplja; trditev zagovornice obsojenega J., da ni mogoče niti z verjetnostjo trditi, da je bila pri kaznivem dejanju pod točko II. izreka zasežena konoplja namenjena nadaljnji prodaji; trditev zagovornikov obsojenega Š., da iz pogovora izhaja, da se je ta dogovarjal samo za vnos mobilnega telefona v ZPKZ M., ne pa tudi za vnos konoplje ter da v spisu ni nobenega dokaza, da je bila zasežena konoplja namenjena obsojenemu Š. (kar sicer zahteva uveljavlja kot kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP); navedbe zahteve zagovornika obsojenega P., da je bilo z obsodbo P. in oprostitvijo obdolženega K. prekršeno ustavno načelo enakosti, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da je bil pri obdolženem K. podan direktni naklep za storitev očitanega kaznivega dejanja, medtem ko obsojenem P. direktnega naklepa ni mogoče očitati, zato je podana kršitev iz 372. člena ZKP in 8. ter 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; trditev zagovornika obsojenega P., da na PVC vrečki najdena sled prstnih odtisov P. ne more zadostovati za obsodbo, ker je bil hkrati oproščen obdolženi K., čigar prstni odtisi so bili tudi najdeni na isti PVC vrečki.

22. Ravno tako Vrhovno sodišče ni moglo preizkušati trditev v zahtevah, ki niso bile zadosti substancirane. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti namreč ničesar ne preizkuša po uradni dolžnosti, pač pa se omeji na preizkus zatrjevanih kršitev, pri čemer je potrebno, da so te konkretizirane, zato vlagatelj zahteve ne more uspeti s posplošenimi navedbami brez utemeljitev. Vrhovno sodišče je že odločilo (zadeva I Ips 346/2008), da je na podlagi prvega odstavka 424. člena ZKP pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik nanje določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Vložnik zahteve je dolžan svoje trditve o kršitvah konkretizirati tako, da navede okoliščine oziroma ravnanje, ki predstavlja kršitev ter navede, kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe je bila zatrjevana kršitev storjena. Če navedbe v zahtevi ne izpolnjujejo navedenih standardov substanciranosti, Vrhovno sodišče ne sme samo po uradni dolžnosti preverjati, ali je bila v postopku morda zagrešena kršitev, ki jo stranka samo na splošno zatrjuje oziroma nakazuje. Vrhovno sodišče zato ni presojalo naslednjih trditev: navedbe, da je obsojeni V.J. v postopku navajal dejstva in predlagal dokaze v svojo korist, pa jih sodišče ni upoštevalo oziroma jih je zavrnilo, s čimer je bil prekršen 16. člen ZKP; trditve, da je mogoče V.J. v vsakem primeru očitati kvečjemu pomoč pri kaznivem dejanju, ne pa sostorilstva; trditve v zahtevi zagovornice obsojenega J., da kazenski postopek ni ustrezal standardu poštenega postopka in da so bili nekateri posnetki, ki jih je sodišče uporabilo kot dokaz, nerazumljivi ter navedba, da je bilo strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave izdelano šele osem mesecev po zasegu, zato nima več dokazne vrednosti; navedbe v zahtevi zagovornikov obsojenega S., da je sodišče kršilo določila KZ glede stroškov in odmere kazni, pri čemer se zahteva sklicuje na navedbe v pritožbi; navedba, da je I.T. kot zaposlena v gostinskem lokalu A. odločilno vplivala na dejanski potek izročitve zaseženega mamila in je torej nastopala kot sostorilka, to dejstvo pa je sodišče tudi ugotovilo in s tem kršilo določbe ZKP (zahteva takšno postopanje sodišča ocenjuje kot kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP); navedbe v zahtevi zagovornika obsojenega P., naj sodišče kot navedbe zahteve upošteva tudi vse pritožbene navedbe glede očitanega kaznivega dejanja pod točko III/ 1-3, 6, 7, 8 in 9 ter navedbe, da je sodišče kršilo načelo domneve nedolžnosti, saj je nenasprotovanje dokazom štelo kot njihovo priznanje, pritožbeno sodišče pa se do teh navedb v pritožbi ni izjavilo in je tako kršilo 22., 25., 27., 28. in 29. člen Ustave.

23. Ker zatrjevane kršitve postopka niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornikov obsojenih V.J., R.Š., M.S. in E.P. zavrnilo kot neutemeljeno.

24. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenih, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da so obsojeni dolžni povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso.