Jedro

Začasna odredba, katere namen je zavarovanje, je lahko učinkovita le, če je izdana v hitrem postopku; v določenih primerih tudi brez vnaprejšnjega opozorila toženi stranki. Obravnavana zadeva je tak primer.

Tožnica zatrjuje vlaganje v toženčevo premoženje, katerega rezultat je nova stvar. Tako vlaganje je skladno s sodno prakso in materialnimi predpisi, ki so bili v veljavi v času vlaganja (do uveljavitve SPZ), lahko privedlo do sprememb na stvarnopravnem področju. Tudi vlaganje skupnega premoženja zakoncev v premoženje tretje osebe (premoženje toženčevega očeta) se je lahko odrazilo na stvarnopravnem področju.

Ker s skupnim premoženjem zakonca lahko razpolagata le skupaj (kot kolektiv), je utemeljena prepoved odsvojitve in obremenitve v sklepu določenega premoženja; ne zgolj deleža, ki ga tožnica uveljavlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor tožene stranke zoper začasno odredbo, s katero je toženi stranki prepovedana: a) odtujitev in obremenitev večjega števila nepremičnin v katastrski občini X, 1/3 solastninskega deleža nepremičnine parc. št. 1956 k.o. Y, 1/9 solastninskega deleža nepremičnine parc. št. *78 k.o. X in ½ solastninskega deleža nepremičnine parc. št. 3897/2 k.o. Z, kar se vpiše v zemljiški knjigi; b) odtujitev in obremenitev vozil in kmetijskih strojev, opredeljenih s serijskimi številkami in registrskimi oznakami, kar se vpiše v registru neposestnih zastavnih pravic.

2. V pravočasno vloženi pritožbi tožena stranka uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa tako, da bo sklep o izdani začasni odredbi razveljavljen in tožničin predlog za izdajo začasne odredbe zavrnjen; vse s stroškovno posledico. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da se pred izdajo začasne odredbe toženec do predloga za izdajo začasne odredbe ni mogel opredeliti. Narok za obravnavo začasne odredbe ni bil razpisan. Oboje bi moralo biti izvedeno, ker predlagateljičine navedbe niso konkretne in niso podkrepljene z listinskimi dokazi. Predloženi niso bili niti zemljiškoknjižni izpiski niti zgodovinski zemljiškoknjižni izpiski. Priče, katerih zaslišanje je predlagano, še niso bile zaslišane; njihove izjave niso predložene. Izkazano je le to, da med pravdnima strankama obstaja zakonska zveza in da teče postopek za njeno razvezo. Sodišče je nekritično sledilo tožničinim navedbam, ne da bi izvedlo kontradiktorni postopek. Tožbene navedbe so same s seboj v nasprotju. Predlagana je odtujitev in obremenitev nepremičnin, za katere tožnica trdi, da ne predstavljajo skupnega premoženja; tožnica namreč navaja, da skupnega premoženja ne tvorijo nepremičnine tako imenovane „stare kmetije“, ki je toženčevo posebno premoženje. Z začasno odredbo je poseženo tudi na te nepremičnine; kljub temu, da je toženčevo posebno premoženje opredeljeno z navedbo parcelnih številk. Predmet darilne pogodbe, ki jo je toženec predložil, ne predstavlja skupnega premoženja pravdnih strank. Gre za očetovo darilo tožencu, zato že sama darilna pogodba dokazuje, da darilo ni bilo dano tožnici. Tudi argumentacija, da je potrebno zavarovanje celotnega skupnega premoženja (ne samo polovice), ne vzdrži kritične presoje. Iz tožbenega zahtevka namreč izhaja, da je predlagana ne samo določitev deleža na skupnem premoženju, ampak – že v pravdnem postopku – celo delitev. Ker tožnica jasno in nedvoumno vtožuje solastninsko pravico na eni polovici nepremičnin oz. na polovici premoženja, ni potrebe po zavarovanju tudi druge polovice premoženja. Sodišče se ni izjavilo o dejstvu, da je toženec dobil visoko odškodnino, ki je njegovo izključno premoženje. Materialno pravo je napačno uporabljeno, saj tožnica nima stvarnopravnega zahtevka. Vse do leta 2019 je bil lastnik premoženja toženčev oče. Verjetnost terjatve ni izkazana. Tudi subjektivna nevarnost uveljavitve terjatve ni izkazana. Izmišljena je trditev, naj bi toženec premoženje želel brezplačno odtujiti. Sodišče se ni opredelilo do sporočila notarja A. A., ki potrjuje, da toženec ni naredil nobenega koraka, ki bi vodil v zmanjševanje premoženja.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da se niti zahtevek niti začasna odredba ne nanašata na tako imenovano „staro kmetijo“. Sklicuje se na toženčevo SMS sporočilo z dne 4.11.2022, ki izkazuje, da je začasna odredba z dne 3.11.2022 preprečila, da toženec kmetije ni prepisal na sina B. B. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z izpodbijanim sklepom je zavrnjen ugovor zoper sklep o začasni odredbi, izdani zaradi zavarovanja nedenarne terjatve. Sodišče izda začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve (272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji in eno od naslednjih predpostavk: nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena; da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi bila neutemeljena, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik nevarnosti ni dolžan dokazovati, če izkaže za verjetno, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo.

6. Pritožnik, ki uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti, ne oporeka, da je začasno odredbo mogoče izdati (tudi) pred vročitvijo predloga za izdajo začasne odredbe, in pred izvedbo naroka. Trditev, da je pri ugotavljanju terjatve sodišče nekritično sledilo trditvam tožnice, utemeljuje s trditvijo, da priče niso bile zaslišane in da tožnica tožbi ni predložila praktično nobenih listin; trditev o nepredloženih listinah konkretizira s pomanjkljivostjo, da tožbi niso bili predloženi zemljiškoknjižni izpiski in zgodovinski zemljiškoknjižni izpiski. Pritožbeno sklepanje, da naj bi bilo zaradi pomanjkljivih dokazov kontradiktornost treba vzpostaviti pred odločanjem o predlogu za začasno odredbo, ni pravilno. Začasna odredba, katere namen je zavarovanje, je lahko učinkovita le, če je izdana v hitrem postopku; v določenih primerih tudi brez vnaprejšnjega opozorila toženi stranki. Obravnavana zadeva je tak primer. Tožeča stranka je že v predlogu za izdajo začasne odredbe: opozarjala na toženčeve napovedi, da bo premoženje brezplačno odtujil; navedla nakup nepremičnine po razpadu ekonomske skupnosti1; izpostavila in z listinskim dokazom izkazala svoj ukrep2, da do razpolaganja s skupnim premoženjem ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo, preden je tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe vročilo toženi stranki. Ravnalo je pravilno. Tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe je tožnica razumno argumentirala, predložila pa tudi trinajst listin, ki tožbene trditve potrjujejo. Pritožbena trditev o tožbenih trditvah brez listinskih dokazov zato ni točna. Dejstvo, da zemljiškoknjižni izpiski tožbi niso bili priloženi, ni vzbudilo dvoma v resničnost trditev; posebno, ker gre za v vsakem trenutku preverljive podatke iz elektronske evidence nepremičnin. Velja opozoriti, da je treba dokazovati zgolj sporna dejstva. Kontradiktornost je bila vzpostavljena takoj po izdaji začasne odredbe. Od tega trenutka dalje so tožencu zagotovljena vsa ustavna jamstva – pravica do enakega varstva pravic iz 22. čl. Ustave.

7. Tudi po tem, ko je bil z vročitvijo tožbe in začasne odredbe vzpostavljen kontradiktorni postopek, ni razlogov za dvom, da je terjatev verjetno izkazana in da je zavarovanje potrebno. Zgolj navrženo je pritožbeno opozorilo, da so tožničine trditve same s seboj v nasprotju; zato tega pritožbenega očitka ni mogoče preveriti. Pritožnik ne izpostavlja nepremičnin, ki naj bi bile na eni strani opredeljene kot toženčevo posebno premoženje, na drugi strani pa predmet zavarovanja. Tožnica je sistematično in natančno opredelila nepremičnine, ki so toženčevo posebno premoženje (stara kmetija). Ker je zaradi vlaganja skupnega premoženja v nekatere od teh nepremičnin nastala nova stvar (gre za vlaganja pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika), je razumno utemeljena potreba po njihovem zavarovanju – npr. parc. št. *84, 833, 718, 843, vse k.o. X. 8. Z opozorilom na nepreverjenost trditve, da je bilo z darilno pogodbo z dne 13.3.2019 darovano obema zakoncema, pritožnik nasprotuje ugotoviti o verjetni izkazanosti terjatve. Ni mu mogoče pritrditi, da bi bilo z izvedbo dokazov – pred izdajo začasne odredbe – treba preveriti darovalčevo pogodbeno voljo in pogodbo razlagati tako kot se glasi. Pritožbeno sodišče soglaša, da je tožnica razumno opredelila način gospodarjenja na kmetiji: naravo in obsežnost vlaganj, zaradi katerih so nekatere nepremičnine spremenile svojo prvotno naravo in je nastala nova stvar; investicije in prispevke obeh zakoncev k povečevanju kmetije; nakup nepremičnin z navedbo časa in razlogov za evidentiranje lastništva na očetovo ime. Z ugovorom zoper izdano začasno odredbo toženec ni uspel prepričati, da so bila vsa zemljišča last njegovih prednikov in da so sedaj njegovo posebno premoženje, ker jih je dobil v last od očeta z darilno pogodbo. Tudi s sklicevanjem na kredit B. B. ni omajana verjetnost trditev o tožničinem prispevku k povečanju kmetije; nakup zemljišč je bil v pretežni meri izveden bistveno prej, kot je sin – leta 2015 – najel kredit. Glede na skupno življenje na kmetiji in trajanje ekonomske skupnosti pravdnih strank več kot 35 let, starost toženčevih staršev, uspešnost gospodarjenja na kmetiji in druge okoliščine (npr. toženčeva poškodba, prejeta odškodnina za nepremoženjsko škodo ...), so – bolj kot toženčevo zanikanje tožničinega prispevka k povečanju kmetije – prepričljive tožničine trditve o (tudi) njenem prispevku pri nakupu in nastanku novih stvari s skupnim delom in sredstvi pravdnih strank. Predloženi listinski dokazi potrjujejo tožbene trditve oz. niso v nasprotju s tožničinimi trditvami. Razlogi, ki govorijo v prid trditvi, da obstaja skupno premoženje, so tehtnejši in številčnejši od toženčevih, ki nastanek skupnega premoženja zanikajo. Dokaznemu standardu, ki je potreben za dokazovanje obstoja terjatve, je zadoščeno. Ugotavljanje vpliva tožencu izplačane odškodnine za nematerialno škodo na obseg skupnega premoženja bi preseglo potrebe postopka zavarovanja terjatve.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožnica – zaradi materialnih pravil – stvarnopravnega zahtevka ne more uveljaviti. Zatrjuje vlaganje v toženčevo premoženje, katerega rezultat je nova stvar. Tako vlaganje je skladno s sodno prakso in materialnimi predpisi, ki so bili v veljavi v času vlaganja (do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika - SPZ), lahko privedlo do sprememb na stvarnopravnem področju. Tudi vlaganje skupnega premoženja zakoncev v premoženje tretje osebe (premoženje toženčevega očeta) se je lahko odrazilo na stvarnopravnem področju. Sodna praksa, na katero se sklicuje pritožnik (odločba II Ips 40/2022), se nanaša na obdobje po uveljavitvi Stvarnopravnega zakonika – SPZ, ki je dosledno uveljavil načelo superficies solo cedit; torej, da vsaka prirast pripade lastniku nepremičnine.

10. Ker s skupnim premoženjem zakonca lahko razpolagata le skupaj (kot kolektiv), je utemeljena prepoved odsvojitve in obremenitve v sklepu določenega premoženja; ne zgolj deleža, ki ga tožnica uveljavlja. Polovični delež na skupnem premoženju, ki ga uveljavlja tožnica, in eventualna delitev bosta uveljavljena šele z zaključkom tega postopka; zavarovanje je potrebno in dovoljeno do takrat. Torej za obdobje, ko pravdni stranki s skupnim premoženjem s pravnimi posli med živimi lahko razpolagata le skupaj; ga nobeden od njiju – brez soglasja drugega – ne more odsvojiti ali obremeniti (69. čl. Družinskega zakonika). Pritožnik se zato neutemeljeno zavzema za prepoved odsvojitve in obremenitve zgolj dela premoženja.

11. Tudi z obstojem subjektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve brez zavarovanja onemogočena ali otežena, pritožbeno sodišče soglaša. Pritožnik sporno premoženje očitno šteje za svoje in ne upošteva, da za kakršnokoli razpolaganje s skupnim premoženjem potrebuje tožničino soglasje (tudi za menjavo nepremičnin). Obstaja konkretna nevarnost, da s kmetijo brezplačno razpolaga; sklicuje se na sinova vlaganja v kmetijo, kar kaže, da obstaja oseba, ki je predvidena za prevzem kmetije. V resničnost tožničinih navedb, da tožnik grozi z brezplačno odsvojitvijo premoženja, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi. Ker bi v tem primeru pravno varstvo, ki ga uveljavlja tožnica, ostalo brez pomena, je zavarovanje potrebno. Dejstvo, da notarju A. A. prepis kmetije ni bil naročen (dopis notarja z dne 14.11.2022 – listina B4), ne izključuje možnosti, da je tako naročilo podano kasneje ali da je podano drugemu notarju.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 2. točke 365. čl. ZPP pritožba zavrnjena. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo, ko bodo znan uspeh strank v postopku.

1 Toženec ji je povedal, da je po razpadu ekonomske skupnosti nepremičnino kupil na ta način, da se nakup ni odrazil z vpisom njegovega lastništva v zemljiški knjigi. 2 Notarja, ki je izvedel večino toženčevih pravnih poslov, je z dopisom, poslanim pred vložitvijo tožbe, seznanila s toženčevo grožnjo, da bo razpolagal s skupnim premoženjem (dopis z dne 12.10.2022 – listina A 13).