Jedro

Iz družbene pogodbe podjetja izhaja, da je bil tožnik eden od družbenikov družbe. Večina obveznosti, ki se izterjujejo, so bile odmerjene navedeni družbi za leto 1997, ko je bil tožnik zastopnik navedene družbe in tudi imel aktivno vlogo družbenika. Kot družbenik je imel možnost upravljanja z družbo in vplivanja na sprejete odločitve tudi glede poslovanja družbe, kakor tudi glede izbrisa družbe iz sodnega registra. Dejstvo, da tožnik kot družbenik izbrisane družbe svojega vpliva in možnosti upravljanja družbe dejansko ni izvajal, ne more vplivati na pravilnost ugotovitve davčnega organa, da je imel tožnik kot družbenik v danem primeru vso možnost vplivanja na sprejemanje odločitev družbe in je bil tako aktivni družbenik družbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je davčni organ tožniku naložil plačilo dolga v višini 20.040.193,06 SIT, od tega glavnica znaša 8.423.822,69 SIT in obresti 11.661.370,10 SIT. Obveznosti so razvidne iz seznama zastalih obveznosti, št. DT 47111-167/2002-15-07011-10 z dne 3. 3. 2006, ki je sestavni del tega sklepa. Podlago za izvršbo predstavlja, določbo 54., 56., 85. in 86. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 in spremembe, v nadaljevanju ZDavP).

Drugostopni davčni organ je z odločbo, št. DT-499-29-279/2006-4 z dne 10. 5 2010, pritožbo zavrnil. A. d.o.o. je bila izbrisana iz sodnega registra dne 8. 4. 2002, ustanovitelj in oseba za zastopanje pa je bil tožnik. Prvostopni organ je izdal sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga dne 15. 4. 2003 št. 57111-992/2000-06-93-07/113 zoper katerega se je tožnik pritožil, zadeva je bila vrnjena v ponosni postopek z napotki pritožbenega organa, da naj prvostopni davčni organ ugotovi vlogo tožnika kot aktivnega oz. pasivnega družbenika izbrisane družbe. Kot podlago drugostopni davčni organ navaja določbo 4. in 5. odstavka 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetji (Uradni list RS, št. 54/99, 110/99 in 93/02, v nadaljevanju ZFPPod). Za presojo je odločilni kriterij vpliva družbenika, ki ga je imel na poslovanje družbe. Torej mora iti v danem primeru za osebo s statusom aktivnega družbenika. V ponovljenem postopku je prvostopni organ povabil tožnika na zaslišanje, da bi tožnik pojasnil poslovanje in zastopanje družbe. Tožnik meni, da kot družbenik ni imel možnosti vpliva na delovanje družbe. Gre za njegovo pasivno vlogo. Bil je res ustanovitelj družbe, vendar ni imel možnosti vpliva. Tožnik ugovarja kršitev določb postopka, ker je bila kršena njegova pravica do zaslišanja. Tudi pooblaščenka tožnika ni bila pravilno vabljena na zaslišanje, kar je bistveno vplivalo na dokazni postopek. Drugostopni organ je zavrnil ugovore tožnika. Kot večinski družbenik je imel možnost vpliva na poslovanje družbe. Inšpekcijska odločba ni obvezna priloga sklepa o prisilni izterjavi. Izvršilni naslovi so pravilno navedeni na seznamu izvršilnih naslovov, ki je bil tožniku vročen kot soustanovitelju izbrisane družbe dne 18. 11. 1998, kar je razvidno iz vročilnice. Tožnik ugovarja tudi zastaranje. Drugostopni organ je vpogledal v upravni spis in ugotovil, da je bil izdan sklep o prisilni izterjavi št. 47111-992/2000-06-93-07/113 izdan dne 15. 4. 2003 s seznamom izvršilnih naslovov. V izpodbijanem sklepu in v sklepu št. 47111-992/2000-06-93-07/113 izdanem dne 15. 4. 2003 so se izterjevali isti izvršilni naslovi, tako absolutni zastaralni rok ob dnevu izdaje izpodbijanega sklepa še ni nastopil. Tožnik se z odločitvijo davčnih organov ne strinja in navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da gre za izterjavo zaostalih obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o. in da gre za terjatve tožnika kot družbenika navedene družbe. Sestavni del izpodbijanega sklepa je tudi seznam zaostalih obveznosti z dne 3. 3. 2006. Tožnik se strinja, da davčne obveznosti v času izdaje izpodbijane odločbe res niso zastarale, vendar bi moral drugostopni organ ob izdaji svoje odločbe, to je dne 10. 5. 2010, ugotoviti, da je bil ob njeni izdaji absolutni zastaralni rok že potekel. Glede na navedeno tožnik ugovarja zastaranje, saj iz seznama zapadlih obveznosti izhaja, da so te postale izvršljive dne 19. 12. 1998 oziroma nekatere 6. 3. 1998, iz česar pa tudi sledi, da je zastaralni rok za izterjavo obveznosti v trajanju 10 let že potekel. Tožnik ugovarja, da ni bil aktivni družbenik družbe A. d.o.o., saj so na skupščini dne 28. 8. 1997 tožniku kot direktorju bila odvzeta vsa pooblastila za zastopanja in je bil iz te funkcije razrešen, ter mu je bil onemogočen dostop do dokumentov družbe. Tako tudi ni prejel odločbe o inšpekcijskem postopku, št. 371-137/98 z dne 17. 11. 1998. Tožnik ni imel nobenega vpliva na poslovanje družbe. V skladu z navedenim tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov upravnega spora z zakonitimi obrestmi.

Davčni organ v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo, razvidnih iz obrazložitve prvostopne in drugostopne odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Dne 1. 1. 2007 je pričel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ki v 13. členu določa, da sodišče lahko odloča v senatu treh sodnikov ali po sodniku posamezniku. Na podlagi določil 3. alineje 2. odstavka 13. člena ZUS-1, je zadevo obravnaval sodnik posameznik, saj gre za enostavno dejansko in pravno stanje, Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave, na podlagi določil 59. člena ZUS-1, saj za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama niso sporna.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani plačilni nalog pravilen in zakonit. Oba davčna organa sta za svojo odločitev navedla tudi prave in utemeljene razloge. Sodišče se glede tožbenih ugovorov, ki so enaki pritožbenim v celoti sklicuje nanje in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je med strankama sporno ali je tožnik v danem primeru imel možnost vplivanja na sprejem odločitev izbrisane družbe A. d.o.o., kot družbenik te družbe. V ponovnem postopku je davčni organ ponovno ugotavljal dejansko stanje glede vloge družbenika (aktivne oz. pasivne vloge) družbe A. d.o.o., ki je bila s sklepom Okrožnega sodišča Kranj, št. Srg 2002/00997 z dne 19. 4. 2002 izbrisana iz sodnega registra. Tožnik ugovarja, da ni odgovoren za obveznosti izbrisane družbe A. d.o.o., za katere je bila dovoljena davčna izvršba, saj ni mogel imeti vpliva na poslovanje družbe in ne na nastanek njenih obveznosti, ker o poslih družbe ni ničesar vedel. Tem ugovorom pa sodišče ne more slediti. Tudi po presoji sodišča iz družbene pogodbe podjetja A. d.o.o. izhaja, da je bil tožnik eden od družbenikov navedene družbe. Večina obveznosti, ki se izterjuje so bile odmerjene navedeni družbi za leto 1997, ko je bil tožnik zastopnik navedene družbe in tudi imel aktivno vlogo družbenika. Tožnik je imel na podlagi 92. člena ZGD kot družbenik tudi možnost, da se pouči o vseh zadevah družbe in tudi pravico, da vpogleda v poslovne knjige, listine in dokumentacijo družbe. Kot družbenik je imel možnost upravljanja z družbo in vplivanja na sprejete odločitve tudi glede poslovanja družbe, kakor tudi glede izbrisa družbe iz sodnega registra. Tudi po presoji sodišča dejstvo, da tožnik kot družbenik izbrisane družbe A. d.o.o. svojega vpliva in možnosti upravljanja družbe dejansko ni izvajal, ne more vplivati na pravilnost ugotovitve davčnega organa, da je imel tožnik kot družbenik v danem primeru vso možnost vplivanja na sprejemanje odločitev družbe in je bil tako aktivni družbenik družbe A. d.o.o. Na podlagi listinskih dokazov iz upravnega spisa tako tudi po presoji sodišča tožnik ni uspel dokazati svoje vloge pasivnega družbenika v navedeni družbi. Sodišče tudi ni zasledilo kršitev določb postopka in se v tem delu v celoti strinja z navedbami davčnega organa.

Po presoji sodišča je v postopku davčni organ tudi pravilno preveril morebitno absolutno zastaranje pravice do izterjave in pravilno ugotovil, da do absolutnega zastaranja pravice do prisilne izterjave ni prišlo. Zastaranje se namreč presoja po dejanskem stanju, ki obstaja v času izdaje sklepa o izvršbi ter izvršilnih naslovov, ki so bili podlaga za plačilo tožnika in se tako v tem delu strinja z navedbami drugostopnega davčnega organa. Res pa je, da so pa davčne obveznosti absolutno zastarale dne 20.12. 2008, ker pa je po izdaji izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan dne 23. 5. 2006. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 1. in 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk sodbe temelji na 73. členu ZUS-1.