Jedro

Ker je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po poteku šestmesečnega roka od nastanka razloga za odpoved, to je od odpovedi kupca, na katerega se je nanašal program, ki ga je delala tožnica, odpoved ni zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je sklep o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz ekonomsko – poslovnih razlogov št. ... z dne 2. 7. 2009, ki ga je tožena stranka E. d. d., na naslovu ..., izdala tožeči stranki P.B. na naslovu ..., nezakonit in se razveljavi, zato tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi (1. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja ter jo prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 5. 9. 2009 dalje, ter ji od navedenega dne dalje obračunati bruto plačo in od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega neto zneska v plačilo do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (2. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 472,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (3. točka izreka).

Tožena stranka se je zoper takšno sodbo pravočasno pritožila. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija sodbo iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. točke 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče zavlačevalo s postopkom in brez potrebe obravnavalo zadevo na treh narokih, vse z namenom, da bi zaslužila tožničina pooblaščenka. Tožnica si je v tožbi izmislila laži, da bi ji škodovala. Pred odpovedjo pogodbe ji je podala dva obvestila o nameravanem prenehanju delovnega razmerja, pred tem pa se je posvetovala s pristojnim inšpektorjem in zavodom za zaposlovanje, vse dokumente pa je poslala tudi predstavniku regijskega sindikata. V spornem času dejansko ni imela dovolj finančnih sredstev za plače. Tožnica je dobila do prenehanja delovnega razmerja poravnana vsa izplačila, tudi regres za letni dopust, čeprav je bila do njega upravičena le v sorazmernem delu. Odpravnino bi lahko dobila plačano, pa jo je zavrnila. Za odpovedni rok je vedela že dva meseca prej, pri čemer je sodišče zavajala, da noče več delati. Vse to je razvidno iz odgovora na tožbo in številnih pripravljalnih vlog, ki so bile predložene sodišču. Tudi navedbe tožnice, da je morala delati preko rednega delovnega časa, ne drži. Če je kaj delala več, je bilo to iz razloga nadomestitve delovnih ur za namen zagotovitve mesečnega fonda ur, ker je manjkajoče ure že izkoristila po lastni želji za zasebne opravke. Dopusta ni imela več, ker ga je že izkoristila. Tudi njeni kooperanti so odpuščali zaposlene delavce iz enakih razlogov. Bistvo poslovanja gospodarske družbe je ustvarjanje dodane vrednosti, za kar mora imeti dovolj naročil. Teh je bilo v spornem času premalo. V tej zvezi skupaj s pritožbo prilaga podatke iz izkaza poslovnega izida za leto 2009. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče tožničine zahtevke v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke še odgovarja.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) so razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. V 2. odstavku 88. člena ZDR je določeno, da je mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prejšnjega odstavka, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. V 3. odst. 88. čl. ZDR pa je določeno, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. V takem primeru mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je imela tožnica sklenjeno s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto montaža in sestava električnih in elektronskih komponent. Ugotovilo je, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi izpad programa, kasneje je v postopku opredeljen kot izpad kupca A. oktobru 2008. Ker je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga 2. 7. 2009, torej po preteku objektivnega šestmesečnega roka, je zaključilo, da je odpoved podana prepozno. Poleg tega je ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za podano odpoved, saj je morala tožnica še v juniju 2009 in kasneje v odpovednem roku opravljati delo več kot poln delovni čas.

Šesti odstavek 88. člena ZDR določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Na podlagi zaslišanja direktorice tožene stranke, kakor tudi iz razlogov, navedenih v sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter na podlagi ostalih izvedenih dokazov, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožena stranka tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po poteku šestmesečnega roka od nastanka razloga za odpoved. Iz izpovedi direktorice tožene stranke izhaja, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi izpad kupca A. že v oktobru 2008. Navedeno izhaja tudi iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2009. Razlog za prenehanje potreb po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je torej nastal že v oktobru 2008, ko je izpadel kompleten program, na katerem je tožnica delala. Glede na ugotovitev, da je tožena stranka zamudila rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov utemeljen. Pritožba zato neutemeljeno uveljavlja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v celoti zakonita, ker naj bi delodajalec dosledno upošteval določbe ZDR, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Neutemeljena je pritožba, da je sodišče prve stopnje zavlačevalo s postopkom zgolj z namenom povečati stroške toženi stranki. Sodišče sicer lahko odloči brez glavne obravnave, če po prejemu odgovora na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali (24. čl. ZDSS-1). Vendar v konkretnem primeru ni bilo izkazanih pogojev, da bi sodišče lahko odločilo brez glavne obravnave, saj morata biti oba takšna pogoja izpolnjena kumulativno.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožena stranka, da ovrže odločitev v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče se je v razlogih sodbe opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odst. 360. čl. ZPP). Gre predvsem za navajanja o lažeh v tožbi, da je šlo za zavlačevanje postopka in zavajanje stranke, kar vse za presojo zahtevkov po vsebini nima oprijemljive dokazne vrednosti. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).