Jedro

Sklep o odreditvi pripora je prestal pritožbeni preizkus, po pravnomočnosti pa tudi preizkus z izrednim pravnim sredstvom, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo z dne 9. 4. 2020 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je zagovornik vložil zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju II Ks 9685/2020 z dne 20. 2. 2020, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 9685/2020 z dne 16. 2. 2020. Tako je povsem brezpredmetna pritožbena razprava, ki pomeni polemiziranje z zaključki sodišča prve stopnje v sklepu o odreditvi pripora.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ob vložitvi obtožnice, zoper obdolženega K. podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP).

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Ne navaja razlogov za izpodbijanje (določilo 2. točke prvega odstavka 369. člena ZKP) navaja pa, da niso izpolnjeni vsi pogoji za odreditev pripora in da ne obstajata priporna razloga ponovitvene nevarnosti in nevarnosti pobega po 3. in 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Predlaga spremembo sklepa tako, da se pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti pritožbeno izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter prepričljivo in razumno utemeljilo danost vseh razlogov za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obdoložencu očitanega kaznivega dejanja, za njegovo begosumnost in ponovitveno nevarnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da predstavlja sedaj vložena pritožba zoper sklep o podaljšanju priporu ob vložitvi obtožnice v pretežni meri ponovitev navedb iz pravnega sredstva zoper sklep o podaljšanju pripora tekom preiskave. Tako je v sedaj obravnavano pritožbo dobesedno prekopirano besedilo citirane pritožbe, s tem, da je izpuščen en stavek v četrtem odstavku, dodan peti odstavek, v naslednjem odstavku pa je v primerjavi s prej obravnavano pritožbo dodan še del stavka o pomenu telefonske komunikacije. Na dobesedno enake pritožbene trditve lahko tudi pritožbeno sodišče odgovori povsem enako, kot že v svoji odločbi z dne 25. 3. 2020. 6. Sklep o odreditvi pripora je postal pritožbeni preizkus, po pravnomočnosti pa tudi preizkus z izrednim pravnim sredstvom, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo z dne 9. 4. 2020 zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je zagovornik vložil zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju II Ks 9685/2020 z dne 20. 2. 2020, v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju I Kpd 9685/2020 z dne 16. 2. 2020. Tako je povsem brezpredmetna pritožbena razprava, ki pomeni polemiziranje z zaključki sodišča prve stopnje v sklepu o odreditvi pripora.

7. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pripor podaljšalo ob vložitvi obtožnice in se je glede utemeljenosti suma oprlo na dejstvo, da je bil s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave utemeljen sum formalno dognan in da so tekom preiskave priskrbljeni dokazi ta že pravnomočno dognan utemeljen sum, le še potrdili. Vsebino teh tekom preiskave in tekom predkazenskega postopka pridobljenih dokazov je sodišče prve stopnje v zgoščeni obliki povzelo v sedaj izpodbijani sklep in se na tej podlagi, ko v tej fazi kazenskega postopka dokazov ni smelo ocenjevati, zanesljivo opredelilo, da je podana večja verjetnost, da je kaznivo dejanje na v obtožbi opisan način izvršil obdolženec, kot pa da tega kaznivega dejanja obdolženec ni storil. 8. Iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi se sodišče prve stopnje pri sklepanju o utemeljenem sumu oprlo na obdolženčevo izjavo, dano policistom, temveč je v izpodbijanem sklepu le analiziralo obdolženčev zagovor in se, kolikor se smelo, oprlo tudi nanj. Glede dokazne vrednosti obdolženčeve izjave, dane policistom, pa se je, kot je že zgoraj izpostavljeno, v svoji odločbi z dne 25. 3. 2020 opredelilo tako pritožbeno sodišče in tudi Vrhovno sodišče v sodbi z dne 9. 4. 2020. O procesni kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, tako ne more biti govora.

9. Bistveno za zaključek o utemeljenem sumu je po sodišču prve stopnje izpostavljeno pričanje prič S. N. in N. T., ki sta pojasnila, kako sta bili obe družini po prestopu hrvaško slovenske meje napoteni v gozd ob cesti, kjer naj čakajo, da jih bo pobral neznani voznik, ki jih je dejansko tudi pobral (ta voznik pa je bil obdolženec) in da je šlo za voznika, ki se je pripeljal z belim avtomobilom, da so vstopili v avtomobil in da so jih v kratkem ustavili policisti. To je potrdil tudi obdolženec, ko je pojasnil, da je bil naprošen, da ljudi pripelje iz gozda v dolino in da je to dejansko tudi storil. Vso dogajanje pa sta, kot povzema že sodišče prve stopnje, natančno opisala tudi policista K. in H., ki sta izpostavila obdolženčevo zadrževanje v bližini meje, njegovo vožnjo v smeri državne meje in njegovo vrnitev ter dejstvo, da je ob vrnitvi v avtomobilu bilo več ljudi, ki so bili kasneje tudi identificirani. Gre za objektivne okoliščine storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, opisane tako s strani dveh prebežnikov, dveh policistov in smiselno potrjene tudi z obdolženčeve strani. To pa seveda daje tudi po presoji pritožbenega sodišča zanesljivo podlago za sklep, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec na način, kot je opisan v obtožnici, sodeloval pri storitvi očitanega mu kaznivega dejanja kot član kriminalne združbe. Glede na te okoliščine, ko naj bi se obdolženec nahajal na točno določenem mestu, ob točno določenem času in v avto prevzel tuje državljane, se obramba preuranjeno zavzema za drugačno odločitev o utemeljenem sumu, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ker da obdolženec niti ni vedel, da se nahaja na ozemlju Republike Slovenije, da v avto vstopajo pribežniki in da ni prejel nobenih navodil in da je bil naprošen le za po obdolžencu opisano uslugo. Glede na to, tudi dejstvo, da sam obdolženec zanika in tudi dva zaslišana pribežnika zanikata izročitev kakršnekoli nagrade obdolžencu, ne more pripeljati do drugačnega zaključka o utemeljenem sumu storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, to pa še toliko bolj ob tem, ko sta obe zaslišani priči, tuja državljana izpostavila plačilo relativno visokih zneskov za organizacijo poti iz Bosne do Republike Avstrije.

10. Tudi tokrat pritožbeno sodišče izpostavlja, da ob opisanih objektivnih okoliščinah, ki kažejo na utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ter ob izpovedbi obeh zaslišanih pribežnikov o izročitvi relativno visokih zneskov denarja za organiziranje poti iz Bosne do Avstrije, ne more imeti posebne teže dejstvo, da naj bi obdolženec zaslužil, oziroma prejel kar 2.000,00 EUR mesečnih prihodkov, kar da je več kot dovolj za njegovo preživetje in preživetje njegove družine. Obdolženčevega početja, katerega je utemeljeno osumljen, nikakor ni mogoče povezovati z iskanjem novih poslovnih priložnosti in z iskanjem povsem legalnega načina za dodatni zaslužek v zvezi z gradbeno dejavnostjo. Ni na mestu očitek, da je sodišče prve stopnje zaključek o utemeljenem sumu gradilo zgolj na domnevah, saj je takšen zaključek sprejelo na tekom predkazenskega in tudi tekom kazenskega postopka priskrbljenih dokazih, katerih bistveno vsebino je, kot je že zgoraj poudarjeno, povzelo v pritožbeno izpodbijani sklep in se o vrednosti posameznega dokaza v zadostni meri, kolikor je to smelo, tudi izreklo. Pritožbeno sodišče tako, tudi glede na izsledke v izpodbijani sklep povzete telefonske komunikacije, ko pritožba tudi zaključek o dokazni vrednosti slednje problematizira na povsem načelni ravni, neobrazloženo in zato neutemeljeno, zaključuje, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje in da so zato pritožbene navedbe, ki pomenijo problematiziranje tega zaključka sodišča prve stopnje, neutemeljene.

11. Zaključek o danosti pripornih razlogov pritožba tudi tokrat problematizira s povsem enakimi besedami kot že v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora z dne 13. 3. 2020, zaradi česar lahko tudi glede topogledne pritožbene polemike pritožbeno sodišče zaključi le, da se je sodišče prve stopnje razumno opredelilo tudi o danosti pripornih razlogov begosumnosti in ponovitveni nevarnosti. Razlogi za zaključek o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti so razumno navedeni v točki 7 izpodbijanega sklepa, zaradi česar povsem načelni pritožbeni razpravi o tem, da prav nobena subjektivna okoliščina, ki bi izkazovala utemeljenost pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ni podana, ne more biti utemeljena. Glede obdolženčeve begosumnosti pa je sodišče prve stopnje razloge podalo v točki 6 pritožbeno izpodbijanega sklepa, ko tudi tokrat pritožbeno sodišče poudarja, da ni res, da je sodišče prve stopnje na obdolženčevo begosumnost sklepalo zgolj zato, ker da je obdolženec državljan U. in da ima zato dokumente, ki mu omogočajo prosto gibanje po državah EU. Sodišče prve stopnje je ta priporni razlog utemeljilo še z drugimi argumenti, kot je to razvidno iz citirane točke pritožbeno izpodbijanega sklepa, zaradi česar tako pavšalni pritožbeni razpravi ni bilo moč priznati uspeha.

12. Končno pa se je sodišče prve stopnje v zadostni meri in razumno opredelilo tudi o sorazmernosti in neogibni potrebnosti pripora, zaradi pritožba ne more računati na uspeh s povsem pavšalno pritožbeno razpravo o tem, da je pripor prestrog ukrep in da bi se javljanje na policijski postaji lahko izvedlo brez težav, kot je to zagovornik podrobneje opisal že v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora. Glede na visoke dohodke pa, da bi obdolženec lahko položil tudi varščino in da bi bilo zato utemeljeno razmišljati tudi v to smer. Pritožbeno se ne problematizira ugotovitev sodišča prve stopnje, da je obdolženec tujec, državljan Republike Ukrajine in da v Republiki Sloveniji nima prijavljenega, ne stalnega, ne začasnega prebivališča. Glede na te podatke se javljanje na policijski postaji, kot pritožbeno ponujeni nadomestni ukrep, izkaže kot neizvedljiv. Sploh pa pritožnik ne pojasni zakaj meni, da bi se ta ukrep lahko izvajal brez težav. Sklicevanje na pojasnila v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, glede na izsledke enotne sodne prakse, ki takšno pritožbo šteje kot neobrazloženo, ni na mestu in ne more biti upoštevno tudi v tem pritožbenem postopku. Pritožbeno se ne daje konkretni predlog za določitev varščine, zaradi česar je tudi topogledna pritožbena razprava, ki je nekonkretizirana, povsem neutemeljena. Glede na navedeno je na mestu tako le zaključek, da je pripor sorazmeren ukrep in edini v poštev prihajajoč ukrep za preprečitev obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in za preprečitev njegove begosumnosti.

13. Glede na navedeno je bilo treba pritožbo, ob ugotovitvi, da se sodišču prve stopnje ni primerila nobena od uradoma upoštevnih kršitev, zavrniti kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

14. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev te pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.