Jedro

Izvršilni upniki na podlagi vseh sklepov o izvršbi niso v taki materialnopravni skupnosti, da je možna le enaka odločitev za vse. Ker so toženci navadni sosporniki v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena in petem odstavku 367. člena ZPP pa za subjektivno kumulacijo zahtevkov v primeru navadnega sosporništva ne velja, se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti tretjemu tožencu njegove revizijske stroške v znesku 1.742,10 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je izvršba na nepremičnino, parc. št. 261/1 k.o. ..., ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu pod opr. št. Ig 1995/02480, nedopustna. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu Ig 1995/02480 je razveljavilo v delu, ki se nanaša na rubež in prodajo omenjene nepremičnine ter v tem delu izvršilni postopek ustavilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbam prvega, drugega in tretjega toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o izvršbi in ustavitev izvršilnega postopka ter v tem delu tožbo zavrglo. Sicer je pritožbo prvega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o nedopustnosti izvršbe. Sodbo sodišča prve stopnje glede drugega in tretjega toženca pa je spremenilo tako, da je zahtevek za nedopustnost izvršbe zavrnilo.

3. Zoper pravnomočno zavrnilno sodbo je tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo.

4. Revizija je bila v skladu s prvim odstavkom 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencem. Tretji toženec je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrženje.

5. Revizija ni dovoljena.

6. V primerih, kakršen je tudi obravnavani, ko predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta,(1) morajo stranke aktivno ravnati tako, da tožnik (že) v tožbi označi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 180. člena ZPP),(2) toženec pa morebitnemu izostanku oznake ali pravilnosti označene vrednosti pravočasno ugovarja. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, mora tožnik v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP navesti vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek posebej in ne za vse zahtevke skupaj ter za vsakega toženca posebej in ne za vse tožence skupaj. Če tožnik ne ravna tako in v takšnem primeru navede le eno vrednost spornega predmeta, gre za tako imenovano nediferencirano vrednost spornega predmeta.

7. Toženci niso enotni sosporniki. Izvršilni upniki na podlagi vseh sklepov o izvršbi namreč niso v taki materialnopravni skupnosti (materialnopravni položaj upnika in tretjega je v razmerju do predmeta izvršbe v posameznih zadevah različen), da je možna le enaka odločitev za vse. Določilo 171. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) namreč ne daje materialnopravne podlage za ugotovitev o obstoju enotnega sosporništva.(3) Ker so torej toženci navadni sosporniki v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, seštevanje vrednosti po prvem odstavku 41. člena in petem odstavku 367. člena ZPP(4) pa za subjektivno kumulacijo zahtevkov v primeru navadnega sosporništva ne velja, se dovoljenost revizije presoja po drugem odstavku 41. člena ZPP, torej po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Iz spisa ni razvidno, da bi tožnica navedla vrednost spornega predmeta za vsak posamezni zahtevek, temveč je bila navedena zgolj ena, skupna vrednost (401.298,43 EUR). Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da gre za nediferencirano navedbo vrednosti spornega predmeta, ki po ustaljeni sodni praksi tega sodišča ne zadošča za dovoljenost revizije. Ni namreč mogoče ugotoviti, v katerem delu in na katerega toženca se v tožbi navedena (skupna) vrednost spornega predmeta nanaša, tako da je položaj enak, kot če vrednost spornega predmeta sploh ne bi bila navedena. To pa pomeni, da revizija ni dovoljena.

8. Nedovoljeno revizijo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP zavrglo.

9. Odločitev o stroških postopka temelji na določilih prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Znesek 1.742,10 EUR predstavlja stroške, ki jih je imel tretji toženec z zastopanjem pri vložitvi odgovora na revizijo, odmerjene skladno z odvetniško tarifo.

Op. št. (1): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/2010 z dne 9. 9. 2010 in sodbo istega sodišča II Ips 1023/2007 z dne 20. 1. 2011. Op. št. (2): Primerjaj tudi drugi odstavek 44. člena ZPP.

Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 380/2008 z dne 24. 9. 2009. Op. št. (4): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 25/2010, II Ips 166/2010, II Ips 330/2011, II Ips 197/2012, II DoR 305/2012, II DoR 406/2012, II DoR 206/2012 itd.