Jedro

V skladu z določbo četrtega v zvezi s prvim odstavkom 361. člena ZKP o odreditvi pripora po razglasitvi sodbe odloča zunajobravnavni senat po predhodnem zaslišanju obtoženca in zagovornika. Navedena zakonska določba zagotavlja pravico do izjave oziroma kontradiktornosti pred odreditvijo pripora, ki izhaja iz določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic), konkretizirana pa je v določbi 29. člena Ustave (temeljna pravna jamstva v kazenskem postopku). Bistvo pravice do izjave je, da mora imeti stranka ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku, ki se nanaša na njene pravice in pravne interese. Načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli do vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko na njeno škodo vplivale na odločitev sodišča. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 presodilo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna niti nezakonita. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje pripornih razlogov, običajno ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi določen čas vnaprej, kar pa seveda ne pomeni, da sodišče obstoja relevantnih okoliščin ni dolžno vsakokrat posebej obrazložiti.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom II Ks 54544/2021 z dne 20. 6. 2022 zoper obdolženega A. A. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredil pripor, ki se začne izvrševati po prestani zaporni kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Kranju II K 13194/2020 z dne 18. 7. 2020, ki je postala pravnomočna dne 4. 8. 2020, oziroma takoj po pogojnem odpustu s prestajanja zaporne kazni po navedeni sodbi. Višje sodišče v Celju je s sklepom I Kp 54544/2021 z dne 8. 7. 2022 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora1 je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, kot navaja v uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve trdi, da ni podan utemeljen sum obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in enakosti orožij, da obdolženec ni begosumen oziroma ponovitveno nevaren, pripor pa ni neogibno potreben ukrep, ker je obdolženec na prestajanju zaporne kazni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep o odreditvi pripora razveljavi in pripor odpravi oziroma zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlagal njeno zavrnitev. Navedel je, da je sodišče v obrazložitvi izpodbijanega pravnomočnega sklepa navedlo številne okoliščine, na podlagi katerih sklepa na obdolženčevo begosumnost in ponovitveno nevarnost in da je sodišče utemeljeno presodilo, da se začne pripor izvrševati po prestani zaporni kazni oziroma takoj po pogojnem odpustu.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva sta bila obdolženec in njegov zagovornik seznanjena, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. V obravnavanem primeru je bil pripor zoper obdolženca odrejen po tem, ko je bila zoper njega vložena obtožnica, ki je postala pravnomočna in je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Celju (nepravnomočno) spoznan za krivega storitve sedmih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. in 2. točki prvega odstavka 205. člena, v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1, kaznivega dejanja poskusa velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in 34. členom KZ-1 in kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ-1. Kljub temu, da je bil, upoštevaje fazo kazenskega postopka, v kateri je bil zoper obdolženca odrejen pripor, utemeljen sum storitve očitanih mu kaznivih dejanj, že večkrat preizkušen, obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da utemeljen sum ni podan. Uveljavljane kršitve, vezane na neobstoj utemeljenega suma, pa v nadaljevanju zahteve ne konkretizira, zato je v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče preizkusiti.2

6. Obdolženčev zagovornik v zahtevi trdi, da je bilo obdolžencu v obravnavani zadevi kršeno načelo kontradiktornosti in enakosti orožij. Kršitev utemeljuje z navedbo, da sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa obdolženca ni zaslišalo.

7. V skladu z določbo četrtega v zvezi s prvim odstavkom 361. člena ZKP o odreditvi pripora po razglasitvi sodbe odloča zunajobravnavni senat po predhodnem zaslišanju obtoženca in zagovornika. Navedena zakonska določba zagotavlja pravico do izjave oziroma kontradiktornosti pred odreditvijo pripora, ki izhaja iz določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije (enako varstvo pravic), konkretizirana pa je v določbi 29. člena Ustave (temeljna pravna jamstva v kazenskem postopku). Bistvo pravice do izjave je, da mora imeti stranka ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in tako vpliva na odločitev v postopku, ki se nanaša na njene pravice in pravne interese. Načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do poštenega sojenja zahteva, da mora biti stranki omogočeno, da se seznani in opredeli do vseh vlog in listin v spisu, ki bi lahko na njeno škodo vplivale na odločitev sodišča. 8. V obravnavanem primeru sodišče ni kršilo obdolženčeve pravice do izjave oziroma načela kontradiktornosti. Iz podatkov kazenskega spisa je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje obdolžencu in njegovemu zagovorniku vročilo predlog Okrožnega državnega tožilstva v Celju za odreditev pripora in ju pozvalo, da lahko v roku treh dni podata mnenje o njem.3 Obdolženčev zagovornik se je o predlogu za odreditev pripora izjavil in navedel, da v obravnavani zadevi "ne moreta biti izkazana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti".4

9. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja še, da v obravnavanem primeru nista podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti in da pripor ni neogibno potreben. Kršitvi utemeljuje z navedbama, da je obdolženec na prestajanju zaporne kazni, zato ne more pobegniti, niti ponoviti kaznivega dejanja in da v trenutku vložitve predloga za odreditev pripora ni bilo razlogov za njegovo odreditev, zato je bil pripor "več mesecev vnaprej odrejen na zalogo".

10. Iz izreka izpodbijanega sklepa o odreditvi pripora, ki ga je izdal zunajobravnavni senat okrožnega sodišča, je razvidno, da se bo pripor zoper obdolženca začel izvrševati po prestani zaporni kazni oziroma takoj ob pogojnem odpustu s prestajanja te kazni.

11. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24616/2018 z dne 7. 2. 2019 presodilo, da odreditev pripora pod odložnim rokom, ki je vezan na datum izteka zaporne kazni, ni neobičajna niti nezakonita. Posamezne okoliščine, ki ustrezajo kriterijem za ugotavljanje pripornih razlogov, običajno ne obstajajo le v nekem določenem historičnem trenutku, zaradi česar je obstoj okoliščin, upoštevaje njihovo naravo, mogoče predvideti tudi določen čas vnaprej, kar pa seveda ne pomeni, da sodišče obstoja relevantnih okoliščin ni dolžno vsakokrat posebej obrazložiti.

12. V obravnavanem primeru je sodišče v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa navedlo številne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče razumno sklepati, da sta pri obsojencu podana priporna razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnosti.5 Sodišče je tudi izrecno presodilo, da je pripor neogibno potreben in sorazmeren ukrep, ki ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Razumno je presodilo, da bi bilo v primeru obdolženčeve izpustitve na prostost oziroma po nastopu morebitnega pogojnega odpusta, obdolžencu omogočeno, da zapusti Republiko Slovenijo in s tem znatno oteži izvedbo kazenskega postopka. Poleg tega je po presoji sodišča pripor, upoštevaje visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, edini ukrep, s katerim je mogoče zagotoviti varnost ljudi in njihovega premoženja.6 C.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

1 V uvodu zahteve očitno pomotoma navedeno "v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Celju I Kp 54544/2021 z dne 8. 7. 2022", namesto pravilno "v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Celju I Kp 54544/2021 z dne 8. 7. 2022". 2 Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, v kolikšni meri mora vložnik v zahtevi uveljavljane kršitve konkretizirati, da jih Vrhovno sodišče lahko preizkusi. Primerjaj npr. odločbe I Ips 30046/2008 z dne 23. 10. 2008, I Ips 58174/2012 z dne 21. 12. 2017 in I Ips 37756/2016 z dne 22. 9. 2022. 3 List. št. 788 in 817 spisa. 4 List. št. 818 in 819 spisa. 5 13. in 14. točka sklepa zunajobravnavnega senata, 7. točka sklepa pritožbenega sklepa. 6 15. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata, 7. in 8. točka sklepa pritožbenega sodišča.