Jedro

V zadevi ni sporno, da ima nadstrešek površino 52,8 m2, zato ga ni bilo mogoče šteti za enostavni objekt po določbah Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnikoma izreka inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje nadstreška na zemljišču parc. št. 1 k.o. …, izvedenega v varovalnem pasu občinske poti 1582/3 k.o. …, v obliki črke L in v tam navedenih dimenzijah. V 1. točki izreka jima je naložila, da takoj po vročitve te odločbe ustavita njegovo nadaljnjo gradnjo, v 2. točki pa, da v roku dveh mesecev od vročitve odstranita navedeni objekt in vzpostavita prejšnje stanje na lastne stroške, sicer bo to v skladu s 4. točko storila druga oseba v izvršilnem postopku. V 3. točki so bile za objekt izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), v 5. točki navedeno, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom in v 6. točki, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

Iz obrazložitve odločbe med drugim izhaja, da sta tožnika začela z gradnjo nadstreška v letu 2002, za kar bi morala na podlagi 51. člena takrat veljavnega Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN) in Odloka o določitvi pomožnih objektov pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del. Po sprejetju ZGO-1 je bil sprejet tudi Pravilnik o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji, v nadaljevanju Pravilnik). Ta je v 4. točki 33. člena legaliziral vse pomožne objekte, zgrajene pred 1. 1. 2003 brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, pod tam navedenimi pogoji. Sporni objekt jih ne izpolnjuje, saj je zgrajen v štirimetrskem varovalnem pasu javne poti brez soglasja pristojnega občinskega upravnega organa za ceste. Zaradi navedenega gre za nelegalno gradnjo, zato je treba izreči inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnil. V obrazložitvi odločbe med drugim navaja, da je iz pisne dokumentacije mogoče ugotoviti, da se je gradnja nadstreška izvajala vse do leta 2005 in da je v tem času Pravilnik določal kot enostavni objekt tudi nadstrešek, če njegova tlorisna površina do 30 m2 (4. člen in 5. točka 5. člena). Ker znaša znaša tloris obravnavanega nadstreška 52,80 m2, ni izpolnjen pogoj za gradnjo brez gradbenega dovoljenja iz 4. točke 33. člena Pravilnika. Poleg tega bi morala tožnika za gradnjo pridobiti tudi soglasje upravljavca cest, kot to določa peti odstavek 33. člena in 17. člen Pravilnika.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata in v tožbi obširno pojasnjujeta spornost meje med občinsko potjo parc. št. 1582/3 k.o. … in njunim zemljiščem parc. št. 1 k.o. … Menita, da je ugotovitev, kje dejansko poteka meja, bistvena za pravilno odločitev v postopku glede na zatrjevani varovalni pas, na katerega se sklicuje Občina Trzin in zaradi katerega je prijavila poseg inšpekcijskim službam. Prva točka izreka prvostopenjske odločbe je zato nezakonita, saj ni šlo za poseg v varovalnem pasu, poleg tega pa je bila gradnja končana v letu 2002, zato je izrek o ustavitvi in prepovedi nadaljnje gradnje brez pravne podlage. Posledično so nezakonite tudi odločitve v 2., 3. in 4 točki. Menita, da bi lahko imel njun nadstrešek do 70 m2 tlorisne površine (20. člen Pravilnika), da so v celoti izpolnjeni pogoji po četrtem odstavku 33. člena Pravilnika in da je izpolnjen pogoj do 30 % prostih zunanjih površin gradbene parcele. Opozarjata, da toženka na dejstva, ki sta jih navedla v pritožbi, ni odgovorila. Nepravilno pa je tudi njeno sklicevanje na prvi odstavek 17. člena Pravilnika in na ZGO-1, saj je ta začel veljati, ko je bil objekt že zgrajen. Če je upravni organ štel, da gre za nelegalno gradnjo, bi moral uporabiti določbo prvega odstavka 150. člena ZGO-1 in jima določiti rok za odpravo nepravilnosti. Predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno: odpravi) in postopek ustavi, podrejeno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Zahtevata tudi povračilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka drugega člena ZGO-1). V primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna (152. člen ZGO-1). Navedeno predstavlja v obravnavanem primeru zakonsko podlago za ukrepanje gradbenega inšpektorja.

V zadevi ni sporno, da sta tožnika sporni nadstrešek gradila v letu 2002 in da zanj nista pridobila nobenega upravnega dovoljenja. Tako tudi ne odločbe, ki bi bila izdana na podlagi priglasitve del iz 51. člena ZUN, po katerem je moral investitor dela, za katera lokacijsko dovoljenje ni bilo potrebno (mednje so sodili tudi pomožni objekti, ki jih je kot take določila občina – drugi odstavek istega člena), priglasiti pristojnemu občinskemu upravnemu organu za urejanja prostora.

Po sprejetju ZGO-1 je na njegovi podlagi izdani Pravilnik (Uradni list RS, št. 114/03 in naslednji) v četrtem odstavku 33. člena za pomožni objekt, ki je bil zgrajen pred 1. 1. 2003 brez odločbe o dovolitvi priglašenih del, določil, da izpolnjuje pogoje glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede njihovega odmika od sosednjih zemljišč po določbah tega Pravilnika, če stoji znotraj gradbene parcele, ki pripada objektu, zgrajenem na podlagi gradbenega dovoljenja ali na javni površini, če ima enake ali manjše dimenzije, kot jih določa ta pravilnik in če ima njegov lastnik za zemljišče, na katerem stoji takšen objekt, lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na takšnem zemljišču. Gre za kumulativno naštete zahteve, kar pomeni, da objekta ni bilo mogoče šteti za enostavni objekt, če ni izpolnjeval že enega od navedenih pogojev (npr. glede dimenzij). Nadstrešek kot enostavni objekt je bil opredeljen v 5. točki 5. člena Pravilnika med drugim s tlorisno površino do 30 m2 (enako površino določa tudi sedaj veljavna Uredba o vrstah objektov glede na zahtevnost).

V zadevi ni sporno, da ima nadstrešek tožnikov površino 52,8 m2, zato ga ni bilo mogoče šteti za enostavni objekt po določbah Pravilnika. S tem pa ni bil izpolnjen niti pogoj za gradnjo brez gradbenega dovoljenja iz 19. člena Pravilnika. Ta je določal, da je enostavni objekt lahko grajen brez gradbenega dovoljenja, če ima investitor za zemljišče, na katerem je zgrajen objekt, lastninsko ali drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo, in če so pri takšnem objektu glede na vrsto, v katero je v skladu s tem pravilnikom uvrščen, izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da so njegova velikost in način gradnje ter rabe v skladu z določbami tega Pravilnika (1. točka), da so pri njegovi gradnji izpolnjene zahteve, ki jih glede načina gradnje in odmika od sosednjih zemljišč določa 20. člen (2. točka) in da so pri njegovi gradnji izpolnjeni lokacijski pogoji, ki jih glede dopustnosti, oblikovanja in postavitve objektov določa izvedbeni prostorski akt (3. točka).

Navedeno pomeni, da nadstrešek, za katerega tožnika nista pridobila odločbe o dovolitvi priglašenih del, iz prej navedenih razlogov pa ga ni bilo mogoče šteti niti za enostavni objekt, katerega gradnja bi bila dopustna brez gradbenega dovoljenja, predstavlja nelegalno zgrajen objekt. Ker jima je bil že iz tega razloga utemeljeno izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nelegalne gradnje iz 152. člena ZGO-1, se sodišče do tožbenih navedb glede sporne meje in gradnje v varovalnem pasu občinske javne poti ni bilo dolžno opredeliti, saj ne morejo vplivati na drugačno odločitev v zadevi.

Neutemeljen je tožbeni očitek o nezakonitosti odrejene ustavitve gradnje, zaključene v letu 2002. Navedeni izrek je namreč v skladu s 152. členom ZGO-1, ki ne določa različnih inšpekcijskih ukrepov glede na to, ali se nelegalna gradnja še izvaja ali pa je objekt že zgrajen. Poleg tega odrejena ustavitev gradnje ne pomeni le ustavitve nedokončane gradnje, ampak tudi prepoved morebitnih nadaljnjih posegov na spornem objektu. Zato v konkretnem primeru dejstvo, da se gradbena dela na objektu ne izvajajo več, ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe.

Neutemeljeno je tudi stališče, da bi moral gradbeni inšpektor tožnikoma določiti rok za odpravo nepravilnosti in pri tem uporabiti prvi odstavek 150. člena ZGO-1. Navedeni člen namreč predstavlja splošne inšpekcijske ukrepe, medtem ko 152. člen določa ukrepe pri nelegalni gradnji, torej gre za specialno določbo. Iz navedenega člena pa izhaja, da nelegalno zgrajen objekt ne more obstati, saj je ukrep odstranitve obligatoren. O tem se je to sodišče izreklo že v več sodbah (npr. zadeve I U 1777/2011, I U 1736/2010, I U 974/2012), saj druga ravnanja, razen v tej določbi našteta, niso predvidena.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).