Jedro

Tožniku je bil pred izdajo izpodbijane odmerne odločbe vročen sklep o začetku obnove postopka z navedbo podlag za obnovo in s priloženim zapisnikom DIN, ki je predstavljal podlago za uvedbo postopka obnove, ter da izrecno povabljen, da se udeležuje postopka. Tožnik je nato sicer izjavil, da želi sodelovati v postopku, vendar tega ni uresničil, saj do izdaje izpodbijane odločbe ni več ne izjavil ne predložil ničesar. Kar vse pomeni, da je tožnik možnost sodelovanja v obnovljenem postopku in možnost izjave v postopku pred izdajo odločbe imel in da zato ne more očitati davčnemu organu, da mu tega ni omogočil in da je s tem prekršil pravila postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano določbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) tožniku v zadevi obnove odmere dohodnine za leto 2014 odpravila odmerno odločbo DT-01-29979 z dne 31. 3. 2015 in jo nadomestila s to odločbo, z njo pa tožniku za leto 2014 odmerila dohodnino v znesku 1.513.336,73 EUR. Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v višini 761.167,68 EUR znaša 752.169,05 EUR. Tožniku je po odpravljeni odmerni odločbi bilo vrnjeno 514,74 EUR, zato mora po tej odmerni odločbi plačati 752.683,79 EUR v postavljenem roku in na podračun, ki je naveden v izreku odločbe (prvi, drugi in tretji odstavek izreka). Po preteku roka za plačilo se zaračunajo zamudne obresti in začne postopek davčne izvršbe. Posebni stroški v tem postopku niso nastali. Tožnik trpi svoje osebne stroške. Pritožba ne zadrži izvršitve (četrti, peti in šesti odstavek izreka).

2. V obrazložitvi davčni organ navaja, da je po tem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine za leto 2014 dokončna, izvedel za nova dejstva, ki niso bila ugotovljena v prejšnjem postopku. Zato je v skladu z 89. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) izdal sklep o obnovi postopka. Obenem je tožniku dal možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe v obnovljenem postopku. Tožnik se je na vabilo odzval in je seznanjen s postopkom obnove dohodnine. V obnovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da tožniku v odločbi o odmeri dohodnine za leto 2014, v letno davčno osnovo ni bil vštet dohodek (vir 6300-preostali drugi dohodki) v pravilni višini 3.041.400,00 EUR in znesek akontacije dohodnine v RS v višini 760.350,00 EUR. Ta podatek je davčni organ izvedel 14. 6. 2016, ko so bili prejeti podatki iz tujine. Dne 5. 7. 2016 je bil izdan zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru davka in drugih dohodkov za obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2014 (DT 0610-1167/2016-7-12-510-10) pri tožniku, kjer je ugotovljeno, da je tožnik, iz avstrijskih transakcijskih računov družbe, katere edini ustanovitelj, lastnik in direktor je bil tožnik, dvigoval denarna sredstva, za katera ni uspel dokazati, da so bila porabljena za namene poslovanja te družbe. Za prejeta denarna sredstva tožnik v RS, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče in je rezident, ni oddajal napoved za odmero akontacije dohodnine od drugih dohodkov, prejetih v tujini in zato se kot drugi dohodki v skladu z določbami Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) dodatno upoštevajo pri odmeri dohodnine v obnovljenem postopku ter izda nova odmerna odločba.

3. Pritožbeni organ v svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom davčnega organa. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa s sklicevanjem na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in listine, ki so v spisih, navaja, da načelo zaslišanja stranke v postopku obnove ni bilo kršeno. Tožnik je bil hkrati z izdajo sklepa o obnovi postopka vabljen k sodelovanju v obnovljenem postopku. Odzval se je z ustno izjavo in povedal, da želi sodelovati v postopku in da se želi dogovoriti za razgovor. Drugega ves čas do izdaje izpodbijane odločbe v letu 2019, to je v treh letih, ni povedal, čeprav je bil seznanjen tako s predmetom postopka, kot s pravico in dolžnostjo, da sodeluje v postopku. Razen tega se je pri tožniku hkrati vodil postopek DIN, ugotovitve v tem postopku pa so bile neposredna podlaga za obnovo odmere dohodnine. Tudi v tem postopku je bil tožnik seznanjen z rezultatom nadzora in seznanjen z vsemi relevantnimi podatki, kot podlago za obnovljeni odmerni postopek. Vpogledal je v spise, se seznanil s pridobljeno dokumentacijo, na zapisnik pa vložil pripombe, zato kršitve pravice do izjave pritožbeni organ ne vidi. Kot pavšalne in nekonkretizirane pa zavrne tudi tožnikove očitke o kršitvi 22. člena Ustave RS. V zvezi z naknadno ugotovljenimi dohodki se pritožbeni organ v celoti sklicuje na ugotovitve DIN od drugih dohodkov, ki se je vodil pri tožniku, ter obenem vse relevantne ugotovitve ter zaključke davčnega organa o dohodkih, doseženih s strani tožnika, v svojih razlogih (kot pravilne) povzame. Pritožbeni ugovor v tej zvezi, to je, da tožnik ni prejel dodatnih dohodkov, kot pavšalen zavrne.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da sta odločbi davčnih organov nezakoniti in nepravilni ter da dejansko stanje v zadevi ni bilo pravilno ugotovljeno, z izpodbijano odločitvijo pa je bilo tudi hudo poseženo v njegove temeljne človekove pravice. Tožnik po navedbah v tožbi ne ve, na podlagi česa so mu pripisani preostali dohodki v višini 3.041.400,00 EUR, in obenem očita toženki, da mu ni omogočila pravice do izjave v postopku in s tem dala možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, na katere se sklicuje v obrazložitvi. Zato je toženka kršila temeljno pravilo o položaju stranke kot subjekta v postopku ter določbo 22. člena Ustave RS. Poleg tega toženki še posebej očita, da ni ravnala v skladu z določbami 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in mu dala možnosti, da se še pred izdajo odločbe o relevantnih dejstvih izjavi, ter da tudi ni ravnala v skladu z določbami 73. člena ZDavP-2, po katerih je davčni organ pri izdaji odmerne odločbe dolžan ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembne za odločbo. Sklicuje se še na 146. člen ZUP, ki ga v celoti citira, ter zatrjuje, da bi moral davčni organ glede obveščanja stranke ravnati v skladu s tem členom. In ker tega ni storil, tožnik ni mogel uresničevati pravic, ki jih ima kot stranka v postopku. Sodišču predlaga zaslišanje tožnika in uradne osebe toženke. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo istemu organu v ponoven postopek, toženki pa tudi naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Sodišče je razpisalo narok za glavno obravnavo za dne 23. 1. 2023. Pooblaščenka tožnika je po elektronski pošti 23. 1. 2023 sodišče prosila za preklic in preložitev naroka za glavno obravnavo zaradi bolezni pooblaščenke tožnika A. A. Sodišče prošnji pooblaščenke tožnika ni ugodilo iz razloga, ker navedenih razlogov ni podkrepila s konkretnimi in prepričljivimi dokazi1. Po drugem odstavku 115. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi z 22. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), med drugim, če pooblaščenec ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, lahko sodišče narok preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter mu onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu, v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo. Pooblaščenka tožnika prošnji za preklic obravnave ni priložila nikakršnega zdravniškega potrdila oziroma drugačnega dokazila, niti ni pojasnila, zakaj ne more postaviti substituta. Glede na navedeno sodišče zaključuje, da tožeča stranka ni izkazala upravičenega razloga za preložitev glavne obravnave. Sodišču pa glavne obravnave tudi ni potrebno preložiti glede na pooblastilo iz tretjega odstavka 58. člena ZUS-1, po katerem, med drugim, če ne pride na narok tožnik, lahko odloči sodišče brez glavne obravnave.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev v pravnem in dejanskem pogledu utemelji davčni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne pritožbeni organ, ter se nanje sklicuje in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

9. Kot izhaja iz citirane določbe 146. člena na strani 2 tožbe, gre za določbo ZDavP-2 in ne za določbo ZUP, kot se navaja v tožbi. Predvsem pa se njena vsebina na konkreten primer ne nanaša. V obravnavanem primeru gre namreč za odmero davka (v postopku obnove) in ne za davčno izvršbo. Sklicevanje tožnika na citirano določbo in tožbeni razlogi v tej zvezi so zato za odločanje v zadevi nerelevantni.

10. Tožnik tudi ne more uspeti z ugovori procesne narave, ki jih s pravilnimi razlogi zavrne že toženka, ko odloča o enakih ugovorih iz pritožbe. Pravilno in skladno s podatki upravnih spisov namreč ugotavlja, da je bil tožniku pred izdajo izpodbijane odmerne odločbe vročen sklep o začetku obnove postopka z navedbo podlag za obnovo in s priloženim zapisnikom DIN, ki je predstavljal podlago za uvedbo postopka obnove, ter da je bil tožnik izrecno povabljen, da se udeležuje postopka. Tožnik je nato sicer izjavil, da želi sodelovati v postopku, vendar tega ni uresničil, saj do izdaje izpodbijane odločbe ni več ne izjavil ne predložil ničesar. Kar vse pomeni, da je tožnik možnost sodelovanja v obnovljenem postopku in možnost izjave v postopku pred izdajo odločbe imel in da zato ne more očitati davčnemu organu, da mu tega ni omogočil in da je s tem prekršil pravila postopka. Čeprav za odločitev ni bistveno, pa po presoji sodišča tudi ni zanemarljivo dejstvo, da se je pri tožniku istočasno odvijal postopek DIN, v katerem so se obravnavale iste (dejanske in pravne) vsebine in da je bil torej tožnik (neprerekano) tudi na ta način seznanjen z razlogi za uvedbo obnove postopka odmere dohodnine in z razlogi izpodbijane odločbe še pred njeno izdajo.

11. Nepravilno naj bi bilo po navedbah v tožbi ugotovljeno tudi dejansko stanje, vendar razlogov za takšno trditev tožba ne vsebuje. Domnevno zato, ker tožnik z vsebino zadeve ni bil seznanjen. Kar pa po že povedanem ne drži in zato sodišče tudi v tem pogledu sledi obrazložitvi odmerne in drugostopenjske odločbe, ki vsebujeta vsebinske razloge za odločitev in po katerih se tozadevni pritožbeni ugovor kot pavšalen zavrne.

12. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi tretjega odstavka 58. člena ZUS-1. 13. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Glede na povedano tudi ni sledilo tožbenemu očitku o kršitvi določb 22. člena Ustave RS.

**K točki II izreka:**

14. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Prim. npr. sodbe VSRS I Cpg 5/2021 z dne 26. 5. 2021, VSL I Cp 2180/2020 z dne 15. 1. 2021, VSRS II Ips 121/2016 z dne 8. 3. 2018.